Novo mesto: založba Goga, 2021
Piše: Tonja Jelen
Boris Kolar, biolog, okoljevarstvenik in pisatelj, težko zaobide tematiko, ki se ne bi ukvarjala s širše družbenim zastavljenim vprašanjem, ki se veže na okolje. Že Kolarjev kratkoprozni prvenec Trinajst (založba Goga, 2020) je pogosto zastavljal vprašanja potrošniške družbe, ki pa so močno odvisna od posameznice_ka. V obravnavanem romanu pa se avtor loti različnih problematik, ki pa izhajajo iz prvotne ideje – to je dobičkonosnosti in velikopoteznosti »velikih«.
Če so v zbirki Trinajst kot svetli liki veljali junaki_nje z Aspergerjevim sindromom, izjemnim občutkom za vonj in male živali, ki so bile seveda kot inštrument, proti normativom in temnim nasprotjem, je v tem romanu najti vaško skupnost, skorajda idealizirano (a šaljivo in skorajda utopično kot se za vsaki manjši kraj spodobi) proti novodobnim tajkunom. Prav tukaj pa se začne zaplet, torej upor, ki ga Kolar vodi spretno; komično, kritično in z veliko mero prikrite, a prav zato jasne avtorjeve sporočilnosti oziroma miselnosti.
Kolarjev drugi roman se ukvarja z različnimi vprašanji, premisleki in bolj ali manj dovtipi, ki so avtorjev odraz na aktualno družbeno dogajanje in aktivizme. Težko je spregledati, da nam Kolar na posreden način prikazuje svoje pomisleke do zavzemanja za pravičnost in enakopravnost, kar mogoče sprva v bralki zbudi nelagodje. Pa vendar nam pogled z druge, dejanske strani, kot jo predstavlja pisatelj, prikaže prav tak odgovor in dejanja, kot jih do nas lansira družba. Torej – veliko besed za prazen nič in moja pravična pozicija je prav tako ogrožajoča za drugega (pojem drugega je rabljen prav zaradi samega učinka). Ujetost v floskule še nikoli ni bila spremenjena in presežena, od tod pa tudi avtorjev humoren, celo ciničen pogled, na primer moških likov do ženskega spola. Prav tako pa za razmerje med malimi in veliki, pravičnimi in oderuškimi. Prav to prevpraševanje je v današnjem kontekstu še posebej pomembno, saj nam Kolar ponuja poglede in vidike, ki jih kot kritični mislec vseskozi presaja.
Kolar nas skozi roman vodi prepričljivo. Obširni popisi drobnih zapletov so humorni, na trenutke celo bizarni. Prav humor in pronicljivost v določenih pasusih so eni izmed tistih, na kar je pri Kolarju treba biti pozoren_a. Avtor nam ponuja pestro paleto humornih postopkov, od različnih odločitev, pripetljajev, poimenovanj, ki se dogajajo od skoraj boga pozabljenem kraju. Prav te zastavljene zamisli, torej že, na primer, sam naslov, so dobro izpeljane, tudi dogajalni zavoji in vmesni zapleti so prepričljivi.
Pomembno mesto ima v romanu jezik, ki se poigrava s citati lika, ki govori bosanščino. Prav ta jezik je v romanih kot dobesedne navedke v zadnjih časih redko zaslediti, če sploh. Velik pomen ima tudi odkrivanje kultur, zavzetosti za ohranjanje sveta, pri čemer pa nam avtor na zabaven način predstavlja poimenovanja različnih odborov. Veliko veljavo daje natančnim opisom reči, ki jim sledijo dodatni komentarji. Tako je na primer pri popisih jedi, vzdušja v določenih situacijah ali pa zunanjih opisih likov. Prav pri zadnjem omenjenem ima to posebno funkcijo, saj nam tak opis (nezavedno) ustvari duhovno nazorsko stanje likov. Gre za žive like in dogajanje je s tem jasno, skorajda filmsko zarisano. Opaziti je, da se avtor vsega loti premišljeno in dovoljšno mero znanja.
Potopimo Islandijo! je uspelo romaneskno delo, saj nam z različnih vidikov ponuja svet-stanje, ki ga živimo. Pri tem nam avtor smelo predstavlja geopolitičen svet, ki pa ga pravzaprav živimo že dalj časa. Avtor s svojo idejo in pogledi sicer ne prizanaša nikomur; blamira skoraj vsakogar, a prav to je poanta, da smo navsezadnje vsi ljudje s slabostmi, četudi se želimo zavzemati za dobro.