DEČEK Z ULICE

Sreča nikoli ni popolna,

če je ne deliš še s kom

V mali sobici je bilo prijetno toplo. Stari štedilnik na drva, ki je stal v kotu, je dajal prijetno toploto, kakršno dajejo le drva. Soba je bila velika kakšne tri krat štiri metre. Nekoč je bila tu kašča za shranjevanje živil, sedaj pa je služila kot krojaška delavnica za mojstra Dura. V sobici je bila še velika krojaška miza, šivalni stroj, na drugi strani pa postelja, na kateri je mojster počival, kadar je bil utrujen po dolgi noči šivanja. Zvečina je delal ponoči.

Ponoči je lahko delal v miru, saj je čez dan rad počel še toliko drugih stvari. Deček je ležal na postelji na boku, tako da so mu noge visele preko roba postelje. Bil je popolnoma oblečen. Male nožice so bile obute v težke zimske čeveljce in dobil si vtis kot da bo ravnokar vstal, ter nekam odšel. Kot da samo za trenutek počiva, čakajoč na nekaj, nekoga, in mora biti pripravljen za takojšen odhod. Bil je buden. Nestrpno je vsakih nekaj minut pogledoval proti uri, ki je visela na steni nad mizo. Moral je paziti, da ne zamudi pravega trenutka, ko bo moral vstati in oditi. Ura je bila pol dvanajst ponoči.

S težavo je ostajal buden, saj ga je uspavala prijetna toplota in pa glasovi ter zvok glasbe, ki je prihajal z velikega dvorišča. Ponavadi so se sosedje na silvestrovo zbrali pri nekomu in tam skupaj pričakovali ta vesel, poseben trenutek, na katerega so se skrbno pripravili. Vsak je prinesel nekaj hrane pa pijače in naredili so si zabavo po svoje. Bili so preprosti ljudje, tovarniški delavci mnogih mariborskih tovarn. Niso imeli denarja, da bi šli na lepše, pa so si naredili praznovanje doma. Premožnejši in pa samci so ponavadi odšli v eno izmed gostiln, kjer je bila novoletna zabava.Tega je bilo tedaj v mestu veliko.

Vrata so se odprla in tiho je vstopila Marija. Prišla je od soseda, kjer so odrasli imeli svojo zabavo. Živela je z Durom in imela je fantka tako rada, kot da bi bil njen otrok. Sama ni mogla imeti otrok, zato je dečku dajala vso materinsko ljubezen. Deček jo je imel neizmerno rad. Bila mu je kot prava mama. S svojo veselo naravo – vedno je bila nasmejana, dobre volje, prijazna do vseh okoli sebe – se mu je zdela kot nekakšna dobra vila. Rada mu je pripovedovala o svojih strojih v predilnici, kjer je delala. Njihov zvok je zanjo najlepša pesem, kako so ji prepevali. In kako jih je pogrešala, kadar je bila bolna. Pripovedovala mu je tudi o svojem otroštvu. V svoji mladosti je stanovala na zagrebškem letališču, pa so jo piloti še kot deklico dostikrat vzeli s seboj v svoja letala in jo popeljali naokoli. Deček je užival ob njenih zgodbah. Pa ogromno pravljic mu je prebrala.

Nežno je pogledala proti fantku na postelji,  »Še ne spiš? Kaj res misliš iti voščiti po mestu?«

Deček je z odločnim kimanjem samo potrdil, da se ni premislil glede tega. Nič ni dejala, saj je vedela, da bo storil, kar si je zadal. »Samo hitro pridi domov.«

»Saj veš, da me skrbi, ko te ni,«  »Bom,« je odvrnil deček in spet pogledal proti uri na steni. Bilo je petnajst minut do polnoči. Še malo!

Pobožala ga je po glavi. »Hitro pridi,« je še enkrat dejala in stopila proti vratom. Ozrla se je preko ramena in pogledala fantka. Zaskrbljen, vprašujoč pogled, mu je namenila, preden je tiho zaprla vrata za seboj. Kot da bi odšla od nekoga, ki ga nikakor ne bi smela zapustiti.  Tudi deček je začutil izgubo, praznino, vendar je hitro preusmeril misel na uro. Še minuta, dve, pa mora iti.                                                                                 

Bilo je v navadi, da kot otrok na novega leta dan voščiš (srečno novo leto) odraslim, oni pa ti v zahvalo dajo nekaj drobiža. Seveda moraš imeti dovolj let, da lahko greš ven ob pol noči, ob prehodu starega v novo leto, po mestu. Po navadi so to bili dečki stari od pet do sedem let. Pa saj niso šli daleč. Dol po Koroški cesti do Glavnega trga je bilo kar nekaj gostiln in restavracij, kjer so pričakovali vstop v novo leto. Letos bo on prvič šel voščiti po mestu.

