Piše: Mario Berdič Codella
Akad. slik. in ilustratorka Mojca Krajnc iz Maribora je razvila prepoznaven, geometrijsko stiliziran, ploskovit osebni slog, navezujoč nekoliko na pop-art, ki ga izraža z grafičnim, sitotiskovskim učinkovanjem likov, s pomočjo preigravanja linij in ploskev, s ponekod poudarjenimi fazni zamiki oziroma dvojnimi konturami v kontrastu s prevladujočimi enovito zaključenimi robovi (problematika robnosti ploskve), nameščenih v praviloma abstraktna, brezprostorska ozadja. Z ozirom na raznovrstno uporabnost ali namembnost umetničinih del so ustrezno raznoliki tudi nosilci ali temeljniki, kot na primer pločevinasti bedži, keramične šalice, plastične steklenice ipd., poleg seveda klasičnega papirja in platna. Upoštevajoč globjo izpovedno vsebino likovnih del Mojce Krajnc lahko ugotovimo, da se je v minuli ustvarjalni fazi posvečala predvsem problematiki odraščanja mladih deklet, ki so popolnoma predane svoji zunanji podobi in se neprestano spogledujejo, recimo kot lolite, pričakujoč seveda, da bodo nekoč odrasle v fatalne ženske.
Najnovejša faza pa uvaja prav takšne odrasle osebe, ki izžarevajo manekensko popolnost ob hkratni zatopljenosti vase. Od tod tudi prevladujoča portretna likovna motivika, redkeje skupinske figuralne kompozicije, kjer se lahko izjemoma pridruži tudi kakšen nekoketni mladenič. K tej tematiki morda sodijo tudi upodobitve spodnjega dela nog, od kolen navzdol z modnimi oblačili, nogavicami in obutvijo, izražajoč osebnost mladostnikov tudi brez obrazov, ali pa otroški liki za osnovnošolske učbenike. Med umetničino likovno motiviko zasledimo tudi zanimive interierje sodobnih stanovanj iz različnih perspektiv. Kot tipični likovno umetnostni izdelek Mojce Krajnc lahko smatramo retro-lik dekleta za novejšo podobo Cockte (zgodba o Cockti 2014), ki ima po eni strani umetničine avtoportretne poteze, vključno s prepoznavnimi, brezčasnimi očali, po drugi strani pa je zgornji del glave upodobljen kot stiliziran kozarec za koktejl. Umetnica je tukaj upoštevala izvirno izpeljavo imena iz angleške besede cock-tail (petelinov rep), hkrati pa je upodobila dekličin vrat z abstraktnimi, raznobarvnimi ploskvami, kot bi šlo za kakšno intarzijo, simbolizirajoč različne sestavine najbolj uspešne domače osvežilne pijače vseh časov. Oblikovalska naloga je bila izjemno težka, saj je bilo treba konkurirati prvobitni ikoni Cockte iz šestdesetih let, podobi mladega dekleta s čopom, ki skozi slamico srka iz originalne steklenice. Očitno je ustvarjati za predpisano nalogo neprimerno težje kot delati po trenutnem navdihu za “lastno dušo”, pri čemer je v prvem primeru sicer zagotovljen skromen honorar, v drugem primeru pa preostane samo upanje, da bo delo morda nekomu všeč in ga bo odkupil. Umetničini novejši razstavi v razstavišču Art-Kit mariborske Kible in kulturnem centru laško pričata o njenem neprestanem likovnoformalnem raziskovanju, ohranjajoč hkrati neposredno prepoznavnost sloga in motivike, ki opazovalce napolnjuje z mladostnim optimizmom.
