Italijanske, madžarske in nemške sile so na vseh frontah napredovale globoko v osrčje Jugoslavije. Razbiti in umikajoči se deli po formaciji mogočnih jugoslovanskih divizij s skoraj 30 000 možmi in več kot 10 000 glavami živine so se poskušali umakniti v Bosno, a so jih tudi ta dan prestrezale nemške oklepne enote. Stopnja razkroja kraljeve vojske je bila tako velika, da so posamezne nemške čete ali bataljoni razbijali in zajemali po 10 do tudi 100-krat močnejše jugoslovanske enote. Nebranjeno mesto Beograd je ta dan zavzelo samo 10 pripadnikov SS, kar je pomenilo drastičen padec že tako nizke morale jugoslovanskih vojakov. Tudi v Bosni v prihodnjih dnevih ni bilo večjega odpora, bunkerji zadnjih utrjenih črt so bili prazni. Eden redkih omembe vrednih bojev je bil 14. aprila pri Mrkonjić Gradu, kjer se je dijaški bataljon pripadnikov Šole rezervnih oficirjev iz mariborske kadetnice po dolgem umiku iz Maribora odločno zoperstavil polovici nemške 14. oklepne divizije.
V Sloveniji so se ta čas skozi Ljubljano so se valile kolone italijanske 2. armade. Slovenci nad utrujenimi okupatorji v raztrganih čevljih iz kartona, ki so se držali za repe mul, vmes pa pogledovali za kurami, mačkami in ženskami, niso bili navdušeni. Veterani soške in drugih front 1. svetovne vojne so iz izkušenj govorili vsem znancem, da je vsaka vojska, ki nosi slabe čevlje, slaba vojska. Odkrito nemajhno pa je bilo navdušenje v določenih krajih na Štajerskem, kjer so bili nemški okupatorji sprejeti zelo prisrčno, in to ne samo s strani domačih Nemcev. Ljudje so upali na boljše življenje kot pod kraljevino.
Italijanske in nemške sile so se srečale pri Karlovcu in s tem dokončno odrezale umik ostankom jugoslovanske 7. armade, ki skupaj z njenimi divizijami in odredi ni več obstajala. Ne glede na dogajanje tako severneje kot južneje so se večje in manjše skupine ter posamezniki skozi slovenske gozdove vztrajno prebijali proti Bosni. Tudi mnogi civilisti prostovoljci, predvsem zavedni Primorci, begunci pred italijanskim fašizmom, so verjeli v nadaljevanje boja.
Med ljudmi, tako tudi vojaki, so vedno razlike, in najbolj odporni, utrjeni in trdoživi so tudi najbolj vztrajni. Najbolj urejeno so se proti jugu gibali pripadniki planinskih enot z Gorenjske, ki so veljali kot neke vrste elita jugoslovanske vojske. Manj urejeno a zato nič manj zavzeto so jim sledili pripadniki jurišnih posadkovnih enot, usposobljeni za bližinski boj z ročno bombo in bajonetom. Kot zaščitnica omenjenim pa so bili v pogostem stiku z italijanskimi in nemškimi izvidnicami graničarji, profesionalni vojaki. Ti so veljali kot najbolj utrjeni borci, ki se zelo neradi predajajo, in tudi neradi jemljejo ujetnike.
V dnevih aprilskega zloma je bilo ubitih precej ljudi, tako rezervistov, ki so se vračali na dom, domačinov, ki niso hoteli v vojsko, ali oboroženih nemških folksdojčerjev. Te so postrelili razkačeni graničarji, ki so še pred samim koncem streljali dezerterje in poskušali ljudi rekrutirati za nadaljevanje boja. V tem početju pa niso nič manj zaostajali oziroma so jih celo prekašali slovenski četniki, pripadniki predvojne četniške organizacije (ki ni imela zveze s kasnejšimi četniki Draže Mihailovića). Bili so maloštevilni a zato skoraj fanatično zagreti za boj. Tako so terorizirali kolone na dom umikajočih se rezervistov, posebno južno od Ljubljane in Litije, jih vračali nazaj na “pravo pot”, ali pa za vzgled ostalim na mestu kaznovali.
Italijanske, nemške in madžarske enote so vse zajete oborožene borce brez uniforme ustrelile na mestu samem. Ne glede na to so se četniki zoperstavili Italijanom na poti proti proti Kočevju in z njimi 14. aprila vodili zadnji večji boj v aprilski vojni na Slovenskem. Po koncu aprilske vojne in kapitulaciji 17. aprila pa so se skupinice raznih vojakov, graničarjev, četnikov, prostovoljcev, domoljubov, skrivale po gozdovih, prisegale na maščevanje in boj za svobodo. Aprilska vojna se z aprilom 1941 ni končala, nadaljevala se je do leta 1945….
