Viski se je nemarno grel v moji roki, čeprav sem vanj namenoma dodal več kock ledu. Želel sem ga namreč piti počasi in počakati, da vame naseli tišino in mir. To mi je prinašalo neke vrste zadovoljstvo. Zavedanje, da lahko s tako lahkoto spremenim trenutno razpoloženje, ki je ta trenutek delovalo brezizhodno. Opazoval sem kozarec, tiste oblike, da ko ga postaviš na ravno podlago, se obrne navpično in stoji. Tako sem ga vzemal v roke, pa postavljal nazaj na stekleno mizo ob fotelju. Ko sem dojel nesmiselnost zabavnega početja sem glasno zavzdihnil. Bil je petek zvečer, božične luči so mi svetile v glavo, čeprav so bile kilometre stran. Morda so bile le cestne svetilke in snopi luči iz sosednjega bloka. Odločal sem se kaj bi naredil z današnjim večerom in s seboj. Pomislil sem znova, da bi se danes lahko obesil, pa se mi je zdelo preveč groteskno na petkov božični večer. Sploh pa, si nisem mogel odgovoriti na vprašanje, kdo bi me našel. Kdo bi me našel? Tega prizora nisem privoščil videti nikomur. Najbrž more biti precej moreče, s takim prizorom nadaljevati življenje?

December. Lahko bi bil marec. Da vsaj ne bi tako smrdelo po nostalgiji. In da me ne bi tako jebeno zeblo v noge.  »Kaj pa jaz?«, se je oglasil tih glasek in obrnil sem se v smer od koder je prišel. Saj res, kaj pa pištola? Z desnico pridržim viski in z levico vzamem govorečo pištolo v roke. Kam bi te prislonil, jo vprašam glasno. Pištola odgovori, »V leva senca. Morda v prsa?«. Odkimam. To bi bilo prelahko.Nimam televizije, nimam ure. Nimam časa, nimam novic. Ne vem kaj se dogaja, hkrati pa me niti ne zanima. Moja glava predvaja svoj film. Sedim v fotelju in se pogovarjam s pištolo. Upam, da je to le namišljen glas in mi ne odgovarja prav zares. V drugačnem stanju, bi me resno zaskrbelo. Sploh zaradi dejstva, da nikoli nisem posedoval orožja. Od kje se je torej znašla tule? Čim se hočem spomniti česarkoli, me zaskeli glava. Koliko časa že traja tale petkov večer? »Od kje si se vzela pištola, kaj naj s tabo?«, jo glasno vprašam in spet mi glas odgovori: »Tukaj sem, ker se mi je zdelo, da potrebuješ prijateljico.« Pokimal sem. Pokimal sem pištoli?! Pravzaprav je imela prav.

Naslonil sem se nazaj v fotelj, kravata me je tiščala pa sem si jo zrahljal in naredil dolg požirek viskija. Ne, obesiti se res ne bi mogel. Ne maram občutka, da me nekaj duši. Tablete so dolgočasne. Morda bi vzel le eno za ob viskiju, da me malo vrže iz tega fotelja. Čutim petkovo navdušenje, ki prihaja od oddaljene glasbe zunaj in stresem se. Opazujem svoje močne roke, žile se mi poznajo, mišice izstopajo. Iztegnem desnico in spijem viski. Z leviso previdno odložim pištolo na mizi poleg sebe. Počasi se odpravim do okna in skozi zaroletane špranje opazujem večer. Na sosednjem balkonu se v temi opazi le ogorek cigareta. Soseda se skriva pri kajenju pred možem. Tudi meni zadiši dim. Sprehodim se do jakne, ki izgleda kot bi bila nova, to je ta cena preplačane znamke. Pomeni mi nič. Denar sem preložil, stopil, pretvoril v to jebeno obleko, ki v žepu skriva rakotvorne zvitke. Je bilo to samo meni čudno? Najbrž. Morda bi izbral lažjo obliko, počasnega ubijanja. Ali pa to pravkar že počnem? S čim bi se sploh lahko obesil? Saj nimam vrvi, se spomnim. Morda bi se kar s to moderno kravato, ki mi pada na pleča. Sinje modre barve, paše k mojim očem. Prižgem si cigaret. Vsake toliko vržem pogled na pištolo, ki samo ždi tam. Nepremična in tiha. Dim zareže v zrak, seže v moja pljuča in mi oteži dih. Paše, nasilno se umirim s počasnim dihanjem. Vse bi na silo. Na silo bi končal življenje, na silo bi izvedel marsikaj. Impulzivnost ni lepa čednost. Ali ne gre tako? Gre kako drugače? Kaj ni lepa čednost? Kaj je sploh lepo? Vse za nek trenutek, potem pa skozi špranje pronica realnost, ki je vse prej kot lepa. Ampak je samo… normalna. Nič kaj dosti posebnega, kot bi si želeli. Nič ni preveč posebno, nič ni, kar predstavljamo sebi ali drug drugemu. Sosedova trava ni bolj zelena. Domač kruh je le dober, ne najboljši. Njen parfum ni njen vonj, le diši. Pa grem dalje. Vse prehitro zvodeni, vsak občutek prehitro zamenja slab vonj. In ta pištola je le mrtev predmet, če ga moja desnica ne oživi. Prijateljica, je rekla. »Kaj naj s tabo?«, jo vprašam preko sobe. »Kaj pa želiš z mano?«, mi na vprašanje odgovori z vprašanjem. Še sam ne vem. »Pašeš mi v roko.«, ji rečem. Pištola ostaja tiho.

