Piše: Mario Berdič Codella
Ko stopiš v atelje Milana Unkoviča, družinsko razpetega med Radlje in Korčulo, stopiš v podobo njegove duše in sanj, njegovega razuma in spoznanj, njegovega talenta in zvedavosti, nalezeš se njegove želje po neskončnem spoznavanju stvarnosti in paralelne stvarnosti in nadstvarnosti in onostranske stvarnosti, kar se vse zrcali v njegovih risarskih, grafičnih in slikarskih delih, kjer je v časovno enovitost združena preteklost, sedanjost in prihodnost, vse zavito v mistiko, odkriješ lahko celo čarovnijo. In povsod horror vacui, saj se enostavno izgubiš med stotinami knjig, antikvarnih predmetov, fotografij, umetniških del, lastnih in tujih spominov, kot da bi stopil v intimno, na videz kaotično Wunderkammer mojstra alkimista, ki ne išče več svoj kamen modrosti, lapis philosophorum, saj ga je že zdavnaj odkril v svojih likovnih delih, ki jih ustvarja v malodane maničnem kreativnem zagonu, brez presledka, poglobljeno, minuciozno, marsikdaj boleče perfekcionistično, skratka popolnoma poglobljen v dušo in delo, zanemarjujoč zunanji svet. V najnovejši slikarski fazi se Milan Unkovič posveča človeški podobi, kjer je portretno reinterpretiral obličja stvarnih oseb iz lastnega življenja in jih vkomponiral v fantastične celopostavne figure, v celoti plod domišljije, da ne govorimo o razkošnih oblačilih, ki opazovalce spominjajo na renesanso, barok, ruski folklor, turška in indijska oblačila in morda na še kaj, a nič od tega ni popolnoma res, razen morda Katedrale, kjer je na ženski figuri upodobil obleko s prepoznavnimi gotskimi arhitekturnimi značilnostmi. Med moškimi in ženskimi figurami so bistvene razlike že pri samih fiziognomijah, saj so obrazi moških praviloma starikavi, strašansko zgubani, njihove oči vodeno prazne z zahrbtnim pogledom, lahko bi celo dejali, da so upodobljeni s hiperrealistično risbo, medtem ko so ženske, v zadnjem ciklu imenovane kraljice, mlajše lepotice, ki z obrazom izžarevajo dobroto, v njihovih pogledih pa je poduhovljena milina.
Milan Unkovič, Secret – Castle Queen, olje na platnu, 2018
Samoljubni moški v samostojnih, dvojnih ali skupinskih kompozicijah se zdijo kot arogantni, brezčutni aristokrati, ki s prezirom in zviška gledajo na nas opazovalce in nas celo obsojajo brez sodbe kot grešnike, sami pa so odeti v bujna, razkošna oblačila z naglavnimi pokrivali, za katerimi očitno skrivajo svojo ničevost ali, kot bi se izrazil starozavezni Pridigar: »Vanitas vanitatum. Omnia est vanitas« (Ničevost vseh ničevosti. Vse je ničevost). Popolnoma drugačne so že omenjene kraljice, ki so sicer tudi odete v razkošna oblačila, vendar z njimi samo poudarjajo svojo plemenitost, marsikdaj pa se oblačila navznoter odpirajo v globino sanjskih pokrajin duš upodobljenk, kjer je pogosto v središču kakšna krožna oblika, kot sfera ali disk, ki očitno simbolizira srce, središče bitja in vesolja. Vsa oblačila je umetnik ustvaril s pomočjo točkastih ali lisastih nanosov barve, posredujoč učinek z dragulji posutih tkanin v različnih abstraktnih vzorcih, brez specifičnega simbolnega pomena, razen splošnega, kot že omenjeno, pri moških likih posvetnosti, pri ženskih pa poduhovljenosti. (Tukaj nikakor ne smemo zamešati točkanja z znanstveno podkrepljenim pointilizmom, ki je postimpresionistična umetnostna smer). Omeniti je treba tudi ozadja, ki so praviloma abstraktna, lahko so bela, zvezdasta ali v obliki krivuljasto potekajočih »kozmičnih« tokov, simbolizirajoč morda potovanje skozi prostor in čas. Poleg vseh najrazličnejših načinov slikanja in risanja je treba omeniti tudi pogosto prisotno vehementno gestualnost potez, kar je odmev akcijskega slikarstva, vključno s polivanjem ali drippingi, kjer je Milanu Unkoviču uspelo ustvariti skoraj neizvedljivo paralelno odtekanje razredčene barve od vrha proti dnu platnenega nosilca. Ne nazadnje je tu in tam opaziti tudi izjemno goste pastozne nanose barvne mase, posredujoč učinek strukturalistične obdelave slikovne površine. K temu videzu prispevajo tudi občasno nalepljeni najdeni objekti ali objet trouvé, poudarjajoč arhaičnost v siceršnji brezčasnosti dogajanja. Najnovejši slikarski cikel Milana Unkoviča je brez dvoma najcelovitejši odraz njegovega dosedanjega življenja in dela, torej nekakšna sinteza likovnih dosežkov, zato lahko pričujočo razstavo s kančkom domišljije primerjamo z alkimističnim opus magnumom.
Milan Unkovič, Preroški posvet, grafika, 2007