Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor, 2022
Ob branju nove knjige Jane Hartman Soimenjakinje tuhtam, da se naša generacija (1975) ni postgimnazijsko nikoli uradno srečala v celoti. En izgovor za to bi lahko bil, da mature sploh nismo imeli, bili smo namreč srečneži z zaključnim izpitom, kar je sploh meni veliko pomenilo, ker sem lahko preskočil kak predmet in se spogledal z drugim. A tudi ta izgovor bi bil bolj “labav”, saj matura ali zaključni izpit pravzaprav sploh nista edini pogoj za srečevanje; kot razred smo bili bolj razkropljeni, smo pa mnogi še vedno v stiku tudi osebno, celo v bendu igramo skupaj, postali in ostali smo družinski prijatelji, kar pomeni, da so se nekatere zveze in zaveze obdržale.
A moja zgornja paberkovanja niso bistvena; bistvena je pravzaprav ugotovitev, da Jana v svoji knjigi (neznansko dobro pisateljsko kondicijo ima!) zelo prisrčno in z veliko naklonjenostjo razlaga o nekdanjih časih, tokrat precej specifičnih. S svojimi knjigami sestavlja zanimivo in privlačno podobo Maribora in okolice (ožje in širše) iz let, ki jih mlajši ne dosežemo, beremo pa radi o njih, saj si s tem ustvarjamo neprecenljive zakladnice znanja in vedenja o kraju, kjer živimo in delamo. Preko zgodb in anekdot gre najhitreje, Jana pa je tudi spretna pisateljica, nikoli suhoparna in tudi v daljših pasažah bralca ali bralko drži v pričakovanju. Sam zdaj odkrivam “svoj” Maribor, zelo pa me zanima tudi Maribor drugih … Tu rojen, a šele zdaj dokončno zasajen, sem preživel nekaj Maribora devetdesetih (“enkrat Svetozarevska, vedno Svetozarevska”) in nekaj več sočasnega Maribora. Pri Jani pa beremo o nekih (pa saj) niti (še) ne tako davnih analognih časih, analognih ljudeh, dogodkih, raznih prijateljicah, prijateljih in tudi pomembnih življenjskih prelomnicah, kar je že sama obletnica mature, a zgodbe, ki se pletejo ob njej, še tolikanj bolj. A naj rečejo, kar hočejo: tisti časi bivše države niso bili slabi časi, gledalo se je v prihodnost in tudi upravičeno verjelo vanjo. Vesel sem, da sem nekaj tega še sam doživel. Jana Hartman Soimenjakinja nam čase in zgodbe približa tudi s številnimi vstavki iz književnosti in glasbe, tu pa tam vse skupaj zabeli z dobrodošlo dokumentarno vrednostjo … In ja, fotografije so vse resnične, kar prepričajte se.
Mozaik Janinega Maribora se nadaljuje. V napotek bralcu/ki pa zapiše: to so zgodbe nekih sošolcev, ki so končali srednjo šolo leta 1961. Seveda so imena izmišljena in tudi njihove življenjske poti, v katere pa sem vpletla svoje in naše doživljaje iz nekdanjih srednješolskih dni. (…) Kar sem sama doživljala, je zajeto v več osebah.
In naprej do nove knjige …