»Moje sanje več niso več tisto kar so bile včasih. Zdaj so muhe, ki brenčijo okoli mojega uhlja in jih takole odganjam.«., je pomahal s svojo roko pred obrazom, svojim in mojim. Kot bi bila pred nama zares leteča muha, je z nekaj gibi nakazal kako jo prežene. Seveda tam ni bilo ničesar. Morda jo je on kljub temu videl. Imel je srednje dolge sive lase in sive obrvi, ki sta kot dva loka ukrivljala njegov obraz, ki je deloval zamrznjen v času. Razen nekaj gubic pri očesih in okoli ust, je izgledal isto že odkar ga poznam. Lasje kot bi mu ne več rasli, vedno ista dolžina, vedno ista karirasta srajca in črna kratka majica spodaj. Kot nekakšna karikatura, ki ji je dodeljena vedno ista obleka in besede. Pravzaprav, če zdaj bolje pomislim, bi z lahkoto igral v kakšnem animiranem filmu kot vilinec ali stari modrec. Velikokrat je izrekel kakšen pomenljiv stavek ali dva. Bolj sebi kot nam. Pri tem se je vedno zastrmel nekam v daljavo mimo vseh, pa čeprav tam ni bilo ničesar razen reke in drevja okoli obeh bregov. Včasih se je zdelo, da strmi v preteklost. Včasih pa se mi je zdelo, da si vse domišljam in je le starec, ki strmi nekam v tri dni.

Zastrmel sem se v svoj prazen kozarec. Tiščalo me je v sencah pa v prsnem košu. Velikokrat me tišči, sploh ob takšnih dnevih kot je bil danes. Bila je nedelja, sončna, aprilska. Že zjutraj sem se zbudil z občutkom, ki ga ne znam definirati. Samo prisoten je, ko si spiram obraz z mrzlo vodo in pristavljam vodo za prvo kavo. Črna brozga skoraj vzkipi. Dvakrat. Potem se usedem za kuhinjsko mizo katere klop se drži stene. Pritegnem bližnje pepelnik in pobrskam za škatlico Marllboro rdečih, ki se valja po žepih. Prvi dim se odbije nekje v želodcu in se vrne nazaj. Zbudi me in pomiri hkrati. Pokašljam, tako kot vsako jutro kar mi daje znak, da sem še živ. Še čutim. Vrata dnevne sobe se nalahno odpirajo, ven pokuka rjava pasja glava. »Dobro jutri Capi!«, pobožam moker smrček kot noč črnega pasjega mešančka. Dolgo nazaj sem ga nekje našel ob cesti in od takrat sva skupaj. Kot prijatelja, pustiva si prostor in si deliva zrak ter teh nekaj kvadratov garsonjere, ki je bila podedovana in pisana na moje ime. Velikokrat sem že pomislil, da bi šel. Živel bi v šotoru in slikal pokrajine. In reke, ki se vijejo in ptice ki letijo. Bil sem namreč umetnik. Kvazi umetnik. Nikoli zares šolan. Prodal sem nekaj slik, da sem nekako preživel. Predvsem iz dneva v dan. Pogledam svoje roke, včasih, predvsem zjutraj se rahlo tresejo. Kako dolgo bom lahko še risal? Nisem več rosno mlad, skoraj sem že starec. Skoraj. »A ne, Capi?«, Pes je pomahal z repom, tudi on je bil star. Kot zase tudi zanj nisem bil čisto prepričan koliko. Natočil sem si kavo v porcelanasto belo šalčko. Bila je rahlo odkrušena ampak edina stvar, ki sem jo še imel od nje. Ko je odšla, jo je pozabila za sabo. Pa tako rada je pila kavo iz nje. Imela je dolge rjave lase in rjave oči v katere si padel in se nikdar več nisi mogel pobrati. Šla je, kot vse, čeprav je bila nad vsemi. Morda pa je to storila zanalašč. Da se je bom spominjal do konca življenja, vsako jutro, ko bom pil kavo iz te njene bele porcelanaste šalčke. Prasica. Včasih zavoham njen vonj po rumenih breskvah in poletju. Na takšno nedeljsko sončno jutro kot je bilo današnje. Nasmehnem se, ko pomislim kako se mi od nekje smeji in mi kaže jezik. Kjerkoli že je upam, da se ima bolje kot bi se imela z mano. Kvazi umetnikom. Pomežiknem Capiju. On se vedno strinja z mano. Cigaretni dim se vije po stropu, ko sem že v odhajanju. Vrata zaklenem dvakrat, vedno, kot bi bilo to nekakšno nenapisano pravilo. Sonce je sijalo in izgledalo je, da bo danes še posebej vroče. Blokovsko naselje je bilo še tiho, slišati je bilo pridušene glasove iz odprtih balkonskih oken. Glasovi s televizije so peli in jajca so cvrčala v ponvah. Spet sem začutil stiskanje v prsih in poskušal globoko dihati. Capi je capljal za mano, ovohaval kotičke in nekajkrat veselo pil iz luže. Vse je bilo zaprto. Lokali, gostilne, vsa naša zbirališča. Kvazi umetnikov, kvazi ljudi. Nedelja pač.  