Celo silvestrovo so se otroci na dvorišču dogovarjali kako, kam in s kom bodo šli voščiti. Vedno sta šla po dva skupaj. Deček in deklica. Deček je šel v gostilno in voščil, deklica pa ga je čakala na cesti. Ko si nabral veliko drobiža, si ga odnesel deklici, da ga shrani. Po navadi se je hitro nabralo polne žepe kovancev, tako da ti je kar hlače dol vleklo. Seveda si ga moral nekje odložiti in iti nazaj, saj še nisi voščil vsem. Torej brez deklice, ki je čakala zunaj na mrazu pred gostilno, ni šlo. In ko si končal v eni gostilni, si šel naprej po cesti v drugo. Na dvorišču so se dogovorili kdo bo šel v katero gostilno ali restavracijo. Pa saj si že na enem mestu dobil več kot dovolj kovancev, tako da v druge sploh nisi šel.

Ana je stopila proti dečku in rekla,

»Jaz bi šla s tabo.«

Ana je imela šest let. Sosedova deklica, s katero so se igrali na dvorišču. Starši so prišli iz Prlekije. Živahna, vesela deklica. S fantki je rada brcala žogo. Na dvorišču je bilo več kot dvajset družin. Večina je imela dva ali tri otroke. To dvorišče je bilo zelo veselo in glasno. Ker je bil Maribor drugo največje industrijsko mesto v državi, so prihajali v mesto ob Dravi delati ljudje iz vseh krajev tedanje domovine. Velikanska mešanica narodov, navad in kultur. Skoraj polovica je bila Nemcev, pa so otroci slišali na dvorišču, kar nekaj različnih jezikov. V kateri od družin je babica znala samo nemško ali italijansko. Zamislite si število otrok na tem dvorišču. Bili so kot ena velika družina. Nič zato, če staršev še ni bilo iz službe. Običajno si pred tem že jedel pri katerem od sosedov.

»Ana, pa veš, da ti ne smeš voščiti.«

»Ja, saj vem,te bom čakala zunaj.«

Deklice naj ne bi prinašale sreče, pa so zato lahko voščili samo dečki.

»Dobro, bodi pripravljena ob tričetrt na dvanajst! Pa te bodo doma pustili?« je vprašal deček.

Deček ni slišal njenega odgovora. Zmotili so ga drugi, ki so se glasno dogovarjali kako in kaj.

Popoldne je še nekako minil, saj se je pospešeno pripravljalo na večerno slavje.

Deček je zvečer poslušal radio. Radio je imel zelo rad, saj je zmeraj izvedel kaj novega, pa veliko glasbe je lahko slišal. Glasba mu je mu je bila zelo všeč, saj je rad pel. Ko je imel pet let, mu je oče sredi noči prinesel kitaro.

Kupil jo je v gostilni od nekoga, ki ni več imel denarja za pijačo, pa je prodal kitaro, da je lahko dalje pil.

Deček se je zbudil ob očetovem prihodu domov. Bila je že pozna ura, zato je oče dečku hotel pokazati kitaro šele zjutraj. Pa je bilo prepozno, kajti deček je že zagledal kitaro, ter se v trenutku popolnoma prebudil. Brenkal je po stari kitari še pozno v noč, tako da mu je oče moral zagroziti, da jo odnese nazaj, če takoj ne zaspi. To je le zaleglo.

Zjutraj je ubogi človek prišel do očeta in ga prosil, če mu kitaro proda nazaj. Plača mu tudi dvojno ceno za njo. Na gospodovo nesrečo je na postelji sedel fantek z njegovo kitaro v rokah ter ga prestrašeno gledal, če mu bo zdaj ta gospod odnesel kitaro, njemu nekaj najdražjega na tem svetu. Gospodu je takoj postalo jasno, da ne more otroka tako strašno prizadeti. Fantek je že imel kitaro, svojo kitaro, skoraj en dan, sedaj pa bi jo moral dati nazaj. Strašna žalost.

Gospod je odšel, deček pa je dokončno imel svojo kitaro. Bila je zares odlična kitara.Španska z veliko vgravirano rdečo vrtnico na trupu.

Deček je kar skočil s postelje. Ura je kazala deset do polnoči. Pa še Ano mora najti. Upal je samo, da so ji starši dovolili, kajti sam bi težko naredil, kar si je tako želel.

Ana ga je že čakala na začetku stopnic. Bila je lepo oblečena. Na glavi je imela pisano kapo, velik pleten debel pulover, temno krilce, bele štrikane nogavičke in na nogah podobne zimske čeveljčke kot deček.

