Iz zvočnikov je silil glas Freddia in Montserrat, ki sta vzneseno prepevala Barcelono. Njuna vnema me je držala budno. Jezna sem bila sama nase, da sem se odločila, da bom šla na pot sredi noči, neprespana in utrujena od težkega delovnika. Ampak: kar je, je. Vzdržati bo treba. Kave, ki sem jo vzela na pot, je zmanjkalo, tudi lučka na rezervoarju bo kmalu zasvetila. Zaustaviti bom morala na prvi črpalki.
Spustila sem okno in svež jutranji zrak je izostril moje čute. Na čistini za ovinkom sem zagledala visoko in suho postavo mladca z dvignjenim palcem. Nikoli, prav nikoli nisem ustavljala štoparjem. Zato me je lastna reakcija presenetila. Nekaj je bilo na tej zgrbljeni postavi, neka nedoločljiva nebogljenost, krhkost. Zavila sem k robu ceste.
”Ali me lahko vzamete do Postojne?”
”Lahko, vstopite.”
”Hvala, jaz sem Jure.”
Sedel je na zadnji sedež. Dolgi lasje so se mu lepili na čelo. Oguljen vojaški nahrbtnik je položil ob sebe in iz njega izvlekel čutaro z vodo. Takšno, starinsko, vpadljivo, saj danes vsak običajno mečka v roki plastenko ali pločevinko. Naredil je nekaj požirkov in izvlekel še zmečkan časopis. Videlo in vonjalo se je, da se že dolgo ni okopal. Zdelo se mi je, da tudi jedel ni že nekaj časa.
”Boste sendvič?”
Z roko sem segla proti predalu, pa se je vljudno zahvalil: ”Nisem lačen, hvala.”
Zatopil se je v članek in od željenega pogovora ni bilo nič.
Po kakšni uri tihe vožnje sem zagledala izvoz za črpalko.
”Napolniti moram rezervoar in povabim vas na kavico.”
”Kar pojdite, kave ne pijem, zato vas bom počakal kar tukaj.”
Zaklenila sem avto in odšla. Naslonil se je na avtomobilski pokrov in se ponovno zatopil v časopis. Med pitjem kave me je obhajal čuden, nedoločljiv občutek. Ko sem se vrnila, ga ni bilo več.
”Verjetno se je sprehodil,” sem pomislila.
Šla sem naokrog, a ga nikjer ni bilo videti. Mudilo se mi je, zato sem se odločila, da nadaljujem brez njega. Preden sem odpeljala, sem na zadnjem sedežu zagledala njegovo čutaro in časopis. Pritegnila me je slika visokega in suhega fanta z vojaškim nahrbtnikom in kratek zapis ob njej:
”Včeraj se je na cesti proti Postojni zgodila huda nesreča. Nepreviden voznik je na čistini za ovinkom zapeljal v dvaindvajsetletnega avtoštoparja Jureta Podbregarja, ki je na kraju nesreče podlegel poškodbam.”
S slike so me opazovale njegove sive oči. Oblečen je bil v isto majico in oguljene kavbojke. V roki je držal čutaro z vodo. Pogledala sem datum izdaje časopisa: 3. september 1971. Umrl je na današnji dan pred natanko petdesetimi leti.
V avtu je še vedno lebdel vonj njegove majice, na zadnjem sedežu pa ležal časopis ob čutari, v kateri je še zmeraj pljuskala nepopita voda.
Ksenija Šešerko