Intervju z Matejo Meh

Sprašuje: Tonja Jelen

1. Zakaj Živa dvorišča? Kakšna je danes kultura sobivanja na takih dvoriščih v vsakdanu? Včasih so prav taka dvorišča predstavljala jedro vsega dogajanja med stanovalci.

Živa dvorišča imajo zanimive začetke. Pravzaprav so zrasla iz tega, da so pred enajstimi leti uličarji iskali prostor za druženje, medtem ko so v Mariboru gostovali v sklopu festivala Ana Desetnica. Naša Katja Beck Kos je z ekipo iskala lokacije in »po pomotoma« so pristali na enem izmed dvorišč in tam je nastal program Živa dvorišča, ki je sicer le eden od treh programov, ki ga izvaja Društvo Hiša!.

Kultura sobivanja na mestnih dvoriščih se je skozi leta močno spremenila. Dvorišča so bila nekoč pomemben gospodarski prostor, ki je bil povezan z gospodinjstvom, na njem so prali in sušili perilo, velikokrat so na dvorišču opravljali tudi druge obrti ali pa jih uporabljali kot hleve. Danes so dvorišča izgubila prvotni namen in so bolj kot prostor druženja postala parkirna mesta. Vendar je treba poudariti, da se je odnos do dvorišč po prihodu covida-19 vseeno nekoliko spremenil. Opažamo, da so prebivalci znova prepoznali, kako pomembna so lahko dvorišča in kako veliko doprinesejo h kvaliteti bivanja predvsem v času epidemije, ko so dvorišča predstavljala mali kotiček zunaj stanovanja, na katerem si se počutil varno in nekoliko manj omejeno.

2. Kakšen je koncept Živih dvorišč?

Koncept Živih dvorišč je enostaven, na mestnih dvoriščih v sodelovanju s stanovalci pripravljamo kulturne dogodke, na katerih sodelujejo lokalni umetniki. Trudimo se iskati nova dvorišča, dvorišča, ki niso v uporabi oziroma ki služijo kot parkirni prostori, ter pokazati prebivalcem, da so lahko mnogo več. Skupaj s stanovalci se trudimo ustvariti program, ki je všeč njim, še bolj veseli pa smo, da se prebivalci aktivno vključijo v pripravo dogodka. Poleg vsega prej omenjenega pa je cilj, da so Živa dvorišča namenjena lokalnim umetnikom in ustvarjalcem. Povezujemo se z različnimi, drugimi bolj in manj uveljavljenimi društvi, organizacijami, glasbeniki, slikarji ter jim ponudimo prostor, kjer se lahko predstavijo publiki.

Mateja Meh, foto: Boštjan Selinšek

3. Katere generacije obiskujejo vaše prireditve? Je ta obisk odvisen tudi od glasbe oziroma literature, ki sta osrednji del vaših dogodkov?

Zelo različno od dogodka. Ker se na Živih dvoriščih vedno pojavi paleta raznoraznih dogodkov in nastopajočih, lahko rečemo, da je naš generacijski razpon obiskovalcev od tretjega leta starosti do 80 let. Tudi naša želja je, da je naš program sestavljen tako, da vsakdo lahko najde nekaj zase.

4. Kakšen je bil stik s publiko pred in obdobjem po koronaobdobju 2021?

Seveda je opazna razlika v stiku s publiko pred in pa v korona času. Živa dvorišča so bila vedno prostor, kjer smo sprejeli vse, pa četudi je bil dogodke že poln in se je na dvorišču še komaj stalo. Tudi stik med nastopajočimi in obiskovalci je bil pred korono zelo pomemben, velikokrat se je namreč zgodilo, da so nastopajoči po dogodku ostali na dvorišču in se družili z obiskovalci ter stanovalci. S korono smo morali nekoliko omejiti število obiskovalcev ter stike med njimi. A je treba poudariti, da se obiskovalci zavedajo situacije, v kateri smo vsi nepričakovano pristali, in smo pravila jemali v zakup.

5. Ali lahko dvorišče ustvari nove zgodbe? Kakšne izkušnje imate kot njihov organizator?

Seveda jih lahko. In ko se zgodi to, smo organizatorji tega najbolj veseli in se znova spomnimo, zakaj delamo stvari, ki jih delamo. Zgodbe se lahko razvijejo iz nastopajočih. Dostikrat gostimo na dvorišču mlade ustvarjalne upe, ki šele začenjajo svojo pot, in ko jih nekaj let kasneje vidimo, kako cvetijo in uspešni so v svojem poslu, vemo, da smo podprli prave ljudi. Niso pa samo nastopajoči tisti, ki lahko ustvarijo novo zgodbo. Prav na lanskih Živih dvoriščih, ki so se zaključila 26. junija, smo ponovno začeli novo zgodbo. Prvič smo namreč gostili dogodek na dvorišču Mladinske ulice 7, ki je sicer polno avtomobilov. Na našo srečo sta bila dva izmed stanovalcev izjemno angažirana in sta dosegla, da se je njihovo parkirišče po trinajstih in več letih prvič spraznilo. Na koncertu so bili prisotni skoraj vsi stanovalci, ki niso skrili navdušenja nad praznim parkiriščem, ki jih je navdušilo skoraj toliko kot dogodek. Že isti večer so začeli sestavljati načrt, kako doseči, da bo to dvorišče znova postalo prostor, ki je namenjen druženju, dogodkom, razigranemu igranju otrok in drugim dejavnostim, in to so te zgodbe, ki nas motivirajo, da še naprej iščemo za skritimi mestnimi dvorišči in jih poskušamo ponovno obuditi, v prvi vrsti predvsem za stanovalce.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.