Grozljivo ogledalo

»Ne glej se preveč v ogledalo, se ti bo hudoba prikazala.« Te dedkove besede si je Eva večkrat ponavljala v mislih, še posebej pa takrat, ko je s starši šla kupovat novo ogledalo, ker se je staro ogledalo razbilo. Eva nad kupovanjem novega ogledala ni bila preveč navdušena, saj za razliko od ostalih deklet ni marala ogledal, ki so zanjo predstavljala nekakšen simbol samovšečnosti. Vendar pa je, ko je opazila eno od ogledal, povsem nepričakovano postala zelo navdušena nad njim. To ogledalo jo je namreč spomnilo na najlepše trenutke njenega življenja, ki so se zgodili pred dobrim mesecem po uri športne vzgoje. Že sama športna vzgoja ji je bila tisti dan precej bolj všeč kot običajno, saj je učiteljica končno ustregla njeni želji, da bi enkrat za spremembo namesto odbojke igrali košarko. Evi je bila namreč za razliko od večine njenih sošolk košarka bistveno bolj všeč od odbojke, pa tudi precej bolj nadarjena je bila za ta šport. Tako so nekatere od njenih sošolk, ki so se sicer večkrat posmehovale ob njenih napakah, ki jih je precej pogosto delala pri odbojki, tisti dan zgolj nemočno gledale, kako je preko njihovih rok zadevala trojke. Še lepši dogodek pa se je zgodil po koncu športne vzgoje. Ko so njene sošolke že odšle iz garderobe, je Eva za trenutek obstala. Ko je med urejanjem frizure, pogledala v ogledalo, je namreč opazila njenega fanta Petra, ki je stal za njo. Pravzaprav s Petrom takrat še nista bila par, vendar pa sta oba čutila, da ju povezuje tako močna vez, da si življenja drug brez drugega skorajda nista mogla predstavljati in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bosta tudi uradno postala fant in punca. In to se je zgodilo ravno tisti dan. Peter je Evo na prav poseben način zaprosil, da bi postala njegova punca, in sicer ji je kupil vstopnico za polfinalno tekmo evropskega prvenstva v košarki med Slovenijo in Španijo. Vse skupaj pa se je začelo ravno z ogledalom, in to prav takšnim, kot ga je Eva približno pol leta kasneje opazila v trgovini. Po koncu športne vzgoje jo je Peter namreč presenetil tako, da se je, medtem ko si je pred ogledalom popravljala frizuro, postavil za njo, tako da ga je lahko videla v ogledalu in ji nato z nasmehom na ustih pomahal. »Si pa malo navihan danes,« je s smejočim glasom rekla Eva. »Seveda, tak sem vedno takrat, kadar sem dobre volje,« je odvrnil Peter, »in veš, zakaj sem danes dobre volje? Zaradi tebe in tvoje izjemne predstave v košarki. Res si bila neverjetno dobra, skoraj tako dobra kot sta bila Goran Dragić ali Luka Dončić včeraj zvečer proti Latviji. Drugače kaj spremljaš evropsko prvenstvo?« »Seveda,« je odvrnila Eva, »včerajšnja tekma je bila res neverjetna. Bilo je napeto do konca, sploh zato, ker so sodniki sodili v korist Latvije. Pa so kljub temu naši zmagali! Dejansko bi si želela kakšno tekmo ogledati v živo. Sploh tekma za 3. mesto bi bila zanimiva. Ker v polfinalu proti Špancem pa mislim, da naši žal nimajo kaj dosti možnosti, glede na to, da pri njih igra tudi Pau Gasol, najboljši igralec prejšnjega prvenstva.« »Jaz pa mislim, da imajo tudi proti Špancem naši kar dobre možnosti,« je menil Peter, »Gasol namreč ni več tako dober kot je bil na prejšnjem prvenstvu, pa tudi naš center Vidmar bi ga lahko kar dobro zaustavil. Pa dejstvo je tudi, da imajo naši boljše igralce na zunanji liniji, zlasti Dragića in Dončića bodo Španci zelo težko zaustavili. Tako, da mislim, da bi se to tekmo splačalo ogledati v živo. Kaj praviš? Jaz sem včeraj kupil dve karti in res bi bil vesel, če bi šla z mano v Turčijo gledat to tekmo. Mislim, da naju tam čaka res noro doživetje.« »Ja, to bi bilo super,« je odvrnila Eva, »koliko pa stane karta?« »Ne spomnim se natančno,« je odgovoril, »Ti pa sicer ni treba skrbeti za stroške. Ravno včeraj sem namreč izvedel, da izpolnjujem kriterije za Zoisovo štipendijo, tako da ti lahko brez problema plačam tako stroške prevoza kot tudi karto. Edino imam eno prošnjo. Pa ne zameri mi, če te vprašam takole malo bolj direktno. Namreč, če bi bila za to, bi si želel, da na ogled tekme odpotujeva kot fant in dekle. Veš, že dolgo sem si želel, da bi te to vprašal, pa se mi je zdelo, da bi bil morda ravno sedaj pravi trenutek.« Eva ni niti za trenutek razmišljala, pač pa je takoj z največjim veseljem odgovorila: »Seveda!« In še isti trenutek sta si skočila v objem in se poljubila. Peter pa je še isto popoldne rezerviral letalo in že čez nekaj dni sta skupaj s številnimi navijači odpotovala v Turčijo na ogled polfinalne tekme. Petrove napovedi so se uresničile, saj je slovenska reprezentanca na krilih navijačev premagala favorizirano reprezentanco Španije – pa ne zgolj premagala, pač pa povsem nadigrala. Niti Pau Gasol ni mogel preprečiti velikega slavja slovenskih navijačev, ki se je začelo že precej pred koncem tekme, saj je že sredi tretje četrtine Slovenija vodila za izjemnih 20 točk. Slovenski navijači so po veličastni zmagi praznovali še dolgo v noč. Ljubezenska vez med Petrom in Evo pa se je tisti dan tako zelo okrepila, da se jima je zdelo, da ju prav nič na svetu ne more ločiti.

Vse skupaj pa se je začelo z ogledalom, in to ravno s takšnim ogledalom, kot ga je tisti dan Eva videla v trgovini in ga na veliko presenečenje njenih staršev tudi z velikim navdušenjem izbrala. Mati je bila nad njeno hitro izbiro zelo vesela, saj se je še predobro zavedala, kako dolgo lahko trajajo tovrstna nakupovanja, saj se je na primer pred dobrim tednom Eva skoraj pol ure odločala glede zobne paste. Nekoliko drugače pa je Evino odločitev sprejel njen oče, ki je sprva nameraval nekaj pripomniti, vendar si je kasneje premislil in Evini izbiri ni nasprotoval. Kljub temu pa je še dolgo potem, ko so izstopili iz trgovine, njegov zamišljeni obraz nakazoval, da ga pri ogledalu, ki ga je izbrala Eva, nekaj zelo moti. Sprva razloga ni hotel povedati, vendar pa si je po Evinem in tudi ženinem prigovarjanju naposled premislil in razkril, da tudi pri njem ogledalo prikliče v spomin nekatere dogodke, ki pa so bili, za razliko od Evinih, precej neprijetni. Vendar pa z izjemo tega, da so ti spomini povezani s službo, v kateri se ni najbolje razumel s svojim šefom šefom, ni hotel razkriti drugih podrobnosti. Kljub temu pa je Evo izraz na njegovem obrazu kar nekoliko prestrašil. Imela je občutek, kot da bi poleg spomina na neprijetne dogodke lahko pomenil tudi slutnjo nečesa zelo neprijetnega, ki se bo kmalu zgodilo.

