Mirko se je rodil 28. junija 1991 v počitniški hišici v Umagu, kjer sta Mirkova mama in oče preživljala zadnje tedne nosečnosti. Pred pričakovanim dnevom poroda sta se želela vrniti v domačo Ljubljano, a so ju nekatere neprevozne ceste in vojaške aktivnosti, ki so bile posledica razglasitve samostojnosti Slovenije, od tega odvrnile. Popadki so se pojavili tako hitro in bili tako pogosti, da ni bilo časa za pot v porodnišnico v Izoli. Poklicala sta dežurnega zdravnika iz Doma zdravlja Umag, ki je pomagal, da je porod potekal brez večjih zapletov. Novorojenčka sta zavila v veliko brisačo za plažo in bila neskončno srečna. Naslednje dni je prihajala patronažna sestra, ki jima je pomagala z dojenčkom, oglasila pa se je tudi matičarka z občine Umag in uredila rojstni list v katerem je pisalo ime novorojenčka: Mirko.

Vojna napetost pa se je v tistih dneh stopnjevala in spopadi v okolici Ljubljane so Mirkove starše strašili, zato so se že po tednu dni preselili na mirno podeželje – na Hrvaško v Vukovar, kjer je živela Mirkova babica. A kmalu so se tudi tam začeli spopadi in življenje v malem mestu je postajalo vedno težje.

Ko je bil Mirko star štiri mesece, se je družina končno prebila iz obleganega Vukovarja in se preselila v varnejše večje mesto – v Sarajevo, kjer je živel Mirkov dedek. Velikodušno jih je sprejel in jim odstopil celotno prvo nadstropje svoje hiše, v kateri je sicer živel sam. Mirko še ni bil star eno leto, ko je tudi tam izbruhnila vojna in družina je bila ponovno ujeta. Živeli so ob pomanjkanju hrane, neprestanih  življenjskih nevarnostih, težko so ohranjali higieno, pozimi pa je pritiskal mraz. Ob tem pa je bilo tudi mnogo radostnih družinskih dogodkov, npr. skromna, a vesela, praznovanja Mirkovih rojstnih dni, Mirkovi prvi samostojni koraki, paketi, ki so jih dobili od sorodnikov iz Ljubljane…  Šele konec leta 1995 jim je po zapletenih poteh uspelo zapustiti Sarajevo.

Ker so imeli dovolj neprestanih konfliktov v Evropi, so šli dlje stran: v mirni in prijazni Afganistan, kjer so se politične napetosti ravno razrešile, Mirkov dedek pa je imel tam nekaj prijateljev, s katerimi je študiral na tehniški fakulteti v Sarajevu. V Kabulu so družino zelo prijazno sprejeli in zdelo se je, da bo družina lahko končno zaživela v miru. Mirkov oče je kmalu dobil dobro službo v nekem mednarodnem podjetju, Mirkova mama pa je delala doma kot prevajalka. Mirko je, kljub mladosti, že lepo govoril slovensko in hrvaško, hitro pa je usvajal tudi paštunščino, ki so jo govorili vrstniki. Vse bi bilo skoraj idilično, če ne bi že naslednje leto tudi tam izbruhnila vojna. Družina se je odločila, da se ne bo več selila. Vojnih razmer so bili že kar nekako vajeni in imeli so občutek, da bodo znali preživeti. V Kabulu so dočakali konec spopadov leta 2001 in zdelo se je, da so z vojnami opravili za vedno. Mirko je postal najstnik in najstniške vragolije ter prostor svobode, ki se je odprl, je vsem vlival optimizem.

Ko je bil Mirko star devetnajst let (leta 2010) je dobil štipendijo za študij v tujini in vesel odšel v Damask v Sirijo, kjer je vpisal informacijsko tehnologijo. Že naslednje leto pa je Sirijo zajela vojna. Mirko se ni dal in je nadaljeval študij tudi v vojnih razmerah, na fakulteti pa so njegov trud podpirali. Tudi ko ni bilo elektrike, je programiral na papirju in seminarske izdelke predstavljal profesorjem le teoretično. Starši pa so se medtem preselili v takrat mirno Ljubljano.