»Veš, ščurki so trpežna bitja. Pohodil boš enega, pa bosta nastala dva nova. Pridejo lahko kamorkoli, zlezejo čez vse luknjice in špranjice. Vedno najdejo pot, človeštvo bo prej izumrlo preden bodo ščurki. Zato bodi ponosen, da si ščurek.«, je rekel Sirk, ko nas je natakarica že drugič nekega večera napodila z lokala. Da smo ščurki, ki vedno najdemo pot noter, je vpila nad nami in vihtela metlo čeprav bi ji kdorkoli od nas lahko tisto metlo izpulil iz rok, smo se raje pobrali. Bolj nas odganja, več nas je, se je razburjala. Malo dostojanstva si pa zaslužimo, sem rjul pod dozo … ne vem več česa. In potem je tukaj Sirk, popolnoma miren kot je vedno bil. Zato smo mu včasih rekli Buda Sirk. No on je potem povedal to svojo štorijo o ščurkih. Izmečkih družbe. Vendar je znal pripovedovati in jo je zapeljal tako, da smo se počutili celo ponosne, da smo … ščurki pač. Ne kot nekaj manj, vendar kot nekaj drugega, nekaj kar izstopa iz povprečja. »Glavno je, da si ponosen kdo si. Čeprav nisi nič. », je zaključil pripoved. In potem smo mu vsi prikimali. Zavil sem s ceste proti reki, ki se je vila ob našem blokovskem naselju. Kurc gleda, sem pomislil. Kurc gleda to nedeljo. To stanje. Mi smo ščurki. Vedno preživimo.

Stopnice so vodile navzdol proti reki, na majhen pol otoček čisto tik ob reki. Tam smo izdolbli stopnice in zbili svoj leseni pomol. Malo naprej pa si zbili skupaj našo leseno kolibo. Velika malo več kot meter krat meter, pa vendar priljubljena zbirališčna točka in kar je najbolj pomembno. Vrata so bila vedno odprta.  Zdaj sem potrkal po lesu. Bolj zato, da bi videl, če je kdo tam. Odprl mi je mali Mirko, brez besed, samo pokimal je. Nihče se ni ravno rad pogovarjal ob 9h zjutraj. Mali Mirko je bil v bistvu skoraj dva metra visok mladenič. Nekdanji bočni levi rokometaš. Po poškodbi gležnja, je opustil svojo kariero in postal naš spremljevalec, levi bočni sedež ob šanku. »O poglej ga. Kje si Capi?«, se je obrnil proti meni Sirk. Sedel je na ribiškem stolu in lovil ribe. Mali Mirko je zvijal đojnt in stari Mič je stopal gor in dol in nekaj momljal sam zase. Vsakič, ko je videl večjo ribo se je zadrl in jo po možnosti odgnal. Tukaj je svet potekal po starem. Ščurki pridejo povsod. In se ne ustavljajo na svoji poti, niti se ne sprašujejo, če je prava, stvari so nekako samoumevne. Capi je stekel v reko. Malo je zaplaval pa zalajal na ribe. »Jebote, odganjaš mi ribe!«, je zarobantil Mič. Buda Sirk pa je ostal miren, čeprav je bila ribiška palica v njegovih rokah. Mali Mirko je prižgal radio in za nekaj minut smo zbrani poslušali kaj se dogaja po svetu. Novice, vreme, do osmrtnic. Potem smo premenjali frekvenco. Malo z rezervo, kajti tole je bilo naše pribežališče, kjer smo se počutili varne, kjer smo bili vedno sprejeti in vedno doma, čeprav je mogoče svet drvel v pogubo. Za nas se ni kaj dosti spremenilo. Mi smo dalje igrali svojo muziko.