In res so se še isti večer začele dogajati zelo čudne stvari. Ko si je Eva, preden je šla spat, pred novim ogledalom umivala zobe, so se kar naenkrat ugasnile vse luči v kopalnici in nenadoma se je prikazal duh moškega srednjih let. Postavil se je tik za njo, tako da ga je lahko videla v ogledalo. Zaradi precejšnje teme si ga Eva ni mogla natančno ogledati, je pa opazila, da je bil močne postave, da je imel roke polne vtetoviranih znamenj, da je na glavi nosil kapuco in da je imel dolgo brado. Poteze njegovega obraza pa so nakazovale, da gre za človeka, ki je v življenju veliko pretrpel in se v svoji jezi želi kruto maščevati vsem tistim, ki so mu storili krivico. Njegov pogled je bil tako grozeče sovražen, da je Eva skoraj otrpnila od strahu. Še bolj pa jo je zmrazil njegov močan glas, s katerim je zavpil: »Pusti Petra pri miru, izdajalka!« »Zakaj?« je plaho vprašala Eva. Moški pa je namesto odgovora s še močnejšim glasom zavpil: »Pusti Petra pri miru, takoj jutri končaj razmerje z njim ali pa bo tvoj oče mrtev! Me razumeš, tvoj oče bo mrtev!« Eva je na ves glas zacvilila in nemudoma sta v kopalnico pritekla njena starša. V tistem trenutku je duh izginil in luči so se ponovno prižgale. »Kaj se je zgodilo?« je vprašal oče. »Videla sem duha nekega moškega, ki mi je grozil s tvojo smrtjo,« je vsa prestrašena kriknila Eva, »Kaj nisi slišal njegovega glasu?« »Ne, jaz nisem ničesar slišal, razen tega, da si zavpila. Mislim, da je šlo za kakšne privide. Kot kaže je tista moja zamišljenost nazaj grede iz trgovine slabo vplivala nate. Ampak ne skrbi, šlo je samo za spomine. Ti so res včasih neprijetni, ampak še vedno gre samo za preteklost. Sedaj imam že nekaj časa novo službo, v kateri se s šefom odlično razumeva. Bi pa bilo morda dobro, da tole ogledalo za nekaj časa pospraviva. Kaj praviš? Tako boš lažje pozabila na vse skupaj.« Kljub temu, da je bilo Evi še nekaj ur nazaj ogledalo zelo všeč, pa se je tokrat z očetom povsem strinjala. Po zelo nenavadnem in srhljivem dogodku je namreč velik strah povsem odtehtal njeno začetno navdušenje. Na njeno srečo pa se potem, ko sta pospravila ogledalo, tisti večer nenavaden dogodek ni več ponovil. Ko se je Eva nekoliko umirila, je očetu natančno opisala, kaj vse se je zgodilo. Ob tem se je znašla v precejšnji zadregi, saj je šele prvič omenila očetu, da tisti sošolec, s katerim sta šla gledat košarkarsko tekmo, ni samo njen prijatelj, ampak je tudi njen fant. Bala se je namreč, da očetu ne bi bilo všeč, da ima že v 8. razredu osnovne šole fanta, ker bi se mu to zdelo prezgodaj. Vendar pa to očeta ni motilo. O Petru je namreč slišal same pozitivne stvari in prepričan je bil, da gre za dobrega človeka. Kljub temu, da je Evo poskušal čim bolj pomiriti, pa je izraz na njegovem obrazu pričal o tem, da je tudi njega tisto, kar je povedala Eva, precej skrbelo. Podobno je čutila tudi njena mama Maja, ki je tisti večer rekla Evinemu očetu Janezu: »Sicer tega nisem hotela reči ob prisotnosti Eve, ampak mene dejstvo, da midva nisva slišala vpitja tistega duha, ne pomirja povsem. Saj se spomniš, ko sva gledala grozljivko z naslovom Tisto in je npr. enkrat pri eni deklici, ki jo je napadel klovn, kri špricnila po celi kopalnici. Takrat so kri sicer videli tudi njeni prijatelji, ampak njen oče je pa ni videl. »Se spomnim, ja. Ampak tisto je bil vendarle samo film in tudi marsikaj, kar se je v tistem filmu dogajalo, je bilo precej nerealno,« je odvrnil Janez. »Se strinjam, ampak v zadnjem času sem tudi jaz začela dobivati občutek, da to, kar se dogaja v grozljivkah, ni vedno zgolj izmišljeno in da so tudi v resničnem življenju možni kakšni nadnaravni pojavi, včasih tudi precej grozljivi,« je nadaljevala Maja – in dodala: »Se spomniš, ko sem bila pred kakšnim mesecem dni precej zamišljena. Takrat ti nisem hotela povedati, da ne bi še tebe preveč prestrašila, ampak tisti večer, ko sem se z dvema sodelavkama vračala iz službene zabave, so se tudi dogajale precej čudne stvari. Verjetno si že slišal za stavbo v kateri so se včasih zbirali člani zloglasne mafije z imenom Maščevalci? No, ko smo šle mimo ruševin tiste stavbe, sem nenadoma zaslišala neke čudne glasove, ki so prihajali iz te stavbe. Ko sem vprašala sodelavki, če sta jih slišali, mi je ena od njih kar precej prestrašeno odgovorila, da jih je, druga pa je odvrnila, da ni slišala ničesar. Ob tem je zanimivo, da je bila tista, ki je tudi slišala te glasove, bivša žena tvojega nekdanjega šefa Radoslava, mogoče jo celo poznaš. Je pa bila sicer precej drugačnega značaja kot Radoslav, prav nič arogantna ali samovšečna, zato se tudi ni najbolje razumela s svojim možem. Če se ne motim, je Radoslav celo dan pred svojo nepričakovano smrtjo – naslednji dan je bil namreč umorjen s strani Maščevalcev – nameraval vložiti zahtevo za ločitev, ker mu je žena premalokrat rekla, da je najboljši človek na svetu. No, kakorkoli, zanimivo je, da je ravno ta bivša Radoslavova žena, Neža po imenu, takoj po tem, ko mi je