KRATKA ZGODBA: Avtoštopar

Iz zvočnikov je silil glas Freddia in Montserrat, ki sta vzneseno prepevala Barcelono. Njuna vnema me je držala budno. Jezna sem bila sama nase, da sem se odločila, da bom šla na pot sredi noči, neprespana in utrujena od težkega delovnika. Ampak: kar je, je. Vzdržati bo treba. Kave, ki sem jo vzela na pot, je zmanjkalo, tudi lučka na rezervoarju bo kmalu zasvetila. Zaustaviti bom morala na prvi črpalki.

Spustila sem okno in svež jutranji zrak je izostril moje čute. Na čistini za ovinkom sem zagledala visoko in suho postavo mladca z dvignjenim palcem. Nikoli, prav nikoli nisem ustavljala štoparjem. Zato me je lastna reakcija presenetila. Nekaj je bilo na tej zgrbljeni postavi, neka nedoločljiva nebogljenost, krhkost. Zavila sem k robu ceste.

”Ali me lahko vzamete do Postojne?”

”Lahko, vstopite.”

”Hvala, jaz sem Jure.”

Sedel je na zadnji sedež. Dolgi lasje so se mu lepili na čelo. Oguljen vojaški nahrbtnik je položil ob sebe in iz njega izvlekel čutaro z vodo. Takšno, starinsko, vpadljivo, saj danes vsak običajno mečka v roki plastenko ali pločevinko. Naredil je nekaj požirkov in izvlekel še zmečkan časopis. Videlo in vonjalo se je, da se že dolgo ni okopal. Zdelo se mi je, da tudi jedel ni že nekaj časa.

”Boste sendvič?”

Z roko sem segla proti predalu, pa se je vljudno zahvalil: ”Nisem lačen, hvala.”

Zatopil se je v članek in od željenega pogovora ni bilo nič.

Po kakšni uri tihe vožnje sem zagledala izvoz za črpalko.

”Napolniti moram rezervoar in povabim vas na kavico.”

”Kar pojdite, kave ne pijem, zato vas bom počakal kar tukaj.”

Zaklenila sem avto in odšla. Naslonil se je na avtomobilski pokrov in se ponovno zatopil v časopis. Med pitjem kave me je obhajal čuden, nedoločljiv občutek. Ko sem se vrnila, ga ni bilo več.

”Verjetno se je sprehodil,” sem pomislila.

Šla sem naokrog, a ga nikjer ni bilo videti. Mudilo se mi je, zato sem se odločila, da nadaljujem brez njega. Preden sem odpeljala, sem na zadnjem sedežu zagledala njegovo čutaro in časopis. Pritegnila me je slika visokega in suhega fanta z vojaškim nahrbtnikom in kratek zapis ob njej:

”Včeraj se je na cesti proti Postojni zgodila huda nesreča. Nepreviden voznik je na čistini za ovinkom zapeljal v dvaindvajsetletnega avtoštoparja Jureta Podbregarja, ki je na kraju nesreče podlegel poškodbam.”

S slike so me opazovale njegove sive oči. Oblečen je bil v isto majico in oguljene kavbojke. V roki je držal čutaro z vodo. Pogledala sem datum izdaje časopisa: 3. september 1971. Umrl je na današnji dan pred natanko petdesetimi leti.

V avtu je še vedno lebdel vonj njegove majice, na zadnjem sedežu pa ležal časopis ob čutari, v kateri je še zmeraj pljuskala nepopita voda.

Ksenija Šešerko

nika2404

Je avtorica iz Maribora, vzgojiteljica predšolskih otrok in učiteljica razrednega pouka. Pisati je začela v zrelih letih, najprej za otroke, potem je svoje literarno ustvarjanje razširila še na pisanje za odrasle in na pisanje poezije. Večje število let je delala tudi kot inkluzivna pedagoginja z otroki s posebnimi potrebami. Zaradi dela z otroki različnih starostnih obdobij in z različnimi potrebami, je deležna posebnega privilegija, da poleg potreb zazna tudi želje otrok. Zato še posebej rada piše za njih. Aktivno piše od leta 2019. Udeležuje se različnih literarnih natečajev, na katerih posega po najvišjih mestih. Pri Kulturnem centru Maribor je izdala štiri knjige za otroke: Zgodbe iz babičine skrinje, Še ene zgodbe iz babičine skrinje, SOS za živali in Uganke za vse letne čase. Izdala je tudi sodobni roman za odrasle z naslovom Zbornica ter zbirko kratke proze z naslovom Sledi. Knjige sta v večini ilustrirali njeni vnukinji, ki kljub rosni mladosti, stopata na literarno pot. Vodi literarno skupino sekcije Vedrina pri Kulturnem društvu Studenci Maribor. S kolegicami iz skupine je izdala dve knjigi kratke proze: Vedrinke in El Dorado, pesniško zbirko Prepletanja in knjigo za otroke Kjer je vse mogoče. Leta 2021 je v okviru JSKD na državnem srečanju odraslih literatov prejela srebrno priznanje. Leta 2023 je postala prejemnica Mentorjevega feferona za najboljšo protestno pesem ter finalistka natečaja za najboljšo kratko zgodbo časopisa Delo in revije Onaplus. Tudi v letu 2024 se je na tem natečaju med 161. prispelimi zgodbami uvrstila v deseterico. Leto 2025 je začela z nagradami v natečajih Mestne knjižnice Ljubljana - Literarna pojedina, Knjižnice Domžale - Poezija zdravi in JSKD OI Idrija kot zmagovalka Šinkovičevih dnevov poezije. Leta 2026 je izšla njena pesniška zbirka Izza megle.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.