Marijana Ovčariček – O ČAROBNEM OTOKU IN PSIČKI AJI
Kulturni center Maribor, zbirka Drugačni 010, 2021, Valovanka
Slovenska pisateljica Marijana Ovčariček je pri Kulturnem centru Maribor objavila svojo novo knjigo z naslovom O čarobnem otoku in psički Aji (2021). Oblikovanje in prelom je opravil Romeo Štrakl, fotografije, s katerimi je delo opremljeno, so iz avtoričinega arhiva in s spleta.
Marijana Ovčariček se je rodila v Serdici v Prekmurju, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo, zatem se je vpisala na Srednjo tehniško tekstilno šolo, ob delu končala še višjo in visoko šolo, leta 1988 pa si je na Tehniški fakulteti pridobila naziv magistrice. Zaposlila se je v Tekstilni tovarni tabor in največ pozornosti namenjala plemenitenju tekstilij. Svoje literarne prispevke je objavljala v tovarniškem glasilu, spletni reviji Locutio, Delu in Naši ženi. Objavila je že sedem knjig, proznih del, ki so s svojo globino, svetlobo in subtilnostjo pritegnile pozornost bralk in bralcev. Iz nekaterih vejeta melanholija in črnogledost. Pisateljica piše v lepem in izbranem slogu.
Vsebina knjige O čarobnem otoku in psički Aji je večplastna ter zaradi poziva k varovanju narave in primernem odnosu do živali namenjena otrokom in odraslim. Napisana je v maniri tako magičnega realizma kot tudi pravljične naravnanosti, tako realistično kot tudi s filozofskim sporočilom. To sporočilo se glasi: v življenju je treba slediti srcu in se veseliti preprostih stvari, kot sta sprehod in dremanje na soncu, največ štejejo zvestoba, vdanost, pogum in nesebičnost. Treba je najti lastno pot in z močjo in kljubovanju času vztrajati na njej. Tudi sanje niso brez pomena. Magični realizem je očiten v prvem delu knjige, v katerem se pisateljica spremeni v metulja in se sporazumeva z drugimi živalmi. V njeni nekako razboleli in po svoje celo romantični ali razburljivi pustolovščini prevladuje pesimizem, saj se prvoosebna pripovedovalka v metuljevi podobi srečuje s pojavnimi oblikami človeškega zla. Človek je v njenih očeh brezobzirno, sebično in hudobno bitje, neusmiljen stvor, ki ogroža naravo in živalim povzroča gorje. Avtorica se izkaže kot ekološko ozaveščena aktivistka in borka za pravice živali, seveda v estetsko prepričljivem izražanju. Njena psička Aja se spremeni v duh ter ji razkrije življenjske skrivnosti in poslanstvo, ki bi se v življenju moralo uresničevati.
Začetno pisateljičino doživljanje človeškega zla poteka na čarobnem otoku. Do jezera je mogoče priti po potkah, ki so prepredene kot mreža in se križajo med seboj. Zaradi lepote tega koščka naše zemlje se turisti radi vračajo. Med njimi je tudi Ines, protagonistka, ki verjame, da nimfa Kalipso na poseben večer podeli lepoto in večno mladost. V zameno za to se je treba odpovedati ljubezni. Inesina zgodba govori o minljivosti.
Prav naklonjenost do pasje prijateljice avtorico spodbudi, da napiše realistično zgodbo o psički, ki je v njeno življenje in življenje njene družine prinesla veliko modrosti in pomembnih spoznanj, zlasti pa vdanosti in ljubezni. Pripoved je čustvena, iskrena in prepredena s pisateljičino osebno prizadetostjo. Psička je bila deležna tako veliko ljubezni, kot je ni dano marsikateremu človeku. Zakonca sta se ves čas prilagajala njenim potrebam, hotenju in željam, skrbela sta zanjo in se čustveno razdajala. Aja je bila plašno bitje, sčasoma pa tudi čedalje bolj bolehna, nazadnje celo slepa. Tudi z izgubljenim vidom je zmogla živeti, saj sta bila zakonca njene oči, pa ne samo oči, temveč tudi duša. Psičkina volja do življenja in ljubezen do nje sta zmagovali. Doživela je še veliko lepih dni.
Knjiga je namenjena ljudem, ki jih je morda sram, da imajo tako zelo radi hišne ljubljenčke. Marijana Ovčariček meni, da se je od njih lahko marsičesa naučijo, med drugim tudi tega, kaj pomeni brezpogojna ljubezen. Nobenih meja in ovir ni, za ljubljenčka, ki je enakovreden družinski član, je mogoče storiti skoraj vse, da je njegovo življenje prijetno in prijazno. In res, Aja je bila zelo srečna psička. Pasjih sedemnajst let življenja je kar veliko, toda pride čas, ko se je treba pripraviti na najhujše. Pisateljico je življenje z Ajo obogatilo, iz nje je napravilo boljšega človeka, kot pravi, tudi v njenem možu je preživljanje časa z živaljo spodbudilo najboljše v njem ter prebudilo plemenitost in dobroto. Vse to je avtoričina resnica in njeno občutenje, in prav je, da se seznanijo z njim tudi drugi ljudje, taki, ki ne marajo živali in jim na vse mogoče načine povzročajo trpljenje.
Tudi v zvezi z novo knjigo Marijane Ovčariček je treba omeniti potek dela in majhno delavnico, v kateri je nastajala. Vezana je namreč v platnice, ki so narejene iz odpadnega, a še uporabnega kartona. Pri izdelavi je pomembna spretnost človeških rok. Knjige, ki tako nastajajo, se razlikujejo med seboj, vsaka od njih je po svojem videzu in zunanji podobi drugačna, posebna in izvirna. Najlepše pri tem pa je, da dreves zaradi njih ni nihče posekal. Še vedno stojijo in razveseljujejo ljudi in živali. Projekt Valovanka, ki je novost v dejavnosti Kulturnega centra Maribor, že vzbuja pozornost. In tako je tudi prav. Naravo je treba ohraniti ljudem, ki prihajajo za nami. Pravico imajo do čiste vode, zdravega okolja in narave, v kateri na živali ne preži toliko nevarnosti, kot se dogaja danes.
Marija Švajncer