Ko je po treh letih diplomiral, se je Mirko, naveličan vseh vojn, odpravil k staršem. Pešačil je po pustih afganistanskih brezpotjih in se skrival pred različnimi vojaškimi skupinami. Po nekaj dneh je pripešačil do Turčije, kjer je v mestu Gaziantep sedel na vlak. Po dveh dneh prestopanj se je preko Romunije, Bolgarije, Madžarske in Avstrije vrnil v Ljubljano. Na nobeni od mej, ki jih je prečkal, ni imel težav, saj je hrvaški potni list povsod odpiral pot. V Ljubljani sta mu starša povedala, da ne bo mogel stalno živeti v Sloveniji, saj si ni uredil slovenskih dokumentov. Zamudil je rok, v katerem bi moral zaprositi za slovensko državljanstvo. Mirka to ni motilo, saj je imel vse dokumente urejene na Hrvaškem, kjer se je rodil. Bo pač živel tam.

Vselil se je v počitniško hišico svojih staršev in se kmalu zaposlil je v lokalni pekarni, kjer je skrbel za informacijski sistem za poslovanje.  A v družbo ga nikoli niso zares sprejeli. Bil je Slovenac. Ne pa Istran. Istrske italijanščine se ni nikoli zares naučil, saj so vsi z njim govorili hrvaško. Bil je tujec.

Leto dni po vselitvi je prejel obvestilo gradbene inšpekcije, da je počitniška hiša, v kateri je živel, zgrajena na črno in da jo mora v treh mesecih porušiti. Najel je odvetnika in začel pravni boj, ki pa ga je izgubil. Hišo je moral porušiti. Porabil je skoraj vse prihranke.

V tem času se je začela pandemija in pekarni je prodaja upadla. Morali so odpustiti nekaj ljudi. Med njimi Mirka. Ni mu preostalo drugega, kot da je odšel k staršem v Ljubljano. Ko se je z avtobusom pripeljal  v Ljubljano, ga ni pričakal nihče. Mama in oče sta imela druge skrbi. Bila sta na sodišču, kjer sta se dogovorila za ločitev. Dan pred tem sta prodala stanovanje in se preselila vsak k svojemu novemu partnerju. Mirko je ostal na cesti. Dobesedno.

Pridružil se je skupini brezdomcev, beračil za vsakdanjo hrano in spal pod mostom pod izvozom Barje. Poskušal je pridobiti podporo za brezposelnost ali socialno podporo, pa ni šlo – bil je hrvaški državljan.

Zaradi pandemije so se ljudje vedno bolj izogibali drug drugemu in beračenje je šlo slabo. Bil je na nekaj razgovorih za delo. Znal je nekaj jezikov in bil vešč z računalniki, a je potencialne delodajalce vedno odbila njegova pomanjkljiva higiena. Smrdel je.

V Ljubljani je bil brezdomni tujec.

Nekaj časa se je trudil, iskal možnosti, upal, a svetlobe na koncu predora ni in ni bilo.

Potem se je zgodilo: odprla se je priložnost! Leta 2022 je Rusija napadla Ukrajino. Beračil je, dokler ni nabral za vozovnico, sedel je na avtobus in se odpeljal na madžarsko-ukrajinsko mejo. Peš je šel čez mejo – bil je edini, ki je potoval v to smer, v nasprotno so se vile kolone beguncev, in se v kraju Berehove prijavil v mednarodni odred borcev za ukrajinsko svobodo. Postal je borec! Spoštovan, cenjen in sprejet.

Mir ni bil zanj. Vojne je bil vajen in se je znašel v njej. V vojni je imel upanje, da bo prišla sprememba. To ga je gnalo naprej. Imel je nalogo in njegovo življenje smisel.

Zgodba je seveda izmišljena, a ne neresnična.

Tomaž Lapajne Dekleva

foto: Kevin Schmid via Unsplash