Andraž Polič, Kirka na Jadranu, Kranj: Layerjeva založba, 2022
Piše: Tonja Jelen
Andraž Polič nam z novo pesniško zbirko Kirka na Jadranu na prepričljivo izmuzljiv način izpiše fizično-mentalnem potovanje po Sredozemlju. Avtorjevo štirinajsto pesniško zbirko nadaljuje s svojo programskostjo, popotništvom, intertekstualnostjo in posamičnimi, izjemno pronicljivimi verzi. Pomembno pri tej zbirki je, da kritično namiguje na politiko in nekoliko razblinja jugonostalgijo. Celotna zbirka je kot prejšnja Ob robu ceste v celoti naslovljena z imeni, tokrat geografskimi. Če so prej nastopala imena žensk, pa zdaj nastopajo imena otokov po Jadranu in mestu, v katerem se vse začne, to je Trst.
Vendar pesnik tu opušča rabo velike začetnice in opušča notranje vejice sredi verza. Jezik je prost, najti je tudi italijanščino in njene fraze, prav tako srbohrvaščino. Pesnik širi svoje obzorje preko izkušnje drugih in jih tudi zarisuje. Gre za razbijanje pesniškega jezika ali kot pravi avtor: vse to je dejstvo. Izničenje metafore je v zbirki pogosto. Avtor nam izriše bivanje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ga primerja z današnjim. Pri tem ne gre za idealizacijo, temveč kritičen vpogled v minule in zdajšnje čase.
Označila bi lahko, da je to pesniška zbirka tipa bildungromana. Začne se z omembo rojstnega kraja, prvo pesmijo, to je Trsta, in nadaljuje s spominjanjem na otroštvo in pozneje predvsem refleksivno-doživljajskimi utrinki subjekta. To je spoznavanje in odkrivanje življenja samega brez kakršnega koli čudenja nad življenjem. To se nanaša na t. i. enajsto šolo, ki je ponujala veliko. Gre za prebiranje knjig, spoznavanje sveta okoli sebe, predajanje užitku in ljubezni. Gre za Poličevo odisejado, gibanje po mentalnem in fizičnem svetu. Avtor je tudi opazovalec življenja na morju. Tu in tam je namreč zaznati avtorjevo zadržanost ali celo pikrost do življenja mornarjev, češ da ti prinašajo tovor in bolezni. Prav tako je nekoliko problematičen subjektov odnos do opazovanja žensk. Izkaže se za nekoliko mačističnega.
Pa vendar je to poezija, ki nam ponuja vpogled v svet subjekta, ki se je preprosto pustil voditi mladosti, vnemi in strasti. Pri tem je pomembno vzdušje. Kirka na Jadranu nam oriše analogen svet, vreme, brezčasje, nizanje slaščic. Te ključne točke je slutiti nenehno, povežemo pa jih lahko tudi z omembo glasbe in zvočnih nosilcev. Znotraj sveta subjekta je slutiti vse lepo in prav, vse je v spoznavanju in predajanju. Nekoliko odveč so zato posamezne besede ali besedne zveze, ki jih avtor daje pod navednice.
Ena od pomembnih točk je intertekstualnost. Ta se začne z grško mitologijo in Joyceom. Subjekt je namreč Odisej. Ta izguba je nujna, saj nas pesniški jaz neprenehoma vabi v odkrivanje njegovih strasti in predajanjem le-tem. Kirka je dvorezna. Slutiti je, da pesnik mačisto opreza tako v skupini kot posamično. Pesnik zbirko sklene s pesnikom Elitisem; vseskozi pa se vzdušje poezije tega pesnika kaže v celotni obravnavani zbirki.
Polič je zlasti prepričljiv v posamičnih verzih, ki jih dodatno izčisti in imajo tudi sami poseben pomen:
»Prazni kozarci so polni tišine.« (susak), »Peneči zobje parajo morsko svilo, / ko lačna burja trga obalo.« (lošinj) in »Pomanjkanje je hrana za domišljijo.« (susak)
Če pogledamo retrospektivno, je to popotna poezija, ki je pogosto vagabundska. Že s Hojo je Polič ubesedil svoje boemstvo, ga privzdignil in tudi v tej zbirki bi lahko rekli, da ne gre drugače. Posebno mesto imajo mesta, kraji in ženske in tudi tokrat ni drugačen. Pa vendar je avtor v tej zbirki manj kritičen kot denimo v prejšnji. Gre predvsem za veliko hvalnico spoznanju, mogoče ne toliko življenju samemu ali spoznavanju znotraj potovanj.