potrdila, da je slišala glasove, rekla, da si mora zavezati čevlje. Ko sva se z drugo sodelavko nameravali ustaviti, da bi jo počakali, pa nama je rekla, da naj kar greva naprej in da bo ona potem pritekla za nama. Vendar pa, ko sva se čez nekaj časa ozrli nazaj, nje ni bilo več nikjer. Zato sem drugo sodelavko vprašala, če bi šli pogledat, kje je in če se ji je morda kaj zgodilo, vendar pa ona tega ni hotela. Rekla je, da bi šla rada čim prej spat, ker jo naslednji dan čaka kar naporno delo. Tudi sama se potem nisem odločila, da bi šla pogledat, ker, po pravici povedano, me je bilo preveč strah. O tistih ruševinah se namreč širijo neke čudne govorice, ki jim sicer sprva nisem verjela, ampak glede na to, kar sem doživela tisti večer, imam občutek, da pa morda vendarle niso povsem izmišljene. Moram pa reči, da sem si naslednji dan sprva sicer kar pošteno oddahnila, ko sem opazila, da je Neža prišla v službo in je rekla, da je z njo vse v redu. Vendar pa sem kmalu opazila, da je delovala precej zmedeno in zamišljeno in čeprav mi je večkrat dejala, da to ni bilo povezano s prejšnjim večerom, se mi je zdelo, da zna biti vendarle nekaj na tem. Pa tudi njena razlaga o tem, zakaj prejšnji večer ni potem pritekla za nama, se mi ni zdela dovolj prepričljiva. Dejala je namreč, da jo je tiščalo na stranišče in je zato skočila na malo potrebo k prijateljici, ki živi tam blizu. Ko pa je prišla nazaj ven, pa se je, kot je dejala, zaradi precej goste megle izgubila. Pa ne vem, no, sicer megla je bila tisti večer res kar gosta, ampak kot sem poznala Nežo, ima ona kar dobro orientacijo, tako da se mi je to vseeno zdelo malo čudno. No, še naslednji dan, torej dva dneva po tistem nenavadnem večeru, je potem Neža sicer na srečo spet bila v redu, ampak mi je pa ena druga sodelavka omenila, da je bila prejšnji večer ona na pokopališču, ker je šla zalit rože na grob od svoje mame in je slučajno opazila, da tiste sveče, ki jo je Neža prižgala na grob njenega moža Radoslava, tisti večer ni bilo več na njegovem grobu. Še bolj nenavadno pa je bilo, da je tudi ona sama, ko se je ozrla proti Radoslavovemu grobu, slišala neke nenavadne glasove, kot da bi ji nekdo hotel reči, naj tja ne gleda. Ko sem še isti dan šla tudi sama pogledat na pokopališče, pa sem tudi jaz videla, da tiste sveče ni bilo več. Zato se mi zdi dejansko možno, da je Nežo tisti večer med zavezovanjem čevljev nekdo od Maščevalcev oziroma njihovih duhov odvlekel k ruševinam in jo tako prestrašil, da je potem ona odstranila nagrobno svečo. Kaj praviš na to, Janez?«, je vprašala Maja. »Ja, tudi meni se zdi vse skupaj zelo čudno in tudi kar malo srhljivo,« je odgovoril Janez, »Ampak ne vem pa, kakšno povezavo bi lahko imelo vse to dogajanje s tistim, kar se je danes zgodilo Evi. Je sicer res, da je bil Radoslav šef v moji službi, ampak, kot se spomnim, sem se takrat s svojimi sodelavci kar dobro razumel. Z Radoslavom sicer ne, ampak s sodelavci pa ja, tako da se ne spomnim, da bi se takrat komu tako zelo zameril, da bi se mi sedaj želel maščevati. Ampak bomo videli, upam, da sedaj, ko sem pospravil ogledalo, Eva ne bo več doživljala takih dogodkov.«

Vendar pa se je Janez na svojo in Evino žalost močno zmotil. Že naslednji dan se je namreč kar sredi dneva duh ponovno prikazal in Evi ponovno grozil z očetovo smrtjo. Zgodilo se je ob enajstih dopoldne v garderobi pred telovadnico, kjer je, kot že prej omenjeno, bilo ogledalo precej podobno tistemu, ki sta ga starša prejšnji dan kupila Evi. Takrat se je v garderobi tudi stemnilo kot bi bila noč, kar pa je, tako kot duha, opazila zgolj Eva, za vse ostale je ostalo povsem enako svetlo. Ko je to povedala drugim sošolkam, ji niso hotele verjeti in so se norčevale iz nje. Razumel jo je zgolj njen fant Peter, ki jo je poskušal čimbolj potolažiti. Vse to se je dogajalo tudi naslednje dneve, ne sicer vsako dopoldne in vsak večer, ampak zelo pogosto in vedno ob istih urah: ob enajstih dopoldne in ob enajstih zvečer – in to vedno, kadar se je za hip ozrla proti enemu od ogledal, pa četudi je šlo za precej drugačno ogledalo od tistega, ki sta ji ga starša pred nekaj dnevi kupila. Ob tem je bilo nenavadno tudi to, da se ji je v takih primerih njen pogled kar nekako avtomatsko usmeril proti ogledalu, kar je vedno znova potem povzročilo tisto skrajno neprijetno srečanje z zlobnim duhom. Vsi ti dogodki so na Evo zelo slabo vplivali, vse bolj je namreč postajala brezvoljna, na trenutke celo depresivna in tudi šolske ocene so se ji precej poslabšale. Starša se zaradi tega seveda nista jezila nanjo, pač pa sta ji na vsak način poskušala biti v oporo. V ta namen sta med drugim govorila s psihiatrom in eksorcistom, ki pa ji nista mogla kaj dosti pomagati. Duh je namreč celo predvideval eksorcistov prihod in se zato tisti večer, ko je prišel eksorcist, da bi preveril, kaj se dogaja, sploh ni prikazal. Tako potem eksorcist ni mogel pridobiti ključnega dokaza, s pomočjo katerega bi si lahko pomagal pri nadaljnjem delovanju.