»Svet se spreminja za tiste, ki se ne znajo ustaviti.« Potem, ko vidijo kdo zares so in da od tega ne morejo zbežati. Potem jih je groza. To se nam ne bo zgodilo. Če si ščurek, vsaj ne upaš, da boš nekoč žirafa. » je Sirk navrgel v tišino nedeljskega dopoldneva. Mali Mirko ga je pogledal kot da ne razume ravno povezave z žirafo. Tudi jaz je nisem najbolj ampak jaz si vedno razložim stvari po svoje. »Poslušaj Sirk … kaj pa če bi želel biti žirafa? Kaj če imam poln kurac biti ščurek?«, sem ga vprašal in si pri tem prižgal drugi cigaret. Želel sem zveneti nonšalantno in jebivetrsko. Da ne bo kdo mislil, da si tole kaj preveč ženem k srcu. Sirk me je nekaj časa gledal, potem pa se spet zastrmel. Tudi mali Mirko je kar pogoltnil dim đojnta. Trenutek tišine. »Biti ščurek ali pa žirafa, to je zdaj vprašanje.«, je odgovoril zamišljeno Sirk. Živčno sem se presedel na svojem mestu, ne vem če sem si želel takega pogovora navsezgodaj zjutraj. »Vsaka žirafa lahko postane ščurek medtem ko ščurek zelo redko postane žirafa. Poglej našega Mirkota tamle.« Mirko je tiho potisnil naprej brado, vendar rekel ni nič. Njegovo sloko telo je hiralo. In iz leta v leto je izgledal bolj suh, kot bi mu življenjska sla pojenjala. Pa vendar je bil zdrav, krepak. Samo tista iskrica v njegovih očeh je ugasnila. Niso se več svetile, postale so samo rjave. »Mirko je iz žirafe postal ščurek.«, je rekel Sirk. Nekdanja sportska zvezda. Imel je zagotovljeno mesto tam gor med žirafami, da bo skupaj z njimi zobal krošnje in se stegoval po oblakih. Se zadeval s svojo žirafjo glavo v sonce. In kaj se je zgodilo? Življenje se je odločilo, da mali Mirko ne bo žirafa.

Ne vem kaj je hujše, živeti s potencialom in ga ne izkoristiti ali biti brez potenciala in izkoriščati. Morda bi lahko naredil kakšno slikarsko šolo, pa vendar kaj bi potem? Bi mi življenje vzelo roki in potem bi kaj, slikal z usti? Mislim, da bi potem samo še pil. Ko se bom nekoč ustavil in sam sebi v ogledalo rekel, da sem ščurek potem to tudi bom. Sem razmišljal pri sebi.

»Kaj spet trobezljaš ti starina?!«, so se vrata odprla. Bil je Božidar. Srednje visok, okrogel, teman in vedno nasmejan. Božidar je bil človek z največ pozitivizma in večno cigareto v ustih. Včasih sem razmišljal kakšni smo bili kot paglavci in dojel, da popolnoma isti. Božidar je imel v lasti gostilno v katero smo zahajali, vendar je pil več kot mi vsi skupaj. »Samo še tebe se je manjkalo Božji dar.«, je rekel pomenljivo Sirk. Znala sta se zbadati in včasih nista znala odnehati. Smo ju že reševali iz reke, pa iz takšnih in drugačnih bojev.  Nikoli se nista strinjala v ničemer, za nekoga je bil kozarec vedno napol prazen ter za drugega poln. Pa vendar, ko je bilo treba, smo vsi stopili skupaj. Na primer takrat, ko se je en blokovski sosed pritožil, da smo tu spodaj preglasni. Takrat sta bila kot sva složna vojaka. Razumela sta se brez besed. Bil je to uspešen dan.

