Piše: Matej Krajnc

Capitol, 2021

Z malce zamude, a nič zato. Mnogi menijo, da je trojna plošča, ki je kot nekakšen Harrisonov avtorski kvaziprvenec (poprej je izdal že dva albuma – enega z glasbo iz filma Wonderwall in enega eksperimentalnega) izšla leta 1970, najboljši solistični album kateregakoli članov Beatlov. Ob bok bi mu veljalo postaviti vsaj še Plastic Ono Band Johna Lennona iz taistega leta, ki je po aspektu osebnega emocionalnega raziskovanja še nekolikanj močnejši album. Ne Harrison ne Lennon nista avtorsko nikoli več presegla omenjenih albumov, a o tem kdaj drugič. Tokrat je pomembneje, da je včeraj, 6. 8., končno izšla tale zbirka, ki obeležuje abrahama enega najbolj proslulih albumov s konca šestdesetih. Napovedovali so jo dolgo, pristaši pa jo lahko dobijo v številnih različicah, najobsežnejša in najdražja je na voljo v posebnem kovčku, ki bo zanimiv za najbolj zagrete zbiralce; ostali se zadovoljijo s šestorno ali trojno različico na zgoščenkah ali vinilu. Mi smo si ogledali sekstet, ki je na voljo tudi v naših trgovinah s ploščami. V šestorčku je poleg izvirnega remasteriranega albuma na dveh zgoščenkah še trojček demo-posnetkov in drugih redkosti, na Blu-Rayu pa je še ena avdio-različica plošče. Zraven je knjižica z izdatnim fotogradivom in drugimi arhivskimi zanimivostmi.

Okrog albuma so se spletle najrazličnejše fame, najodmevnejša je bila najbrž tista s plagiatorstvom. Zadevo poznamo in My Sweet Lord je s pesmijo He’s So Fine že zdavnaj razčistil, kar sta imela med sabo. Druga, ki še danes buri glasbene končiče, je sodelovanje z Bobom Dylanom – lani smo njegovo plat zgodbe dobili v zbirki 1970, Harrisonovi pa se pri njej niso pretirano ustavljali; poslušajte, pa boste videli, kako lepo pade v kontekst. Ni dvoma, da sta If Not For You in I’d Have You Anytime med najboljšimi pesmimi na albumu, prva je v izvedbah obeh protagonistov, pa še kakšne Olivie Newton-John povrhu, ostala eno od najvidnejših znamenj obdobja 1970-71. Ker k tej zgodbi seveda sodi še znameniti koncert za Bangladeš, dejstva ovržejo mnoge pisarije o tem, kako neviden je bil Dylan na začetku sedemdesetih. Res med letoma 1970 in 1973 ni izdal nove avtorske plošče, pa kaj. Poglejte še v zbirko Greatest Hits Vol. II (1971), kjer najdete vrsto svežih posnetkov, ki mu nikakor niso v sramoto. Tretja je tista s Claptonom.

Harrison je dejal, da je bilo snemanje trojne plošče, ki je ob izidu naletela na dober sprejem kritike in poslušalcev, ena najlepših stvari, kar se mu jih je zgodilo v življenju (“dream of dreams”). Tisti, ki niso marali Lennonovega političnega agitatorstva in drugih akcij, ki jih je izvajal v obdobju 1969-70, pa so zato bojkotirali tudi njegove plošče, so z največjim veseljem odšteli konkreten denar za trojni album. Drugim se je sprva zdelo, da je trojček le preveč, a so si premislili, ko so ga poslušali. Nekaterim sta bili všeč prvi dve plošči, tretja, tista z jammanjem, pa ne, in tako naprej do leta 1972, ko so Harrisona začeli obtoževati, da preveč pridiga o religioznih in drugih podobnih rečeh, ki bi morale ostati osebne. (Enojni) album Living In The Material World se ni prodajal slabo, a Harrisonova kupna moč je pešala in do konca desetletja, podobno kot Ringova, skoraj povsem opešala. Med liverpoolsko četvorko se je v sedemdesetih konsistentno visoko po komercialni uspešnosti držal zgolj McCartney, najprej sam, nato z Wingsi. Po pravici povedano je opešala tudi Harrisonova avtorska moč – po izjemni avtorski erupciji na All Things Must Pass ni nikoli več zmogel narediti avtorsko zares konsistentne plošče. Minilo ga je tudi veselje do tovrstnega dela – raje je meditiral in vrtnaril, po nesrečni turneji sredi sedemdesetih pa do leta 1991, ko ga je Clapton skorajda prisilil, naj gre z njim na Japonsko, sploh ni več šel na pot.

Ker je imel na zalogi toliko pesmi, je zvrstna podoba treh plošč seveda pestra in raznolioka: rock, pop, country, folk in najrazličnejši hibridi si podajajo roke, producentska taktirka Phila Spectorja pa pomeni eno zadnjih resnično uspešnih poglavij Zidu zvoka. Tako Lennon kot Harrison sta v tistem času vabila Spectorja k svojim projektom, sodeloval pa je tudi pri končni različici albuma Let It Be, katerega izid je leta 1970 pomenil tudi uradni razhod Beatlov, čeprav so pesmi nastale že dosti prej. In če preletite pesmi na All Things Must Pass (ki glasbeno utemelji Harrisonovo meditativno filozofijo in pomaga tudi dandanes, ko se nam zdi, da se apokalipsa ne bo nikoli končala), srečate pravzaprav nekakšen greatest hits “tihega Beatla”: My Sweet Lord, I’d Have You Anytime, Isn’t It A Pity, Behind That Locked Door, What Is Life, Beware Of Darkness, Art Of Dying, naslovna … In tu sta seveda Wah Wah in Apple Scruffs. Katero od bolj deluxe različic pa se splača imeti že zato, da Harrisona slišite peti Wedding Bells in Get Back. Tisti, ki ga seveda še niste.