Spet slišim pesem
sredi ravnice.
Ni videti godca,
daleč so ptice.

Stojijo ure –
saj tudi nebeški
se čas ustavi,
ko zapoje duša.

Mrak se že spušča,
in kakor duhovi
lebdijo nad reko
bele meglice.

Fant, ki je ljubil,
še zmeraj se vrača.
Do jutra išče
izgubljene sanje.

Vse mu bog je dal,
le mene nima.
Njegove poti
so še razpotja.

Na tujem srcu
sem le snežinka.
Še zadnja solza
se bo posušila.

O vetru mu pojem,
ki nosi ptico.
O beli ptici nad
mojo ravnico.

O ranjeni duši
in dolgi črni noči.
O zgodbi, ki nihče
ji več ne verjame.