Na Ptujski cesti se uvrstim na levi vozni pas. Pri Cvetki zavijem na Tezensko cesto in v drugem križišču levo na Keleminovo. Tezno je povsem spremenjeno. Nekoč valujoča žitna polja, prepredena z makom in makadamske ulice polne luž in lužic, so se umaknili asfaltiranim dvopasovnicam, ob katerih se vzpenjajo stolpnice, bleščeči marketi in avtomobilski saloni. V bližini radijskega stolpa, ki še zmeraj stoji, me preplavijo spomini, ki privrejo na dan kot mehurčki izvirske vode.

Pred mojimi nogami leži Živa, jaz pa vijem roke, si mršim lase in s hripavim, vedno tišjim glasom ječim: »Na pomoč! Na pomoč!«

Z Živo sva bili v šestdesetih letih nerazdružljivi prijateljici. Obe gimnazijki, z drobnimi skrivnostmi, občutljivimi dušicami, pričakujočimi hrepenenji, neverjetnimi idejami, malce naivni in včasih lahkomiselni. Prijateljica se je zaljubila v mojega dve leti starejšega brata, on pa se je le nasmihal, jo na skrivaj pobožal po pramenu las in zardeval. Čeprav se je pretvarjal, da je ne opazi, je izpolnil vsako njeno željo, tudi tisto najbolj muhasto.

»Gremo drsat!« je v poznem popoldnevu predlagala Živa.

»Danes ne morem. Pojdita sami.«

»Kaj pa drsalke, jih posodiš?« ga je s pogledom, v katerem se je zrcalilo nebo, in ki ga ne bi mogel nihče zavrniti, nagovarjala prijateljica.

Globoko je vzdihnil in pogledal proti stropu. Vedela sem, da se s težkim srcem loči od svojega najljubšega športnega rekvizita, a na koncu se je po najinem vztrajnem moledovanju in obljubi, da bova na drsalke pazili kot na punčico svojega očesa, le vdal. Bratova noga je bila sicer pet številk večja od moje in tri od Živine, a to so bile prilagodljive drsalke. Velikost si lahko spreminjal podobno kot pri sodobnih vezeh na smučeh. Odvil si vijak na srednji osi in drsalko poljubno povečal ali zmanjšal, nakar si jo z jermenčki pritrdil na čevlje. Seveda je bila drsalka za nežno žensko nogo v petnem delu manj stabilna in je poplesavala levo in desno, kar nama z Živo ni pokvarilo veselja do drsanja v gramozni jami.

Jama je nastala na koncu naselja ob priložnosti gradnje blokovskega naselja. Bolj kot se je širilo naselje, globlja je bila.  Ob zaključku gradnje se je lokalna skupnost odločila, da bo jamo preuredila v rekreacijski objekt. Njeno dno so zravnali in na naše veselje na severni in južni strani postavili lesena okvirja za gole, zato smo se poleti na tem mestu podili za žogo, pozimi pa s sankami spuščali po strminah, nekateri celo s smučmi.

V tisti zimi smo se v gramoznico pogosto odpravili na sankanje in drsanje. Bližajoča se pomlad in kurenti še niso pregnali zime. Sneg se je talil počasi in na dnu jame je nastala ledena skorja.  Z Živo sva prispeli do drsališča, ko se je mračilo. Zato, da bi uživali obe hkrati, sva si nadeli vsaka po eno drsalko. Podali sva si roke, zapeli  in zaplesali sinhrono v levo in desno, naredili lastovko in se zavrteli v pirueti. Postala sem umetnica na ledu, zvezda drsalne revije. Ločili sva se, oddrsali vsaka na svojo stran in izvajali umetelne gibe. Drsala sem z zanosom in predrznostjo. Odločila  sem se izvesti enojni lutz in še rittberger. Da bi pridobila hitrost, sem se po ledu pognala v koraku jeklene kosti, se pognala k višku, odlepila od podlage, se zavrtela in telebnila po dolgem in počez. Rotacijska sila me je kot raketo odnesla naravnost proti prijateljici. Dotaknila sem se njenih nog in jo spodnesla. Brez nadzora naju je premetavalo po ledu in odneslo v stebra nogometnega gola. Udarila sem se v koleno, si pregriznila ustnico in prebila arkado. Zaslepljena od solza in krvi sem pri drugem stebru opazila negibno Živo. Kljub ostrim bolečinam sem se odplazila do prijateljice, jo objemala in božala: »Daj Živa, zbudi se!«

Kako sem si želela zavrteti čas nazaj! Zajela me je tesnoba obupa in težko sem dihala, ko sem v paniki kričala: »Na pomoč! Na pomoč!«

Klice obupa so dušile in vpijale brežine gramoznice, medtem ko sta Veliki in Mali voz nemo plula po nočnem nebu.