Vse skupaj pa se je približno mesec dni kasneje še izrazito poslabšalo. Novi neprijetni dogodki so se spet začeli po uri športne vzgoje. Takrat se ji, kljub temu da je bila ura enajst dopoldne, duh sicer ni prikazal in Eva je že mislila, da bo tisti dan končno vse v redu. Pa se je kmalu obrnilo povsem drugače. Prvi nenavaden dogodek je bil, da je Peter kar 10 minut zamudil na uro zgodovine, ki je sledila takoj po športni vzgoji. To se mu je zgodilo prvič v življenju. Kot razlog je v opravičilu omenil, da ga je po telefonu klicala zelo zgovorna teta, ki nikakor ni mogla razumeti, da mora nehati govoriti, ker odmor traja samo 5 minut. Vendar pa Eva ni bila prepričana, če je to res pravi razlog, saj ji Peter še nikoli ni omenil, da bi imel kakšno zgovorno teto. Tudi učiteljica je precej dvomila v resničnost Petrovih besed, vendar pa mu je, kljub temu da ni marala zamujanja k pouku, tokrat oprostila, ker je bilo prvič. Še bolj nenavadno pa je bilo, da se Peter takrat ni usedel zraven Eve, pač pa k eni od tistih sošolk, s katerimi se je Eva najslabše razumela. Odločitev je nekoliko presenetila celo učiteljico, kateri pa je na vprašanje o tem, zakaj se je tako odločil, odgovoril, da v zadnjem času nekoliko slabše vidi na tablo in se je zato usedel bolj spredaj. Vendar pa to pojasnilo Eve ni prepričalo, saj ji Peter pred tem še nikoli ni govoril o kakšnih težavah z vidom. Zato se je v veliki zaskrbljenosti spraševala, kaj se dogaja z njenim fantom in v čem je razlog za tako nenadne spremembe v njegovem obnašanju. Še posebej pa je Evo šokiral njegov neprijazen odnos do nje v času odmora. Ko mu je zgolj omenila, da upa, da se mu bo vid izboljšal in bosta lahko spet skupaj sedela, ji je osorno odvrnil: »Misliš, da sem govoril po pravici? Zlagal sem se, tako kot si se mi tudi ti zlagala, ko si rekla, da si sošolcu zgolj pomagala pri matematiki.« »Ampak takrat si mi rekel, da mi verjameš,« je presenečeno odvrnila Eva. »Seveda, saj sem ti tudi takrat verjel,« je nadaljeval Peter, »Nisem vedel namreč, da si navadna lažnivka in izdajalka, tako kot tvoj oče! Med nama je konec, to si zapomni in raje se več ne pogovarjaj z mano, če hočeš dobro svojemu očetu!« Svoje besede je izrekel tako naglas, da so jih slišali skoraj vsi sošolci in sošolke in so se nekatere od tistih sošolk, ki so bile do Eve še posebej neprijazne, ob tem na ves glas zakrohotale. Eva kar ni mogla verjeti, da je takšne besede slišala od osebe, ki jo je imela najraje od vsega na svetu. Bila je tako obupana, da bi najraje skočila skozi okno. Tolažilo jo je edinole upanje, da ji sedaj, ko ni več v razmerju s Petrom, vsaj duh ne bo več grozil. Nenadoma pa se je spomnila, da so bile nekatere od besed, ki jih je tisti dan izrekel Peter, nenavadno podobne tistim, ki jih je pred tem govoril duh. »Kot kaže je torej tudi Petrovo ravnanje povezano s tistim duhom,« si je rekla Eva. Ob tem se je še enkrat več spraševala o tem, kako je možno, da se je njen oče, za katerega je vedela, da noče nikomur nič hudega, nekomu za časa njegovega življenja tako zameril, da se mu zdaj na tako krute načine poskuša maščevati. Te misli je niso zapustile tudi med uro matematike, ko se je tudi Petrovo nenavadno obnašanje nadaljevalo. Ko se je mimo šole peljalo gasilno vozilo s prižgano sireno, je namreč z izjemno velikim zanimanjem gledal skozi okno in s tem ni prenehal še dolgo potem, ko je vozilo že odpeljalo. Ko ga je učiteljica na to opozorila, pa je odvrnil, da mu je zanimivo, ker ve, h kateri hiši se bo to vozilo pripeljalo (torej, pri kateri hiši je požar), vendar pa, da tega ne bo povedal, ker je to skrivnost. Čez čas pa se je za hip obrnil proti Evi in ji namenil privoščljiv nasmešek. Eva je iz tega njegovega dejanja takoj sklepala, da je možno, da ji je hotel povedati, da gori njena domača hiša. Zato je po koncu ure matematike, ki je bila tisti dan tudi zadnja ura pouka, v veliki naglici odhitela domov. Ko se je med hitenjem domov za trenutek ozrla nazaj, je še enkrat več opazila Petra, ki je še enkrat naredil tisti nasmešek in Evi se je zdelo, kot da tisti človek, ki je počel vse te stvari, dejansko ni Peter, ampak nek drug človek, ki ima zgolj Petrovo telo. Ob tem se je spomnila, da je v preteklosti večkrat slišala in v kakšni grozljivki tudi videla, da je kakšen hudobni duh obsedel človeka, ki je potem počel slaba in nevarna dejanja. V veliki grozi je pomislila, da se je morda tudi Petru zgodilo nekaj takega. Ko je prihitela domov, pa jo je čakalo novo neprijetno presenečenje. Slutnja, da je požar zajel njeno domačo hišo, se je namreč uresničila. Na srečo so sicer gasilci uspeli požar pogasiti še pravi čas, da ta ni povzročil tako velike škode. Tudi oče, ki je tisti dan imel dopust in je bil doma, se je uspel rešiti brez večjih poškodb, vendar pa ga Eva tako zamišljenega in zaskrbljenega ni videla še nikoli v življenju. »Zdaj sem pa tudi jaz prepričan, da ta duh resnično obstaja,« je povedal oče, »ravno ob enajstih dopoldne, takrat, ko tudi ti večkrat doživljaš ta grozna srečanja z njim, sem namreč iz tistega prostora, kamor sem pospravil ogledalo, ki smo ga kupili, slišal čudne glasove, zdelo se mi je, kot da me nekdo kliče po imenu. Nato pa se mi je, ko sem šel pogledat, kaj se dogaja, prikazal tisti duh. Ko sem ga vprašal, kaj hoče od mene, mi je rekel, da se je prišel maščevat. Ko sem ga vprašal, zakaj se mi je prišel maščevat, pa mi tega ni hotel odgovoriti. Rekel je, naj se neham pretvarjati, ker da v resnici prav dobro vem, kaj sem mu storil in da bo kmalu prišel čas, ko bom šel po poti Radoslava in se bom skupaj z njim cvrl v peklu. Da, prav to je rekel. Nato je za hip izginil, a se kmalu ponovno prikazal. Tokrat je v roki držal posodo, iz katere je po prostoru začel polivati neko tekočino. Nenadoma sem opazil, da gre za bencin, ravno tedaj pa je duh prižgal vžigalico in jo odvrgel proti enemu od tistih delov prostora, kamor je že polil bencin. Medtem, ko se je ogenj začel širiti po prostoru, mi je duh naročil, naj, če nočem, da se tebi zgodi kaj hudega, pridem danes ponoči ob enajstih v garderobo od telovadnice v tvoji šoli, da se bova tam do konca pogovorila. In zdi se, kot da mi je dejansko najhujše želel prihraniti za takrat. Danes me je namreč kot kaže dejansko želel bolj ali manj samo prestrašiti, saj je bencin polival po tistih delih prostora, ki so nekoliko bolj stran od mene, tako da sem se lahko rešil. Ampak si pa raje sploh ne upam pomisliti, kaj se bo zgodilo danes zvečer.