Nora Roza je bolj z lune,
nora Roza nič ne ve.
Nora Roza ne razume,
za kaj na tem svetu gre.

Sploh ni slepa, pa ne vidi,
kar odseva ji v očesu.
In ni gluha, pa ne sliši,
kar odmeva ji v ušesu.

Semafor poljublja Roza,
vroča v srcu, mrzla v glavi.
Nežno, nežno pločnik boža
bosa z drobnimi stopali.

Ko pa v vlažnem kletnem mraku
noč z njo spregovori,
vriskajoč zaploska zraku
s frfotavimi dlanmi.