Prepesnitev: Matej Krajnc

S platnom pokrita koča v naselju delavcev –
ta prizor spomin prikliče mi.
Oče je garal, da bi družino preživel
in nahranil lačne mamine oči.

Sanjal je, da živel bi, kot spodobi se živet,
otroci pa premajhni smo bili,
da vedeli bi, kam nas reveže potisne svet,
da nahranili bi lačne mamine oči.

Mama nikdar v izobilju ni živela,
čeprav se oče trudil je za tri.
Nič več si ni želela, kot je imela –
še en razlog več za njene lačne oči.

Oče molil je, da bi morda mu končno bolje šlo,
a z leti nič se spremenilo ni,
le upanje je šlo po gobe, ko je postajal star,
nič več ni svetilo iz lačnih oči.

Mama nikdar v izobilju ni živela,
čeprav se oče trudil je za tri.
Nič več si ni želela, kot je imela –
še en razlog več za njene lačne oči.