« »Morda bi bilo pa bolje, da danes zvečer ne greš tja,« je odvrnila Eva, »Glede na to, da se duh želi maščevati predvsem tebi, se mi zdi namreč možno, da meni v resnici ne bo naredil kaj hudega, ampak, da to samo grozi, zato, da bi te prepričal, da greš tja.« »Možno, ampak pri njem nikoli ne veš,« je odvrnil oče, »ker glede na to, kaj je počel danes, bi rekel, da je še precej bolj nevaren, kot sem si mislil in lahko kakšne grožnje tudi uresniči. Tako da jaz raje ne bi tvegal. Sem si pa takoj po tem današnjem dogodku kupil pištolo, ker glede na vse, kar se dogaja, se mi zdi, da jo bom morda res potreboval. Sicer nisem imel s seboj dovoljenja za uporabo orožja, ampak ko sem trgovcu povedal, kaj se mi je zgodilo in je tudi sam videl, kako sem bil prestrašen in zaskrbljen, ni glede tega nič kompliciral. Je pa res, da ne vem sicer, če mi bo dejansko prišla kaj prav, ker duha ne moreš ustreliti, ampak kljub temu nekako v sebi čutim, da bom pištolo danes potreboval. Ne vem zakaj, ampak tak imam občutek, prav zanimivo. Sicer pa, ti si se že večkrat srečala s tem duhom: ti je morda kaj povedal o sebi, kot npr. kako mu je ime ali zakaj se hoče maščevati…?« »Povedal mi je samo, da mu je ime Negoslav, drugih stvari pa ni hotel povedati, tudi če sem ga vprašala,« je odgovorila Eva. »Negoslav?« je začudeno vprašal oče, »Pa saj Negoslav je bil moj najboljši prijatelj. Spomnim se sicer, da se, odkar je izgubil službo pri Radoslavu, ni hotel več pogovarjati z mano, ne vem sicer zakaj. Pa tudi slišal sem neke govorice o tem, da naj bi postal nevaren kriminalec in se celo priključil mafiji Maščevalcev, ampak sam temu bolj težko verjamem – sploh, če se spomnim, kako je bil nekoč prijazen do mene in mi je večkrat pomagal, ko sem bil v  težavah. Je pa res, da je Negoslav zelo redko ime, pa tudi spomnim se, da je bilo rečeno, da je on nedolgo nazaj že umrl, čeprav se ne spomnim, kako je do njegove smrti prišlo. Tako da iz tega vidika bi bil res lahko ravno on tisti, ki sedaj straši, ker samo mrtvi ljudje lahko postanejo duhovi. Ampak še vedno pa mi ni jasno, kdaj sem mu jaz storil kaj tako hudega, da je zdaj tako zelo jezen name. Kakorkoli, za zdaj je najbolje, da malo pozabiva na vse skupaj in se osredotočiva na pozitivne stvari. Za danes zvečer pa nič ne skrbi, pravijo, da Bog vse prav obrne, če mu zaupaš in prepričan sem, da me bo tudi tokrat varoval.« Te besede so vsaj nekoliko pomirile Evo, ki pa kljub temu ni mogla nehati premišljevati o tem, kaj bi lahko prinesel večer. Bala se je celo, da je morda tisti dan zadnji v očetovem življenju. Nenavadnega dogajanja s Petrom pa očetu sploh ni omenila, saj ga ni hotela še bolj razžalostiti. Tudi nasploh sta se z mamo trudili, da sta bili do očeta čim bolj prijazni, predvsem pa, da sta ga poskušala na različne načine zamotiti, da bi vsaj nekoliko pozabil na svoje skrbi. Tisti večer, ko je šla Eva spat, oče pa se je odpravljal od doma, je bilo njuno slovo zelo čustveno, saj sta se oba zavedala, da se kaj lahko zgodi, da se ne bosta nikoli več videla.

Ko je zvečer Evin oče Janez odhajal od doma, je bilo zelo temno, saj niti luna in zvezde niso dajale svoje svetlobe. Vse je bilo tudi zelo tiho in Janezu se je zdelo, kot da se celo v naravi čuti neka napetost ob bližajočemu se novemu nenavadnemu in grozljivemu dogodku. Tudi Janez je z vsakim korakom, ki ga je naredil proti šoli, čutil večjo notranjo napetost. Nekaj optimizma mu je sicer vlivalo dejstvo, da sta bila nekoč z Negoslavom zelo dobra prijatelja. Upal je namreč, da ga bo morda s tem, da se mu bo opravičil za tisto, kar mu je storil hudega (čeprav se še vedno ni mogel spomniti, kaj naj bi to bilo) in ga spomnil na vse lepe trenutke njunega prijateljstva, uspel odvrniti od tega, da bi storil še kakšno zlobno dejanje. Vendar pa so se mu, medtem ko je o tem premišljeval, nenadoma v spomin prikradli nekateri dogodki, v katerih je spoznal tudi temnejše plati Negoslavovega značaja. Spomnil se je namreč, da je bil Negoslav še v času njunega prijateljstva zelo zamerljiv do tistih, ki so mu storili krivico. Tako je na primer enkrat, ko mu sodelavec ni vrnil izposojenega denarja, v svoji jezi celo rekel, da bo tega sodelavca nekoč ubil (seveda je to izrekel takrat, ko je vedel, da ga sliši samo Janez, ki potem tega nikomur ni povedal naprej). Zato so se Janez in tudi drugi Negoslavovi prijatelji še kako dobro zavedali, da je v odnosu do njega potrebno biti previden in bi bilo za vsakega lahko precej nevarno, če bi se temu človeku zameril. Vendar pa si Janez še vedno ni znal razložiti, kaj je storil narobe in s čim bi si lahko nakopal takšno jezo. Kljub vsemu pa je upal, da bodo šolska vrata, kot sicer vedno ob taki uri, zaklenjena in se mu z Negoslavom ne bo potrebno srečati. Vendar pa so bila šolska vrata odklenjena in na njegovo veliko začudenje se je ob njegovem prihodu tudi prižgala luč v prostoru, v katerem je sedel varnostnik. Na še večje Janezovo začudenje pa varnostnik ob