Piše: Matej Krajnc

Tale kratek zapis ima biti, kot se ob taki priložnosti spodobi, oseben; nobenega smisla nima navajati faktografije, ki je je povsem dovolj drugje, čeprav večkrat žal površne ali slabo prepisane, a glasba Ronnie, Estelle in Nedre si vendarle zasluži bolj oseben pristop. V zadnji polovici desetletja je odšlo toliko velikih imen, da je bilo skoraj nemogoče vse sproti beležiti, a nedavno slovo Veronice Bennett, znane kot Ronnie Spector, me je posebej prizadelo in ko sem razmišljal, čemu pravzaprav tako, sem se najprej spomnil dolgih večerov ob oddaji Dragana Buliča. Kdo bi rekel, da sem tam prvič slišal proslulo Be My Baby, ki je postala in ostala najbolj prepoznavna pesem zasedbe The Ronettes, pa ne bo čisto držalo: singlico smo imeli doma, evropsko izdajo iz ne čisto originalnega leta ali pač, moral bi preveriti, najverjetneje pa jo je poslala ali prinesla teta stare mame, sicer guvernanta na Dunaju, preko katere je v hišo v petdesetih in šestdesetih letih prišlo precej raznovrstnih plošč, od jazza do popevk, šlagerjev in operet. Doma so sicer zvečine raje poslušali Vica Torrianija, Camilla Felgena ali Caterino Valente kot pa Ronnie, Toma Jonesa ali Satchma, a nekega zimskega večera proti koncu sedemdesetih na celjski Spodnji Hudinji, v tistem koncu pri križišču, kjer se zdaj končuje City center in začenja Planet TUŠ, se je s Tosce zaslišal mogočni zvočni zid, deloma rezultat Spectorjeve producentske taktirke, a še bolj in zlasti aranžerske roke Jacka Nietzscheja. In nato za domače nekolikanj prediren, zame, štiriletnika, pa nadvse drugačen glas Ronnie in njenih whoa oh oh-jev, ki jih potem nisem dostikrat slišal tja do osemdesetih, ko je Bulič poleg Be My Baby vrtel tudi Walking In The Rain, Baby, I Love You, I Can Hear Music in Chapel Of Love. Tiste posnetke sem zvesto beležil in nato nekega večera zastrigel z ušesi, ko sem iz zvočnikov zaslišal še Say Goodbye To Hollywood. Izvirnik Billyja Joela mi je bil sicer všeč, a izvedba Ronnie Spector s Springsteenovim bendom mi je bila precej bližja, manj sterilna, bolj domača. In Eddie Money se me brez Veronice ne bi nikoli niti približno dotaknil.

Dekleta iz Harlema so sicer uradno bila eden večjih producentskih dosežkov gospoda, ki je nekoč nameril cev tudi v Leonarda Cohena, vendar bi, kot je ob sprejemu terceta v Dvorano slavnih rokenrola omenil Keith Richards, uspela tudi brez njega. Njihova muzika ni bila docela popeglana, precej manj kot kakšnih Dixie Cups ali Supremes, prispevek Estelle in Nedre pa je bil ob Ronniejinem glasu ključen; malokdaj sta prišli na svoje kot solistki, to je treba priznati, a svoje sta odlično opravili, česar se je dobro zavedala tudi Ronnie.

Ker ne bi rad načenjal poglavij iz osebne zgodovine Veronice Yvette Bennett; o tem se je že vse preveč govorilo, pa tudi sama vse to obširno popisuje v avtobiografiji, se lahko spomnim še enega pomembnega poglavja iz preteklosti, tam nekje na začetku 21. stoletja, ko smo v kleti Frenka Opeke, nekdanjega kitarista zasedbe Izvir, Agentje rokenrola v pričakovanju podpisa pogodbe z založbo Helidon, pilili svoj koncertni repertoar. Iz enega svojih rokovnikov sem privlekel bolj ali manj pogovorno prepesnitev Be My Baby (Ti si moja) in začel brenkat na kitaro. Ponavadi so se taki trenutki dogajali, ko sva s Frenkom imela songwriting sessione v dvoje, tokrat pa je bila v kletni sobici še donmentonyjevka Ana Korenini s svojim basom, za bobni pa Marko Avanzo, ki je nekoč tudi sodeloval z Izvirom, pa še marsikje. Znameniti “doo-wopovski” akordi in Frenkova akustična kitara neznanega izvora:

Ko sem te srečal prvič, sem bil prevzet …

Pesmi nismo žal nikoli igrali v živo, flashback na Buličeve oddaje in tisti večer na Mariborski v Celju pa je ostal. Lotil sem se je sam, pozneje, na nekaterih solo nastopih, bolj redko, a zvesto.

Internet je bil 12. 1. poln slovesnih besed. Pričakovano se je oglasil tudi Keith; z Veronico sta bila skoraj soseda v Connecticutu. Oglasil se je marsikdo, ki sta mu glasba The Ronettes in glas Ronnie Spector pomenila dobršen del bodisi odraščanja bodisi kakšnih drugih življenjskih trenutkov. A v takih trenutkih se zdi najbolje položiti ploščo na gramofon; tam je zapisano vse, cela abeceda in še kaj zraven. Čemu me je prav odhod Ronnie Spector tako zelo razotožil? Morda tudi zato, ker so taki časi, kjer neposrednost in iskrenost nista več cenjeni lastnosti, ona pa je imela obojega na pretek in to se je slišalo. Beach Boys so peli I Can Hear Music, a vse preveč lepo in sterilno, Ronettes pa so v pesem pripeljale prav tako neposrednost, ki je ne more pripeljati noben producent; če prisluhnete njihovi živi izvedbi pesmi Shout ali pa Charlesove What’d I Say, vam bo kar hitro jasno, za kaj gre. In treba je vedeti tudi, da Ronnie Spector ni bila samo članica The Ronettes, na voljo je dobra peščica njenih solističnih plošč, ki sicer niso dosegale velikih komercialnih uspehov, nudijo pa širokokotni vpogled v njen opus; Say Goodbye To Hollywood in Back To Black sta samo dve izmed njih. Večina preostalega je v teh časih oddaljenega samo nekaj klikov. Ali, za nas starce, nekaj obratov, bodisi 45 bodisi 33 1/3.