Vse ji je spletla babica.

»Greva, se ne mudi, nimava daleč,« je rekel deček.

Odšla sta dol po Koroški cesti. Na koncu, tik pred Glavnim trgom, je bila njuna restavracija. Že ves čas je po malem snežilo, tako da sta uživala ob pogledu na rahlo zasneženo ulico. Cesta je bila povsem prazna.

Samo dve majhni postavi sta stali na pločniku pred razsvetljenim vhodom v restavracijo. Deček je vedel, da mora počakati na polnoč in takoj za tem vstopiti v restavracijo. Ni se bal, da ne bi vedel kdaj točno bo to, kajti takrat nastane v notranjosti zelo glasno in za trenutek ugasnejo luči. Točno ob polnoči. Moralo bi biti kmalu, kajti od doma pa do sem sta že porabila nekaj časa.

Ugasnili so luči in deček je vstopil v lokal. Luči še niso prižgali, zato je trenutek postal v preddverju ter čakal da jih ponovno prižgejo. Končno so se luči pričele prižigati ena za drugo. Velik prostor, ki je čez dan služil kot jedilnica, je bil novoletno okrašen, prepoln ljudi, ki so hiteli vse povprek čestitati drug drugemu, si voščiti novo leto. Bilo je zelo bučno, saj so že ves večer popivali in rajali. Dečka niso prevzeli nikakršni občutki, saj je bil skoncentriran na nalogo, ki ga je čakala.

Začudil se je, da ga ni nič strah, niti sram. Ljudje so vriskali, se na ves glas smejali, se poljubljali, ko so si voščili, tisti, ki so to že storili, pa so se že veselo vrteli po malem plesišču na drugem koncu dvorane. Moral je še malo počakati, da se vse skupaj malo umiri. Saj bi ga lahko še kdo pohodil v tem vrvežu. Počasi so ljudje posedli za svoje mize in deček je pogledoval po prostoru, kje bi bilo najbolje začeti voščiti ljudem v gostilni.

»Srečno in veselo novo leto, gospod,« je deček pričel pri najbližji mizi ob vhodu.

»Hvala, hvala, fantek,« je dejal vesel gospod, in deček je hitro stopil še do gospe.

»Srečno in veselo novo leto, gospa,« je ponovil deček.

Gospa ga je močno privila k sebi. Bila ga je neizmerno vesela. Premikala se je z dečkom levo, desno, kot da bi hotela igrivo poplesati z malim gostom.

Fantek je bil malo presenečen. Ne, ni mu bilo nerodno, saj je bil vajen veselih žensk z dvorišča. Spretno se je izvil iz objema. Mudilo se mu je do ostalih miz, da ne bo prepozno. Moral bo pohiteti, kajti čas beži in voščiti mora hitro po polnoči, samo tako pride njegovo voščilo do izraza. Hitro je stopil do naslednje mize ter zelo hitro izrekel voščilo vsem za mizo sedečim gostom. Kot po pravilu je zmeraj gospod segel v žep ter dečku dal nekaj kovancev. Verjetno je to kavalirstvo, si je mislil deček.

Bil je presenečen kako so se ob tem, ko jim je voščil, vsi zresnili, ga pozorno poslušali, in sploh bili fini, kot da niso že ves večer popivali. Bil je zelo presenečen nad obnašanjem tukajšnjih odraslih.

Nenadoma je začel paziti, kako izreka voščila. Ne prehitro, da ne bo izpadlo površno ter kot da se mu kam mudi.

Omizij je bilo še veliko. Deček je imel že tako polne žepe kovancev, da bo kmalu moral odnesti izkupiček do Ane, da ga shrani, on pa se bo vrnil in nadaljeval še pri drugih mizah.

Ana je stala na pločniku nasproti vhodnih vrat. Na njeni volneni kapi se je že nabralo nekaj snega, saj je ves čas snežilo. Ko je deček stopil skozi vrata gostilne, je za trenutek obstal. Kot da bi začutil slabo vest, saj je med tem, ko je on bil v gostilni na toplem, Ana ves ta čas stala tako sama na tem snegu in mrazu tu zunaj. Z rokami v žepih polnih kovancev je stopil proti njej.

»Kaj te ne zebe?« je vprašal.

»Ne, saj sem fejst oblečena,« je dejala deklica.

«Kam boš dala denar?«

Izpod puloverja je potegnila večjo cunjo, mogoče je bil očetov robček, deček ni dobro videl, ter naredila na vsakem koncu vozel. Tako je nastala mala culica.