njegovem prihodu sploh ni bil presenečen, prav tako pa ga tudi ni prav nič presenetilo, ko mu je govoril o njegovem sila nenavadnem in izjemno grozljivem srečanju z duhom. »Zadnje čase se dogajajo res zelo nenavadne stvari,« je dejal varnostnik, »tudi jaz sem tam nekje okoli tretje ure popoldne slišal neke čudne glasove in to me je tako zelo zmedlo, da sem namesto zdravila za zniževanje pritiska vzel uspavalo, ki sem ga po pomoti vzel s seboj v službo. To se mi res še nikoli ni zgodilo, pa čeprav sem že precej star in dostikrat pozabljam kakšne stvari. Sem se pa potem zbudil šele ob desetih zvečer in ko sem ravno mislil zapreti šolo in oditi domov, je nenadoma vstopil v šolo eden od učencev, ki je povedal, da je pozabil peresnico in me vprašal, če jo gre lahko iskat. Ampak do sedaj ga še vedno ni bilo nazaj. Možno je sicer, da je nikakor ne uspe najti. Ampak še bolj nenavadno je pa to, da je on kot kaže vedel, da je bila šola ob desetih zvečer še vedno odprta, saj drugače najbrž ne bi prišel sem ravno takrat. Res čudno. Kakor koli, bodi previden, pa upam, da kmalu prideš nazaj in bom potem tudi jaz lahko končno odšel domov.« To je upal tudi Janez, ki pa je vedno bolj slutil, da se to ne bo zgodilo. To njegovo slutnjo so na poti proti garderobi od telovadnice, kjer naj bi se srečal z Negoslavom, vedno bolj potrjevali novi srhljivi dogodki, ki jih je doživljal. Ko se je približeval temu kraju, je namreč vedno pogosteje slišal čudne, nerazumljive glasove, ki so bili še posebej glasni takrat, ko je šel mimo kakšnega od ogledal, vse pogosteje pa se je tudi dogajalo, da so se luči na šolskem hodniku same od sebe ugašale. Zaradi tega mu je skoraj spodrsnilo, ko je po stopnicah stopal proti kleti. Proti koncu poti si je že moral prižgati svetilko na mobitelu, da je sploh kaj videl, pa še ta se je ugasnila takoj, ko je vstopil v garderobo. Pogled duha pa tokrat ni bil tako zelo grd in grozeč kot dopoldne, pač pa je na njem Janez lahko opazil celo nekakšen ciničen nasmešek, ki pa je Janeza celo še nekoliko bolj navdajal s strahom. »Pozdravljen Janez, moj nekdanji prijatelj,« je rekel Negoslav, »pripravi se na pot, kajti danes je zadnji večer v tvojem življenju.« Ob tem se je Negoslav na ves glas zakrohotal, Janezu pa je skoraj zaledenela kri v žilah. »Torej gre res za mojega nekdanjega prijatelja, s katerim sem bil nekoč tako zelo povezan, sedaj pa mi streže po življenju,« je zgroženo pomislil. Janez resnično ni mogel verjeti, kaj se dogaja in zdelo se mu je, kot da bi bile vse skupaj zgolj moraste sanje, vsaj tako je upal. Vendar pa se je še predobro zavedal, da zdaj ni pravi čas za razmišljanje in da mora, če si hoče rešiti življenje, čimprej zbežati. Toda še preden naredil prvi korak, je nenadoma začutil močan udarec v glavo, po katerem je le s težavo obdržal ravnotežje. Preden bi lahko prepoznal napadalca in se pred njim ubranil, je že sledil nov udarec, tokrat nekoliko šibkejši, pa vendar ravno dovolj močan, da je skupaj s prejšnjim povzročil takšno bolečino, da se je zgrudil po tleh. »Še nedolgo časa nazaj sem treniral boks, tako da dobro vem, kako je treba to narediti,« je povedal napadalec. Na Janezovo presenečenje je bil glas napadalca povsem drugačen od Negoslavovega, bil je kot glas nekega mladostnika, tako da se je Janezu zdelo možno, da je to tisti učenec, za katerega je varnostnik rekel, da je pozabil peresnico. »Vprašanje pa, če jo je dejansko pozabil,« je pomislil Janez, »kot kaže je vse skupaj del Negoslavovega zlobnega načrta.« Preden pa bi neznanega napadalca lahko kar koli vprašal, pa je ta že začel Janezu zastavljati skrajno nenavadna vprašanja: »Si morda že slišal za Julija Cezarja, največjega rimskega voditelja vseh časov? Pa Božansko komedijo, si morda že bral? Morda veš, kje se v tej pesnitvi nahajata Brut in Kasij, ki sta Cezarja zahrbtno umorila, čeprav sta bila še nekaj dni nazaj njegova najboljša prijatelja?« Napadalec je vprašanja postavljal tako zelo hitro, da Janezu sploh ni dal možnosti, da bi nanje odgovoril in še preden bi Janez lahko prišel do besede, mu je napadalec že dal vedeti, zakaj se je spomnil ravno teh vprašanj: »Ja, v peklu se zdaj nahajajo vsi tisti, ki so izdali svoje prijatelje. In zdaj je prišel čas, da se jim pridružiš. Brut in Kasij te namreč že nestrpno pričakujeta.« Kljub temi je Janez dovolj dobro videl, kako je napadalec iz žepa izvlekel nož in se sklonil proti njemu, da bi mu zadal smrtni udarec. Vendar pa se je Janez v zadnjem hipu spomnil na pištolo, ki jo je tisti dan kupil in tik preden bi ga napadalec zabodel, jo je izvlekel iz žepa in ustrelil proti njemu. Napadalec je zakričal od bolečine in se zgrudil po tleh. Takrat se je nenadoma prižgala luč in Janez je v grozi spoznal, da gre za Petra, Evinega fanta. Janez se je močno ustrašil, da ga ni v svoji samoobrambi celo ubil in za trenutek je pomislil, da bi bilo morda celo bolje, da pištole sploh ne bi vzel s seboj, ker da bi bilo za Evo morda celo še huje, če umre njen fant, kot pa, če izgubi očeta. Ko pa je še nekoliko bolj razmislil o dogodkih, ki so se ravnokar zgodili, pa se je naenkrat zbal tudi za Evo – ker če je njen fant takole poskušal ubiti njega, potem bi, če seveda ostane živ, lahko tudi Evi on v prihodnje storil kaj hudega. »Ampak kako je vse to sploh možno? Saj se vendar spomnim, ko sem se še nedolgo nazaj srečal s Petrom in je bil do mene zelo vljuden in prijazen. Ne, to ne more biti res. Najbrž je vse to skupaj zgolj še ena nočna mora.« Upal je, da se bo kmalu zbudil in se bo izkazalo, da je vse skupaj dejansko zgolj sanjal, ampak zgodilo pa se je ravno nasprotno – od izmučenosti in močnih Petrovih udarcev se je namreč na tleh sredi šolske garderobe pogreznil v globoko spanje.

