Piše: Mario Berdič Codella

Akad. kipar Marijan Mirt, mag., predstavlja na slovenskem likovnem prizorišču specifično sintezo kiparskega in slikarskega ustvarjalca, ki se ukvarja tudi z grafično oblikovalsko dejavnostjo, njegova skulptura v obliki iz žice izdelane figuralne kompozicije na betonskem podstavku z »apokaliptičnim« naslovom Pet organskih nevarnosti, nameščena na Židovskem trgu v Mariboru, pa je postala ena od ikon mariborskih javnih spomenikov. Kompozicijo lahko imamo za neke vrste aluzijo na Rodinove Meščane Calaisa, pri čemer gre za figuralno skupino gruče ljudi, ki očitno bežijo pred nevidno kataklizmo, ustvarjeni pa so iz skrajno efemernega materiala, rjaveče železne žice, sicer umetnikove stalnice.

V zadnjih dveh letih je umetnik tako predstavil več nagrajenih likovnih ciklov, ki pa navezujejo na minulo ustvarjalno obdobje petih let. Na samostojni razstavi v Cankarjevem domu (2018) v sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov na ogled postavi najnovejša dela, ki predstavljajo precedenčen prenos motivov kiparskih del in žarečega kolorita njegovih avtorskih plakatov za različne razstave na platno velikega formata. Istega leta je v okviru projekta LandArt (Kostanjevica na Krki in Diessen) razstavil delo Človeški oblak, kjer je polno človeško figuro preoblikoval v silhuetno formo oblakov, pri čemer so bili procesi kroženja snovi in energije v naravi vir navdiha in povod za nastanek več del. Še istega leta je dobil že tretjič nagrado DLUM za delo Urbani lisjak , ki ga je prvič predstavil na razstavi Fin de siècle 2.0, nato pa še na SALON D’AUTOMNE 2019 v Parizu. Četrtič je prejel nagrado DLUM za za več kot triinpolmetrski kip Gobec z zanj tipično hibridno upodobitvijo živalske glave (tokrat pasje) in človeškega telesa brez rok, navezujoč na najnovejši cikel skulpturnih parov Gobec in Gubec (Matija). Kakor pri vsakem ciklu je Marijan Mirt tudi v primeru cikla Gubec Gobec izrazil svoj pogled na sodobno družbeno stvarnost, ki je v tem primeru odzvanjanje enakih pogledov na določene pereče pojave v naši družbi, kjer odzvanjajo sicer različni pogledi, kot v vseh demokratičnih družbah, pa vendar imajo vsi približno enako podobo, kot pričujoči par skulptur. Nič novega, nič drugačnega, povsod vlada enoumje. Nihče ne spremeni nič bistvenega. Psi lajajo, karavana gre mimo. Hkrati pa je, v skladu z običajno dihotomnostjo Mirtovih del, možno razlagati vsebino tudi “dobesedno”, saj je bil Matija Gubec slovensko hrvaški kmečki upornik, pojem malega človeka, ki si je drznil upreti se dosti močnejšim plemičem, kar je tedaj pomenilo družbeno revolucijo, kot je bila kasneje francoska. In prav za Jesenski salon v Parizu je umetnik namenil skulpturi dvojčka, a žal je letošnji salon zaradi coronavirusa odpadel, kot mnogi drugi, zato imata obe figuri hkrati nekakšen apokaliptičen nadih. Omenjena najnovejša faza pa ima brez dvoma izhodišče v minulem petletnem obdobju, ki ga je zato treba omeniti.