Nekdo potrka na vrata. Za hip me zbudi iz mojega sveta nakopičenih nesmiselnih misli. Ura je vendar blizu polnoči. Mislil sem, da bom še nekaj časa lahko sam s svojimi mislimi, preden utonem v spanec, ali se morda obesim, nisem se še čisto odločil. Klasično petkovo nihanje razpoloženja. Na vratih še kar trka, čudno, pomislim kdo bi lahko bil in nihče mi ne pade na pamet. Pogledam svojo prijateljico in jo nagonsko pospravim v predal, kjer hranim kuhinjski pribor. Pogledam skozi kukalo. Svetli lasje postriženi na paž, rahlo skodrani, da ne deluje preveč polizano. Črna obleka do kolen s tankimi naramnicami, črni salonarji z visoko peto, hm, kje pa je bila? Se vprašam, preden ji odprem vrata. Linda me zgroženo pogleda, vsa je objokana. »Ali si iz pekla prišel odpirat vrata?!« Odrine me in se odpravi proti sedežni, pri tem si kar med hojo z nog sezuje salonarje. Lakasti zdaj ležijo na sredini sobe. Hotel sem mir. »Imel sem prijateljico na obisku. Kaj ti je Linda? Danes res nisem razpoložen za tvoje muhe.«, ji povem naravnost. Čeprav vem, da me nikoli zares ne posluša niti me ne upošteva, kar mi je nekako še kar všeč. »Ne morem verjeti, da sem to storila!«, je kot bi se ponovno spomnila katero vlogo je prišla odigrat in znova zajela zrak ter pričela s hlipanjem. Začudeno sem jo opazoval in se odločal s kakšno reakcijo naj postopam naprej. Odločal sem se med pomilujočo se tolažbo ali pa nezainteresiranostjo. Nekako mi danes ni bilo do fuka, zato sem se odločil za drugo opcijo. »Linda, … karkoli si storila, je tvoj problem. Preveč imam dela s seboj. Lahko ti posodim denar ali lopato, da zakoplješ to truplo.« Linda je začela zares jokati, najprej mogoče narejeno, potem že, ker se je tako vživela v sceno. Lepa je bila, tudi, ko je jokala. Lepa in strupena. Oportunistka brez primere. Takšna kot je bila Linda, ti je hitro znala zlesti v srce in v denarnico, če je nisi prej prebral in se pravočasno zaustavil. Mnogi so padli.  Ona pa je hladna brezsrčnica, ki je povrhu še prepričljiva igralka z dobro ritjo. Morda pa je ona dojela smisel življenja ali pa se o njemu niti ni spraševala. Mogoče je to vse kar je znala in ji je nagon veleval početi to na način kakršnega si je izbrala. Jaz nisem bil žrtev. Tudi mene je življenje ubilo. Ni me več ganila. Pridržal sem kozarec viskija ob njenemu in nazdravil bolj s seboj kot z njo. Črna maskara ji je tekla po licih, bal sem se, da bo šla po sedežni kavne barve. Ne vem sicer zakaj, ker me je brigalo za sedežno in konec koncev tudi za Lindo. »A, te ne zanima kaj je bilo, a si res tak prasec brez čustev?!«, me je gledala z velikimi zelenimi očmi, ki so se od solz bleščali kot kristali.

»Ne vem Linda. Tak pač sem.«, sem mirno odgovoril. To jo je še bolj razjezilo. Ta igrica bi lahko trajala v večnost, zato sem bil primoran pokazati interes. »Linda, v redu. Prosim povej kaj je bilo tako hudo, kaj si storila. In preden mi to poveš, vedi, da krivim tebe.«, sem zaključil.

Prasica mala si je že obrisala solze. Pravkar sfrizirane lase je vrgla v znak. Odkašljala se je. Seveda je pridobivala na času. Si natočila še viskija v kozarec. V črnem najlonu, s črno maskaro in svetlimi lasmi je bila pred mano kot neka lutka iz izložbe. Stresel sem z glavo. Nisem želel tja. Ne spet. Bilo je prepozno. Vse kar je potrebovala, sem ji pokazal. Samo sekundico je trajal ta preblisk, a ga je ujela. Zdaj ne bo odnehala. Videl sem tudi jaz, njen prikriti nasmešek. Vedel sem kam bo to peljalo in vedela je ona. Prijel sem se za glavo. »Linda, povej kaj si storila in se poberi ven, prosim te!«, sem jo skorajda prosil. Linda se je vstala, stopila je do mene, da mi je v nos butnil njen parfum po jagodah in poletju. Jebene jagode. Pobožala me je po laseh. Ah.

Malo se je sklonila, potem pa zašepetala, čisto blizu mojega ušesa, da sem jo skoraj lahko že prijel za te plave lase in jo z desnico potegnil nase. »Z avtom sem ponesreči povozila muco!«

Sara Vodop