»Mali Mirko, kaj pa otroci? Mi smo že starine tukaj, že plačujemo preživnine, nekateri celo več teh ha ha ha«, je gromko zarezal Božidar. Zdaj si v 30 letih kaj misliš, ko je čas je čas. »Kaj bom z otroki? Kako jih bom preživljal, daj nehaj, sam strošek.«, je zamahnil Mirko.  »Ja, ampak ta strošek ti potem nekoč reče ati in verjemi, da je vredno vsakega keša. Ah, mogoče pa je to sebično. Meni zaigra srce. Pa sem mislil, da je že zdavnaj umrlo…«, je rekel žalostno vedno pozitivni Božidar. Brez besed smo trčili skupaj kozarce. Plastične, ker če bi bili stekleni, več ne bi imeli iz česa za piti.

»Timiii, Tim, Timii …«, so se od nekje zaslišali tanki glasovi skozi veter. Kaj je to, s kje prihaja? Spogledovali smo se in poslušali, Capi je obračal glavo in ušesa. Poslušal je. Zdi se … kot da je z druge strani reke? Vsi smo se zastrmeli na drugo stran, ki je bila premera nekaj manj kot 20 metrov stran. Moje oči so ugledale neko barvno packo. Mahajoč z rokami. Sirk je iz levega žepa srajce nataknil svoja očala za 5e in cela ekipa je strmela na drugo stran. Na drugem bregu je bila packa, ki je izgledala kot neka deklina. In sredi reke je bila bela packa. Očitno je tej bilo ime Timi. Bil je nek majhen bel pes. Capi je začel lajati, Sirk se je skoraj prevrnil z ribiškega stola in Božidar je že vžigal motor na čolnu, ki je deloval na baterije. Včasih je bil akumulator prazen. Kot se je izkazalo zdaj. Mali Mirko je že iskal vesla. Jaz sem skočil v čoln. In on za mano. Božidar me je odrinil in mali Mirko je z veslom stopil zraven mene in začel vihteti levo in desno kajti tok reke je bil močan sploh tam, kjer so bili vrtinci. Deklina je vpila in se prestopala zdaj na eno zdaj na drugo stran na mestu in ni vedela kaj naj drugega stori. Bela packa Timi je plavala malo proti toku, pa se spet prepustila, da jo je odneslo malo nazaj in spet malo naprej. Mirko je veslal, jaz pa sem govoril kam in še malo. Slišal sem Capijev lajež z drugega brega in krike dekline. Zdaj sva bila že čisto blizu. Mirko je zapeljal čoln in skoraj sem se cel prevrnil, ko sem z roko segel po ščenetu. Mali Timi je bil čisto upehan. Majhen srček mu je utripal in ves srečen me je začel lizat po roki. Z Mirkotom sva odvila na desni breg in deklina je s sijočimi očmi hitela objemat zdaj enega zdaj drugega. Kakšna hvaležnost. Ne vem, če sem kdaj videl kaj takšnega, sploh pa ne, da bi bilo namenjeno meni. Ko se nama je zahvalila, sva z Mirkotom nerodno zamomljala, da pa ja ni nič takšnega in potem sem pribil še neko vzgojno v smislu, da naj ga ima drugič na vrvici in pokimala je. In potem sva odveslala nazaj na naš, levi breg. Vsa ekipa je stala in naju gledala in vsi so nama ploskali, Capi je skakljal in potem se je žur začel. Božidar je privil radio.

Tistega dne se je vse spremenilo. Ko sem prišel domov, sem občutil nekaj kot zadoščenje nekje v trebuhu. Prsni koš me ni več stiskal. Potem sem naredil nekaj, kar bi moral že davno tega. Odprl sem kuhinjsko omarico in prijel oškrbljeno porcelanasto šalčko. Stopil sem na balkon, zunaj je bila tema in zvezde so mežikale. Stopil sem korak nazaj in se napel. Z vso silo sem jo zalučal. V temo, v neznano. Nekam, kjer je več ne bom našel in se je bom le še spominjal. Njenega vonja in izgleda. Poslušal sem še, če bi ujel odmev kakega zvoka za njo pa ni bilo nič. Kot bi jo pogoltnila tema. Mogoče nisem ščurek, niti žirafa, le človek. In mogoče zaletavanje v oblake ni namenjeno vsem, mogoče je za nekatere izmed nas dovolj trdna zemlja. Trava s tal in reka, ki se vije mimo. In mogoče se nekateri ne bomo nikoli zaleteli v sonce in bomo vedno gledali le odseve lesketajočih se žarkov v reki. Mi, ščurki.

Sara Vodop