Naslednji dan se je Janez prebudil v bolnišnici, kjer je v sosednji postelji ležal Peter. Tudi to se je Janezu zdelo precej čudno, saj si ni mogel predstavljati, kaj je botrovalo k odločitvi bolnišničnega osebja, da v isto sobo namesti človeka, ki sta drug drugega prejšnji večer skoraj ubila. Vendar pa ga po vseh skrajno nenavadnih dogodkih, ki jih je doživljal v zadnjem času, ta situacija niti ni tako zelo presenetila. Ko se je nekoliko bolj razgledal po sobi, pa je opazil, da nekaj metrov stran na stolu sedi tudi policist in Janezova prva reakcija, ko se je prebudil, je bila, da je policista vprašal, kako kaže glede Petrovega življenja. »Zaenkrat razmeroma dobro,« je odgovoril policist, »zdravnik je povedal, da je sicer izgubil kar veliko krvi, ampak, da na srečo krogla ni zadela tistih organov, ki so najpomembnejši za preživetje. Tako da za zdaj je sicer še v komi, ampak predvidevajo, da se bo verjetno kmalu tudi on prebudil. Kar se pa tvojega zdravja tiče, pa ti na srečo tudi ni potrebno biti preveč v skrbeh. Šlo je zgolj za manjšo rano na glavi in pa za blažji pretres možganov. Tako da kot kaže jo bosta, glede na to kar se je dogajalo, oba odnesla precej dobro.« »Zdaj pa imam še jaz nekaj vprašanj zate,« je nadaljeval policist, »in res bi bil zelo vesel, če bi nanje odgovoril, čeprav bo zate to najbrž nekoliko neprijetno, glede na to, da si se ravno zbudil in te verjetno še precej boli glava. Ampak mislim, da je dobro, da čimprej razčistimo, kaj se je dogajalo včeraj zvečer, še zlasti zato, ker so ravno vaju, ki sta drug drugega skoraj ubila, sedaj namestili v isto sobo, kar je zelo tvegano in nevarno. Priznam, da sem bil zelo jezen, ko sem to slišal in najraje bi tistemu, ki se je tako odločil, naložil visoko denarno kazen zaradi malomarnosti. Vendar pa sem kasneje zvedel, da so vse druge sobe na Oddelku za travmatologijo že polne in zato zdravniki dejansko niso imeli druge možnosti. Namreč v zadnjem času se dogaja res ogromno nesreč, zlasti pri hoji v hribe ali vožnji po cesti, ko so ljudje pogosto zelo neprevidni in tudi brezobzirni do drugih. Zelo pogosti pa so tudi takšni spopadi kot je bil vajin, saj ljudje vedno bolj postajajo egocentrični, neprijazni in maščevalni drug do drugega. Kot človeka, ki si prizadeva za varnost ljudi, me takšne stvari zelo žalostijo. Ampak ne bom preveč jamral, ker to ne pomaga, pomembno je zgolj to, da sem nekoliko pojasnil situacijo. Zdaj je pa čas, da še ti pojasniš včerajšnje dogodke, tako da kar na dan z besedo.« Janezu ni bilo prav nič neprijetno govoriti o dogodkih iz prejšnjega večera, saj ga je prisotnost policista kar precej razveselila in pomirila ter ga tudi navdala z upanjem, da bo morda končno izvedel kakšno pojasnilo o vseh groznih dogodkih, ki sta jih s Petro doživljala v zadnjih mesecih. Upal je tudi, da bo morda dobil kakšen nasvet, kako se rešiti iz hudih težav, v katerih so se povsem nepričakovano znašli on in preostali člani njegove družine. Zato se je potrudil, da je o vsem, kar je v zadnjem času doživljal, povedal čimbolj podrobno. Nekoliko ga je sicer skrbelo, da mu policist nekaterih stvari ne bo hotel verjeti. Vendar pa na Janezovo srečo policist ni bil eden od tistih ljudi, ki bi možnost nadnaravnih pojavov takoj izključili in vse skupaj pripisali zgolj človeški domišljiji ali celo izgovorom, s katerimi bi kdo hotel opravičiti svoja slaba dejanja. Sicer je priznal, da se mu to, kar je povedal Janez, zdi precej nenavadno, ampak je po drugi strani dodal, da se mu, glede na to kar je v zadnjem času slišal tudi od drugih ljudi, vseeno zdi povsem možno, da se je to tudi v resnici zgodilo. »Bom počakal, da se prebudi še Peter, da bom še njega vprašal o včerajšnjem dogajanju,« je nadaljeval policist »kajti, če se bo njegovo pripovedovanje vsaj približno ujemalo s tvojim, potem bo to po vsej verjetnosti pomenilo, da si govoril resnico.« Policist je nato za nekaj časa zapustil bolnišnico, ob tem pa naročil enemu od zdravnikov, naj ga pokliče, ko se bo zbudil Peter in pa, da naj bo za vsak slučaj pozoren na obnašanje obeh pacientov, saj bi glede na dogodke preteklega večera lahko v primeru morebitnega njunega prepira prišlo tudi do hujših posledic.

Vendar pa policistu ni bilo treba dolgo čakati, saj je že čez pol ure prejel klic dobrovoljnega zdravnika, ki mu je povedal, da se je Peter prebudil, da se glede na njegove poškodbe kar precej dobro drži in da se je tudi on z veseljem pripravljen pogovoriti s policistom. Tudi Janez se je ob izboljšanju Petrovega zdravstvenega stanja zelo razveselil, še bolj pa ga je pozitivno presenetilo, da je Peter, ko se je zbudil, postal povsem drugačen človek kot prejšnji večer. Takoj, ko se je dobro zavedel, kaj se dogaja in se spomnil dogodkov pred izgubo zavesti, se je namreč Janezu opravičil za napad in poskus umora, ob pogovoru s policistom pa je tudi večkrat poudaril, da Janez ni naredil ničesar narobe, saj se je zgolj branil in reševal svoje življenje. Pojasnil pa je, da je Janeza poskušal ubiti zato, ker ga je obsedel duh njegovega očeta Negoslava, ki se je želel maščevati Janezu. Zaradi tega se namreč ni imel pod nadzorom in se na trenutke ni niti dobro zavedal, kaj sploh počne. Ob imenu njegovega očeta pa se je policist nenadoma stresel in skoraj povsem prebledel. Ko ga je Peter vprašal, če je z njim vse v redu, mu je policist odgovoril: »V redu sem, brez skrbi. Samo malo me je za trenutek vrglo iz tira, ko sem se spomnil na nekatere pretekle dogodke, ki pa so bili povezani ravno s tvojim očetom. Namreč moram ti povedati, pa upam, da te to ne bo prizadelo, da je bil tvoj oče zelo nevaren kriminalec. Pregovor sicer pravi, o mrtvih vse dobro, ampak žal moram reči, da o tvojem očetu kaj dosti dobrega ne morem povedati. Bil je namreč vodja zloglasne mafije Maščevalcev, ki je bila znana po krutih umorih in grozljivem mučenju tistih, ki so jim ali pa, še pogosteje, za katere so menili, da so jim storili krivico. Tako da, v kolikor je to, kar si povedal, res, potem se bojim, da sta se oba, še zlasti pa ti, Janez, znašla v zelo hudi nevarnosti.« »Pa ste prepričani, da to povsem drži?« je vprašal Peter, »Namreč meni je oče sicer tudi govoril, da je bil član neke mafije, ampak ni pa nikdar rekel, da bi bil njen vodja. Pravzaprav mi je enkrat celo povedal, da bi rad izstopil iz mafije, ampak da si tega ne upa, ker mu grozijo, da bi ga v tem primeru ubili.