Piše: Melanija M. K. Lamerov

FALCO

Po dvodnevnem službenem potovanju sem se takoj dobil s stranko, za katero sem nabavil predmet visoke vrednosti. V zameno sem dobil vnaprej dogovorjeno plačilo.

Na poti domov sem se ustavil še v pubu Orlov kljun, ki sem ga imel v lasti. Pri Rocku sem preveril stanje. Rock je zame vodil pub, ki pa se je ob vikendih prelevil v pravo diskoteko. Zaposleni so me poznali, v roko sem takoj dobil steklenico navadne vode in prosto mizo, za katero sem običajno sedel. Pokimal sem in Rock je vedel, kaj želim. Pred mene je postavil tablico z odprto aplikacijo, ki je prikazovala številke zaslužka. »Ta teden smo zaslužili več kot prejšnja dva tedna skupaj. Pozna se, da imamo novo ponudbo,« je dodal v pojasnilo. »Koktejli se zelo obnesejo. Privlačijo ženske, one pa brezglavo zapravljajo,« je še rekel. »Odlično, le tako naprej. Če pride do kake težave, pokliči Ernesta,« sem rekel, vstal in ga pustil samega za mizo.

Od Orlovega kljuna sem se namenil proti piceriji Pikantno malo izven mesta, ki je bila prav tako moja. Leo je zaradi dela na cesti skrenil na drugo malo daljšo pot, po kateri se običajno nisem vozil.

Brskal sem po telefonu, bral zadnje novice. Zagledal sem se skozi okno. Všeč mi je bilo, da je ves sneg že skopnel in da tudi mrzlo ni bilo več tako močno. Ko smo stali na semaforju pri rdeči luči, sem v parku na levi zagledal otroka, ki sta se navihano podila med igrali. Bila sta si zelo podobna, verjetno sta bila dvojčka. Z njima je bil odrasel moški. Šele ko je vstal in se pridružil njunemu divjanju, sem ga prepoznal. Brezskrbno, a še vedno z glavo je tekal naokoli, ves nasmejan in srečen. Iron. Nekaj me je stisnilo v prsih. Sta bila to njegova otroka? Objemal ju je in ju žgečkal. Skakljali so po lužah in zraven peli pesmico. Ko je Leo speljal, bi mu najraje rekel, naj takoj ustavi avtomobil, da bi ga lahko še malo gledal, samo še malo. Zakaj sem ga zadnje čase ves čas srečeval?

Ernestu sem napisal elektronsko sporočilo »poizvedba – Iron«.

Zvečer sem se namakal v masažnem bazenu na notranjem dvorišču hiše, do katerega je bil dostop samo iz moje spalnice. Telefon je zapiskal, poznal sem zvok novega elektronskega sporočila. Ernest mi je odgovoril: »Zelo težko je najti kaj podatkov o njem. Nihče ne ve njegovega pravega imena. V naš konec mesta je prišel nekje štiri leta nazaj. Ima dolgove, katerih izvora še ne vem. Ukvarja se z vsemi priložnostnimi sezonskimi deli. Vedno je sam. Vozi star pick-up terenec modre barve, živi v revnejšem predelu mesta. Včasih se druži s sosedo, ki ima dva otroka. To je zaenkrat vse.«

Sam sem sedel v veliki jedilnici in jedel pozno kosilo. »Vidim, da se ti je vrnil apetit,« je rekla Nalani vsa srečna, ko je pred mene postavila še krožnik s sadno sladico. Pokimal sem, a sem imel preveč polna usta, da bi ji kaj odgovoril. »Kaj se je zgodilo, Enric? Tako žariš … si morda spoznal koga?« je vrtala vame. Odkimal sem. »Ti bi bila prva, ki bi izvedela,« sem iskreno odgovoril. »No, no, takoj za Ernestom misliš, ne?« je dodala in se zasmejala.

V prvih dneh marca je prišel vrtnar, ki sem ga naročil v februarju. Namesto okrasnega drevesa, ki so ga psi uničili, ker so se obešali na igrače, ki sem jih obesil na veje drevesa, je prišel posaditi okrasni rdečelistni javor. Rad sem imel urejeno zelenico, na njej sem spočil svoje oči.

Faye je preusmerila mojo pozornost z računalnika, ko je zalajala, ker je skozi okno v delovni sobi na zelenici videla dva moška. Obrnil sem se na vrtljivem pisarniškem stolu in se zadovoljno nasmehnil, ko sem videl da je ob vrtnarju Jordu Iron. Opazoval sem ju pri delu. Osredotočal sem se na Irona, na njegove gibe, na njegovo telo. Najprej sta odstranila prejšnje drevo in na njegovo mesto posadila novega. Streniran sem bil tako, da me moška telesa niso vzburjala, ne glede na to, kako čudovita so bila, razen če sem to dovolil. Oče je imel posebno tehniko, ob kateri sem se v mladosti pošteno namučil. Z redno vajo sem postal pravi mojster v obvladanju svoje vzburjenosti. »Nobeno moško telo te ne sme zapeljati, ker bo to pogubno dejanje zate. Zapomni si, vsi bodo najprej poskusili s to taktiko, ker si gej in tega ne skrivaš,« mi je govoril oče pred treningi. Ob pogledu na Irona pa nisem mogel zanikati vznemirjenja v telesu in ščemenja med nogami. Moj tič je trdel kljub temu, da sem se res trudil obvladati. Ni mi bilo jasno, zakaj se to dogaja. Jezno sem zaklel, ker sem bil tako nemočen in nepripravljen na tak poraz pri obvladanju svojega telesa. Potem sem se spomnil očetovih besed: »Le prava oseba ti bo spodnesla tla pod nogami, oseba, ki bo imuna na tvoj zid, in tisti osebi se ne boš mogel upreti.«

Okleval sem. Bi se pobožal ali ne? Bi segel z roko v tesne stare kavbojke, ki sem jih imel običajno na sebi, ko sem bil doma? Ob misli na orgazem je moj tič kar trznil. Čeprav sem se zadrževal in skušal gledati v drugo smer, so moje oči željno iskale Ironovo telo. V ustih se mi je nabirala slina in v spodnjem delu trebuha me je prijetno črvičilo. Z eno roko sem odprl gumbe na kavbojkah in vzburjen tič je kar sam pokukal na plano. Odmaknil sem rob spodnjic in razkril pol tiča. Prijel sem se v roko, se podrsal na stolu nižje in se pričel božati v počasnem nežnem ritmu. Opazoval sem svojo roko, svoje početje in Irona na zelenici. Pospešil sem ritem in zožil dlan . Napel sem se in pospešil dihanje. Zarjovel sem, glasneje kot običajno, ko sem bil bolj tih in neslišen. Orgazem me je tako presenetil, da niti izliva nisem uspel zadržati v roki ali robcu, ampak je pristal na steklu okna. Še dobro, da obstajajo zatemnjena zrcalna stekla na oknih, da me nihče od zunaj ni videl.