Piše: Mario Berdič Codella
Stojan Špegel predstavlja izbor del iz slikarskega cikla Rudarski jaški v mešani tehniki, posvečujoč se tematiki premogovnikov v prevladujočem rjavem in okrastem, zemeljskem koloritu, kjer uporablja tudi “sakralno” zlato barvo, združujoč tri sfere: podzemlje, zemeljsko površje in nebo, ne le v fizičnem, marveč tudi v duhovnem pomenu. Slikarski opus Stojana Špegla, ki je diplomiral in magistriral na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, navezuje na njegovo poklicno dejstvovanje kot vodje Muzeja premogovništva Slovenije in hkrati vodje razstavišča Barbara premogovnika Velenje. Industrijski in rudarski motiviki se na Slovenskem le malokdo posveča, sploh pa na tako podroben in analitičen način kot Stojan Špegel, ki se je sicer idejno, ne pa tudi formalno, navdihoval pri rudarjih Stojana Batiča, z rudnikom v prsih, pri čemer je treba omeniti tudi Špeglova strokovna avtorska spremna besedila, v katerih je čutiti njegovo pesniško žilico, saj je izdal že štiri samostojne zbirke poezij.
Stojan Špegel, Koksarna Stari jašek, mešana tehnika na ultralesu, 2010
Poleg premogovnikov zasledimo v njegovem bogatem opusu tudi ciklus industrijskih motivov, ki kaže konstruktivistični in hkrati nadrealistični nadih. Na kromatično bogatih, praviloma žarečih slikovnih površinah se vrstijo industrijski izdelki oziroma simboli vseh obdobij, kot so starinske pečice in štedilniki vse do sodobnih grelnih plošč, razni kotli, nihala, električna vezja, tovarniški dimniki, posode, kolesa itn. Opazimo pa lahko tudi sakralizacijo industrijskega obdobja, oziroma njegovih protagonistov kot stvariteljev sodobne civilizacije, saj zasledimo v figuralnih kompozicijah delavce in inženirje s svetniškimi nimbi, križano žensko ipd., nemalo pa je tudi grških križev. Predstavljeni ciklus rudarskih jaškov uvaja temnejši zemeljski kolorit bogatih okrastih in rjavih odtenkov, tudi črnin, katerih pigmenti lahko izvirajo celo iz samega premoga, pri čemer sta spodnji tretjini slikovne površine, vključujoč rudniške jaške, bolj pastozno strukturalistično zasnovani, zgornjo tretjino podob pa obsega že omenjena zlata “nebeška” sfera, ki slikam podeljuje status ikone. Najožji pas slikovne površine obsega sfera industrijskih oziroma premogovniških objektov, nameščena med “peklom in nebesi”, ki jih je umetnik povzel po resničnih podobah, lahko pa celo zasledimo različne razvojne faze posameznih stavbnih objektov, kot na primer pri jašku Preloge ali Velenje ipd. Za razliko od cikla industrijskih motivov so jaških popolnoma brez prisotnosti človeških figur, točneje rudarjev, saj o njihovi prisotnosti in zgodbah govorijo premogovniki sami.
Stojan Špegel, 9 Kolo napredka, mešana na platnu, triptih, 2017