Kar nekajkrat je moral deček seči v žepe, da jih je izpraznil v improvizirano culico, ki jo je držala v rokah Ana. Ko je to opravil, se je obrnil in brez besed stekel nazaj v lokal. Mislil je, da se je že navadil, pa je za trenutek začutil isto kot prej, ko je prvič prišel. Malo je postal, saj se je moral spomniti pri kateri mizi je bil nazadnje. Nikakor se ni smel zmotiti ter ponovno voščiti tistim, ki jim je že.

»Ooo, kaj pa ti tukaj?«

Deček je pred seboj zagledal gospoda Simona, kako se mu smeji in ga začudeno gleda.

»Srečno novo leto gospod Simon,« je z malo večjo tremo dejal deček.

Ni pričakoval da bo tu srečal nekoga z dvorišča. Sploh pa ne Simona, ki je bil v njegovih očeh tako tih gospod, vedno sam, nekako zadržan. Sedaj pa tu, vesel, vedrega obraza, v družbi z neko gospo. Ni pričakoval, da so lahko ljudje naenkrat tako drugačni. Dečka je takoj prevzel občutek varnost, kako lepo je, če je tukaj nekdo, ki ga poznaš, in to še domač, z dvorišča.

Simon je dvignil roko da je priklical natakarja.

»Daj fantu kokto,« je dejal Simon.

Deček je kar na hitro izpil kokto, saj mu je ostalo še veliko miz.

»Ah, skoraj bi pozabil,« je dejal Simon in segel v žep ter dečku dal več kovancev.

»Hvala gospod Simon.«

»Ja, ja, le pojdi. Pa domov na toplo, pozno je že za tebe,« je še dejal.

Ko je deček voščil skoraj vsem v restavraciji, je začutil rahlo utrujenost.

Podal se je proti izhodu.

Ana je stala zraven vrat restavracije, tako da ni bila več sredi pločnika na snegu. Deček ni vedel kako dolgo je bil v restavraciji.

»Greva?« je vprašala Ana.

»Ja, domov greva. Saj imam dosti denarja,« je odgovoril deček.

Dve postavici sta se pomikali gor po Koroški cesti proti domu.

Pri gasilskem domu je fantek skrivoma pogledal proti Ani. Že prej je razmišljal, sedaj pa mu je bilo prav hudo, ko jo je tako gledal, in si mislil kako krivični so odrasli, ko mislijo da deklice prinašajo nesrečo, če voščijo pred fantom. Tega nikakor ni mogel razumeti. Hitro sta bila doma na dvorišču. Ana je dala culico fantku in hitro stekla preko dvorišča, kjer je bila doma. Kar hudo mu je bilo, ko je ostal tako sam pred stopnicami, ki so vodile do sobice. Ko je stopil v sobo, ga je zajela prijetna toplota iz starega štedilnika. Od soseda se je še glasneje kot prej slišala glasba, ob kateri so plesali odrasli. Kdo ve, kolikokrat je med tem, ko ga ni bilo, prišla Marija pogledati, če je že doma. Vedel je, da jo vedno tako skrbi. Vedel je tudi, da bo zjutraj na mizi zagledal nekaj dobrega, kajti Marija mu je zmeraj kaj prinesla. Hitro si je sezul čevlje. Bili so malo premočeni, zato jih je kot po navadi postavil blizu štedilnika, da se do jutra posušijo. Culo je položil na stol poleg postelje in izpraznil žepe, ki jih je napolnil ob drugem pohodu v gostilno.

Začel  je čutiti kasno uro in pa utrujenost po vsem kar je doživel ta večer.

Hitro se je slekel ter kar tak legel na posteljo. Ni se pokril, saj je bilo v sobici vroče. Pogledal je še enkrat proti uri na steni. Spomnil se je, da sploh ne ve, kako dolgo je hodil. Ura je kazala tričetrt na eno. Saj ni bilo tako dolgo, si je mislil deček. Pa vendar se mu je zdelo, da je bil dlje.

Pa tako utrujen je bil. Toplota in utrujenost sta kar hitro odnašala dečka v spanec. Na obrazu se mu je odražalo zadovoljstvo po uspelem večeru v mestu.

V mislih si je zaželel, da noč hitro mine, in ko se bo zjutraj zbudil ga bo pričakalo obilo snega na dvorišču.

In pa veselje na obrazu Ane, ko ji bo dal polovico denarja. Da, tako se je odločil, saj bi bil brez Ane zelo osamljen sredi Koroške ceste. Mogoče pa sploh ne bi uspel zbrati poguma in vstopiti v gostilno.  Deček je zaspal, sneg pa je še kar naprej naletaval.

Darko Baša