Piše: Matej Krajnc

Društvo slovenskih pisateljev, 2021

Ivan Šopov je pesnik, prevajalec in urednik iz Skopja; ko sem v njegovi kratki biografiji prebral, da je diplomiral na Filološki fakulteti Blaža Koneskega, sem se spomnil ur makedonščine v osnovni šoli, ko smo brali Koneskijeve tekste in potem sem razumel, kaj pojejo Leb i sol, kar je bilo takrat precej pomembno, zlasti še, ko so izdali Čukni vo drvo. Tedanji skupni jezik, srbohrvaščina, nam je bila takorekoč v zibelko dana, makedonščina pa je bila vedno nekolikanj bolj eksotična, čeprav sem se z njo počutil povezanega že od malih nog; oče je v mladosti namreč nekaj časa učil v (zdaj Severni) Makedoniji. A stik s sodobno makedonsko poezijo sem izgubil, se pozneje le redkodaj vračal in se posledično razveselil pričujoče knjige, ki je izšla v prevodni, vileniški zbirki DSP, saj je avtor leta 2019 dobil nagrado SEP, pisateljsko nagrado za mlade avtorje iz mednarodnega prostora. Zbirko je prevedel pesnik in prevajalec Aleš Mustar.

Če bi pesmi v prozi Ivana Šopova označili s “sodobno kronistiko sodobnega Skopja”, bi jim bržčas stotili krivico; verzi so res dolgi, landscape, slog (nekako pričakovano) pripoveden, a pesnik je naposled bolj kot (objektivni) kronist popisovalec osebnega aspekta Skopja. V pesmih, kot so Priviligiranci, Apokalipsa, Koreograf, Svet modrecev, Vseprisotnost pred nas stopi nekolikanj tesnobna podoba sodobnega sveta in na videz odmaknjena Severna Makedonija ima svoje tozadevne specifike, kljub temu pa se prepričamo, da se pesnik s to navidezno “faktografskostjo” sodobnega življenja/digitalne odtujenosti ne želi sprijazniti, pa tudi sámo Skopje ne, odtod suh, včasih pa že prav aforističen humor v nekaterih pesmih, denimo v Apokalipsi, ko je kljub koncu sveta še odprtih nekaj pekarn v mestu. Upiranje dokončnemu koncu torej obstaja, apatija ni brezizhodna, pesnik pa proti koncu knjige v pesmi Knjižne kazalke na zelo neposreden način govori o spominih in spominjanju, preden se v “antirazglednicah” prestavi v nekatere druge kraje nekdanje federacije. “Občutek imam, da začenjam od začetka,” zapiše pesnik v Knjižnih kazalkah, “kazalke pa še naprej uporabljam, čeprav so se pokazale kot nekoristne”. Začnimo torej od začetka: “Poletni sončni zahod v Mestnem parku.”