Tudi v zadnjih petih letih je umetnik sodeloval na veliko razstavah ter dosegel pomembne uspehe in nagrade, pri čemer je gotovo najpomembnejša zlata medalja za kiparstvo (2017) v okviru francoskega Nacionalnega društva likovnih umetnosti (Société Nationale des Beaux Arts), skupaj z okoli štiristo petdesetimi razstavljavci z vsega sveta, v prestižnem razstavišču Salon National des Beaux Arts v prostorih pariškega Louvra, z imenom Carrousele du Louvre. Posebno mesto v prostoru, namenjenem slovenski delegaciji, obhodno in vzporedno pred črno steno z deli naših devetih slikarjev, sta zavzemali Mirtovi figuralni skulpturi, oblikotvorno in tehnološko sicer navezujoči na novejši, antično navdihnjeni cikel o Ikarju, vendar je deli Zlomljeno krilo in Meso brez krvi, ponovno s kosi asfalta mariborskih cest, posvetil beguncem, brezdomcem in nasploh zatiranim ljudem, oropanim vsake pravice do spodobnega življenja. Hkrati je z asfaltom (derivat nafte, posredni vzrok vseh konfliktov) transponiral kos mesta Maribor v mesto Pariz, v najelitnejši galerijski in muzejski prostor. Nekoliko prej, 2. decembra 2017, pa je Marijan Mirt na skupinski razstavi članov Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM), že drugič prejel stanovsko nagrado društva za deli iz razstave Metamorfoze v sodobnem kiparstvu srednje Evrope na gradu Slovenski Bistrici. Leta 2015 je predstavil kiparski cikel Kiklop, ki zagotovo sodi med vsebinsko najbolj celovite in izpovedno najbolj intimne v celotnem opusu. Pomeni namreč neposreden odziv na aktualno problematiko ogroženosti tako evropskega kot tudi svetovnega miru, ki se navezuje po eni strani na priljubljeno antično mitološko tematiko (metamorfoze), po drugi pa sega v književnost, točneje v istoimenski roman Ranka Marinkovića iz leta 1965, ki grozljivo groteskno opisuje dekadentno ozračje v zagrebških meščansko-boemskih krogih tik pred izbruhom druge svetovne vojne. Mirt je v plastičnih upodobitvah enooke kanibalske mitološke pošasti, Pozejdonovega sina Polifema (ki ga je po Homerjevih navedbah oslepil sam Odisej), poleg svojega priljubljenega materiala, železa kot armature, uporabil tudi ostanke asfaltnih plošč mariborskih cest in pločnikov. Asfalt namreč izdelujejo iz granulatov in bitumna, ki se po zahtevnem industrijskem postopku izloča iz nafte, materiala, ki dokazano povzroča največ onesnaženja in hkrati največ socialnih krivic na zemlji, zato ga je Mirt uporabil kot simbol Polifemove oziroma obče človeške slepote, pri čemer je zgornji del trupa upodobljen kot asfaltni torzo, brez glave in rok, kot bi šlo za arheološko najdbo kakšnega antičnega kipa. Gre torej za večpomensko zasnovan projekt, ki povezuje Mirta in Redona, Homerja in Marinkovića, antiko in sodobnost, vojno in mir, zlorabo in odrešitev, slikarstvo in kiparstvo, železo in asfalt, itn., s tem da je umetnik namenoma prešel v antiestetski asketizem »novega« novega brutalizma in se hkrati navezuje na arhitekturno moderno. Kot že omenjeno, lahko v Mirtovem samosvojem likovno motivnem svetu pogosto najdemo izhodišča iz antične mitologije, pri čemer pa moremo večino umetnikovega opusa označiti kot metamorfoznega, ne le v motivnem in likovnoformalnem, marveč tudi v tehnološkem oziru. Vsebino novejšega, cikla s tematiko Ikarja zajema iz Ovidija, seveda z ustreznim parafraziranjem, v skladu z lastnimi interpretacijami aktualnih in hkrati večnih problematik človeštva, tako s sociološkega in psihološkega kot tudi z ekološkega in celo eshatološkega vidika.

Svojo prvo samostojno razstavo z Ikarjevo tematiko v Miheličevi galeriji na Ptuju leta 2016 je naslovil Zlomljeno krilo, naslednjo razstavo v Vetrinjskem dvorcu v Mariboru pa Ikarija, to je otok, na katerem je Dedal pokopal sina, in v Mirtovem primeru pomeni pars pro toto celotnega planeta. Mirt je usodo prevzetnega mladeniča reinterpretiral v smislu poosebljenega človeštva, ki s svojimi nepremišljenimi dejanji vodi celotno ljudsko vrsto v samomorilsko pogubo. Vendar pa lahko v najnovejšem Mirtovem ciklu odkrivamo večplastno simboliko, tudi intimno, še posebej v figuralnih skulpturah, kot so Ljubiti je enostavno, Moje krilo, Sam, Telo brez krvi, Sovražniki utihnite ipd., kar lahko nedvomno označimo kot precedenčno v celotnem umetnikovem opusu. Mirtove manieristično podaljšane, skorajda silhuetne figure učinkujejo kot reliefi in oble plastike hkrati ter posredujejo videz efemernosti, še posebej zaradi uporabe specifičnih materialov. Sicer pa lahko metamorfoznost hkrati opazimo v likovno formalnem oziru, saj Mirtovi liki praviloma prehajajo iz antropomorfnih v zoomorfne ali vegetabilne oblike in obratno, kot bi šlo za citate pasusov iz Ovidijeve pesnitve, seveda v prepoznavnem slogu, ki bi ga lahko označili kot mirtizem. Odmevna mednarodna razstava na gradu Slovenska Bistrica, v organizaciji Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica, z naslovom Metamorfoze v sodobnem kiparstvu srednje Evrope (2017), ga uvršča med sodobne likovne ustvarjalce, ki jim je mar za prihodnost Evrope in sveta nasploh. Likovni projekt s tematiko metamorfoz v sodobnem kiparstvu Srednje Evrope sovpada z najnovejšimi metamorfozami sodobne družbe, saj so se s pojavom vojnih žarišč na Bližnjem in Srednjem vzhodu, torej v arabskih deželah, spremenile tudi politične razmere v Evropi, seveda zaradi begunske krize, ki je razkrila popolno nesposobnost enotnega delovanja EU, kot da bi je sploh ne bilo. Pri tej razstavi so sodelovali trije priznani, skozi likovno ustvarjalnost družbeno angažirani umetniki, ki delujejo v srednjeevropskem prostoru, sežejo pa tudi čez staro celino. Marijan Mirt tako povezuje Slovenijo in Hrvaško, Mauro Martoriatti mesti Rim in Trst, Theresia Fauland-Nerat iz Gradca pa avstrijsko in slovensko Štajersko.

Marijan Mirt vsekakor sodi med najbolj samosvoje ustvarjalne osebnosti na slovenski likovni sceni, zato je tudi prejel JAKOPIČEVO NAGRADO ZDSLU, bila pa je hkrati nominiran za Glazerjevo listino za leto 2021.