Piše: Matej Krajnc
Učila, 2022
“Če bi počakala še malo, / bi lahko bila Dianin otrok …” Besede Loudona Wainwrighta III. in Terre Roche so v pesmi Screaming Issue leta 1985 sicer naslavljale čisto drug problem, a Lucy, Wainwrightova hči, o kateri teče beseda v pesmi, je bila rojena decembra 1981, princ William pa junija 1982 – besede držijo. Že ko sem prijel v roke pričujočo knjigo, mi je dotična pesem nenehno hodila po glavi. A ko kdo reče “Diana” ali “Lady Di”, pridejo na misel tudi druge reči: Elton John, telesni stražarji, osamljenost, usodni avgust 1997 … Asociacij ni malo in kraljica ljudskih src (epiteton so v zadnjem tridesetletju pripeli še komu, denimo Leticii Calderon, znani Esmeraldi, čeprav se ve, da je izvirno namenjen za britansko Diano) najbrž niti ne počiva preveč mirno, če je soditi po veliki količini tiskanih publikacij in pozornosti, da ne zapišemo celo kontroverznosti, ki ji je še vedno namenjena. Well …
Odnos s Charlesom, prestolonaslednikom, menda res ni bil bogve kaj, a Di je že kar kmalu po prihodu na britanski dvor, kjer je očarala zlasti Phillipa, ugotovila, da to najbrž ne bo to. Pedigre je sicer imela, imela pa je tudi “prosto dušo”, ki se ni pustila vezati v protokole, čeprav je zdaj lahko govoriti, češ saj je vedela, kaj jo čaka. Bo že držalo, a zadeve vendarle niso tako enostavne. Marsikateri filmar ali biograf/ka se je lotil njene zgodbe z namenom, da bi pojasnil to ali ono, da bi jo prikazal bodisi s “človeške” bodisi z “monarhične” plati, zato je bralcem/kam na voljo res veliko gradiva. Zadnja leta, ko se je zdelo, da spomin na Lady Di malce bledi, je nadaljevanka The Crown poskrbela, da se zgodba spet osvetli. Pričujoča knjiga je takisto prispevek k temu, da bomo o Diani in njeni usodi še govorili. A bolj kot o usodi bo treba govoriti o njeni zapuščini, ki jo knjiga takisto osvetli (če smo že pri svetlobnih signalih). Za vedno povezana s Krono ji je zapustila enega prestolonaslednika in enega upornika, ki se je nekako odcepil, pa se pravzaprav tudi ni odcepil. Te dni v medijih beremo, da ga je zdaj dokončno odcepila kar kraljica. Kdo ve!
Zgodba o dvoru naj bi se za Diano naposled končala srečno (ker je šla), njena usoda nesrečno (ker je prezgodaj preminila), njen bivši soprog pa je svojo pravljico prav tako dobil (Camilla), čeprav se mati upirajo, da bi mu prepustili še inheritanco. A če Diano vedno označujemo s krhko in občutljivo – tak je tudi Chuck, to je zdaj menda že jasno, in večna razočaranja princa Phillipa so o tem skozi desetletja verno pričala. Fanta je kljub temu vtaknil v “boarding school”. Ni mu preveč prizanašal. Kar naj bi bilo s stališča ohranjanja monarhičnega reda dobro. A Diana ni imela šans. Tudi to je jasno. Kraljica je z leti postala trd človek, čeprav morda ni vedno hotela biti (tudi njen oče menda ne), Phillip je bil svojstven, nikoli prav zadovoljen, Charles pa bo svoje moral šele povedati. Do takrat lahko tole knjigo večkrat prelistamo. V kolikšni meri meče nove luči na Dianino zgodbo, presodite sami, glede na to, koliko knjig o njej ste že prebrali. Zgodbe o monarhiji pa še zdaleč ni konec, čeprav bi jo lahko bilo že zdavnaj … in svet bi morda bil drugačen. To so seveda spet špekulacije, mi pa smo navsezadnje zgolj bralci in bralke.