Marija Švajncer: Samogotovost

Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2021

Površno bi bilo, če bi ob branju pričujoče pesniške zbirke trdili, da gre za poezijo o spopadanju z boleznijo ali redefinicijo življenjskih prioritet znotraj vezane forme. Seveda gre tudi za vse to, a bistvena premisa pričujoče poezije je, se zdi, akceptiranje minljivosti in vitalizem, ki se porodi iz zboganja z ontološkimi preobrati, na katere ne moremo bistveno vplivati. Poudarjamo bistveno, saj deloma lahko; navsezadnje je dokaz tudi pričujoča zbirka. Že uvodna verza “Zbrati je treba moč, / vztrajati …” govorita v prid vitalistični komponenti, ki v tem primeru seveda ni zgolj epiteton, lep za poezijo, sicer pa klišejski; gre za iskreno ontološko držo, stoično držo, ki se ne oklepa, pač pa svoje bitje in tudi ustvarjanje redefinira okrog dejanskega stanja. Kot zapiše Tonja Jelen v spremni besedi, gre za tematiko bolezni in novi intimizem, ki predstavlja upanje, gonilo po življenju, brez pretirane trpkosti, sploh pa brez obžalovanja.

To rekši, je jasno, da je “zbrati je treba moč” slišati bolj enostavno, kot pa se to izkaže v praksi. Avtorica se s to diskrepanco temeljito spopada skozi vso zbirko: “Matere so začasne”. “Oči naj ohranjajo svetlobo, / ugaslega zrenja otroci nikakor ne marajo …”. “Ohrani gibanje, / dihaj, živi, / ne ugašaj …”. “Vsi ti toni / padajo name”. “Ni bolezen tista, / ki najbolj boli.” V pesmih vidimo podobe bolniških sob, bolečine ob ugašanju telesa, pritajena slovesa, ki se še ne udejanjajo, zlasti pa nam je jasno, da se je protagonistka zbogala z usodo; poezija ji kupuje čas, narava je njen zaveznik, vmes pa čakanje na diagnozo, novice, takšne in drugačne, zavedanje, da se pomlad ali jesen kljub minevanju ne bosta spremenili, tudi ne bosta trajali dlje … in nekakšno zadoščenje ob tem spoznanju. Kljub temu, da je minljivost danost, ki jo dobimo že ob rojstvu, si ljudje želimo biti gospodarji svoje usode, radi bi sami določali, kdaj bomo prihajali in odhajali. Ker to ni mogoče, si je treba te reči prilagoditi. In ko avtorica zapiše: “Nisem tukaj, / ne ležim v sveži bolniški postelji, / nisem ujeta med cevke in plastične steklenice. / Na travniku sem …” to ni slepi eskapizem ali bežanje pred starnostjo, je zgolj odločitev posameznika/ce, kako se bo spopadal/a z lastno usodo. Bo šel/šla zagrenjena ali ne? Bo za njo/njim ostala ljubezen ali ne? Protagonistka se odloči za ljubezen, od tod tudi samogotovost, odloči se za življenje, katerega sestavni del je tudi smrt. Nekoč. Ne še takoj. Kmalu. A ne še takoj. “In nato sem se kljub vsemu smejala, / visoko in poskakujoče …” Pričujoča poezija je poezija s pokončno držo. Ervin Fritz je v eni svojih zbirk na smrt prdnil, v pričujoči knjigi pa sta do konca prisotna smeh in kljubovanje. “Za jok bo še dovolj časa.” Tudi to drži.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.