« »Potemtakem pa vam ni povedal povsem po resnici,« je odgovoril policist, »Namreč tudi sam sem bil večkrat udeležen v bojih proti tej mafiji in sem številne člane te mafije, vključno s tvojim očetom, zelo dobro poznal. Zato zelo dobro vem, da je bil ravno on vodja in tudi najbolj zavzet član mafije. Verjamem, da ti je neprijetno, ko slišiš, da ti je tvoj lastni oče lagal, ampak žal je bilo tako. Je pa možno, da je to storil tudi zato, ker te je imel rad in se je bal, da nate ne bi dobro vplivalo, če bi takrat, ko si bil še nekoliko mlajši, izvedel, da je bil tvoj oče vodja mafije. Tako da morda ti je hotel tudi to resnico prihraniti za kasneje, ko bi to bolje razumel. Imam pa sicer zate še nekaj vprašanj, in sicer me zanima, če morda veš, v čem je razlog, da duh tvojega očeta uporablja ravno ogledalo kot neke vrste orodje za svoj napad oziroma za svoje maščevanje.« »To pa vem, ja,« je odgovoril Peter, »Njegov šef Radoslav, ki ga je po krivici odpustil iz službe, je bil namreč zelo samovšečen in se je v svoji pisarni zelo rad gledal v ogledalo, med drugim tudi takrat, ko je mojega očeta poklical v pisarno in mu povedal, da je odpuščen. Zato je za mojega očeta ogledalo predstavljalo nekako kot enega od simbolov njegovega maščevanja in to je tudi razlog, da tudi zdaj po smrti s pomočjo ogledala napada tiste ljudi, katerim se želi maščevati.« »Zakaj pa se želi tvoj oče maščevati Janezu?« je še zanimalo policista. »Razlog je v tem, da misli, da je Janez kriv, da je on izgubil službo,« je odgovoril Peter. »Šlo je za to, da je Janez vprašal mojega očeta, če je njun šef Radoslav najboljši človek na svetu. Moj oče je odgovoril, da ni, Janez pa je njegov odgovor povedal Radoslavu, ki je bil tako zelo samovšečen, da je odpustil vsakega, ki na to vprašanje ni odgovoril pritrdilno. In tako je tudi moj oče ostal brez službe. Je pa sicer tisto ogledalo, ki sta ga starša kupila Evi, skoraj povsem enako kot tisto, v katerega se je Radoslav tako zelo pogosto gledal in, kot je povedal moj oče, je to tudi razlog, da je moj oče ravno takrat, ko je Eva dobila ogledalo, začel Evo in Janeza napadati in strašiti.« Janez je tako končno spoznal, v čem je bil razlog za vse te grozljive dogodke, ki sta jih doživljala z Evo. Ob tem se je sicer spomnil, da mu je Radoslav takrat kot razlog za odpustitev Negoslava navedel nekaj drugega, in sicer da naj bi Negoslav kar dvakrat pozabil za sabo pomiti skodelico od kave. Vendar pa je Radoslav podobne razloge navajal tudi takrat, ko je kakšen drug sodelavec kmalu po njegovem negativnem odgovoru na ˝vprašanje o najboljšem človeku na svetu˝ prav tako izgubil službo. »Prav neverjetno, kako sem bil lahko tako zelo naiven, da sem verjel tem Radoslavovim lažem,« si je rekel Janez. Namreč, če bi že takrat odkril, v čem je bil pravi razlog za Negoslavovo odpustitev, bi se lahko opravičil Negoslavu in mu pojasnil, da je moral Radoslava ubogati, ker mu je Radoslav zagrozil, da bo, če Janez tega ne bo storil, potem on tisti, ki bo izgubil službo. Po koncu pogovora je policist menil, da sta Janez in Peter glede na izraza na njunih obrazih in način njunega govorjenja, pa tudi glede na to, da sta se njuni zgodbi precej ujemali, po vsej verjetnosti govorila resnico. Kljub temu pa se je odločil, da se bo o tem prepričal, in sicer tako, da bo naslednjo noč tudi sam šel v garderobo od šolske telovadnice pogledat, če se tam res dogajajo takšne grozne stvari. Ko je to omenil Petru in Janezu, ga je sicer Janez opozoril, da je možno, da se duh takrat ne bo hotel prikazati in mu ob tem omenil, kaj se je zgodilo, ko so si poskušali pomagati z eksorcistom. Vendar pa je policist povedal, da predvideva, da bo tokrat drugače, ker bo Negoslavu, če ima vsaj malo rad svojega sina Petra, najbrž v interesu, da se sreča s policistom in s tem, ko mu pove resnico, prepreči, da bi Peter zaradi poskusa umora moral v zapor. Je pa ob tem dodal, da, če slučajno to noč Negoslava ne bo srečal, seveda ne bo odnehal, ampak da se bo z njim poskušal srečati tudi v naslednjih nočeh, najprej v garderobi, potem pa tudi drugje.

Policista je sicer precej bolj kot to, če bo Negoslava srečal, skrbelo, če bo to srečanje dejansko preživel. Zavedal se je namreč, da Negoslav tudi do njega goji precej zamer in se mu morda prav tako želi maščevati. Ob tem se je nehote spomnil na trenutek, ko so policisti obkolili stavbo, v kateri so se takrat nahajali Maščevalci, ti pa so naredili skupinski samomor, in sicer tako, da so samim sebi nastavili bombo. Policist Benjamin (ime tistega policista, ki je tisto popoldne obiskal Janeza in Petra v bolniški sobi) je takrat mislil, da so to storili iz obupa ali ker so raje umrli kot da bi prišli pred roko pravice. Vendar pa je glede na dogodke, ki so se dogajali v zadnjem času, menil, da morda vendarle ni bilo čisto tako. Zdelo se mu je namreč povsem možno, da je Negoslav dobro vedel, da bo po smrti kot duh postal še precej nevarnejši in bo morda še lažje nadaljeval s tistimi podvigi, ki mu jih do takrat še ni uspelo dokončati.

Tisto popoldne so imeli policisti zelo dolg posvet o tem, kako se podati na misijo srečanja z Negoslavom. Glavno vprašanje, ki so si ga zastavljali, je bilo, koliko policistov bi se na to misijo odpravilo. Nekateri so se zavzemali za to, da bi jih bilo čim več, vendar pa je Benjamin po drugi strani menil, da jim večje število ne bi kaj dosti pomagalo. Kot je pojasnil, je namreč Negoslava v vsakem primeru praktično nemogoče premagati. »Ustreliti ga namreč ne moreš, ker je že mrtev. Pa čeprav je dejansko še skoraj bolj živ kot kadarkoli prej,« je ob tem nekoliko hudomušno pripomnil, »Tako da menim, da je najbolje, da se tja odpraviva samo dva, toliko da lahko, če se bo kaj zapletlo, drug drugemu svetujeva ali si pomagava in pa, če bi se res zgodilo, da te misije ne bi preživel, da bi potem tisti drugi lahko sporočil naprej, če bi slučajno Negoslav povedal kaj pomembnega. Ker v primeru, da bi se nas tja odpravilo veliko in da bi nas Negoslav dejansko napadel, bi kvečjemu imeli še več žrtev.« Tudi drugi policisti so se naposled strinjali, da je tako res najbolje. Policista, ki je šel skupaj z Benjaminom, pa so določili z žrebom, ker se jim je tako zdelo najbolj pravično.

Tisti večer pa je bil zelo neprijeten tudi za varnostnika, ki je moral že drugič zapored biti v službi ob urah, ki jih ni bil vajen. Vendar pa se je zavedal pomembnosti te policijske misije, razumel pa je tudi, da je policiste skrbelo, da bi morda kakšen nepridiprav, ki bi izvedel, da je ponoči šola odprta, poskušal to izkoristiti in iz šole ukrasti kaj dragocenega. »To sicer najbrž ni tako zelo verjetno, ampak človek mora biti vedno previden,« je ob tem povedal policist Benjamin, ki tako kot drugi policisti ni želel ničesar prepustiti naključju. Zato je naposled tudi varnostnik, čeprav nerad, privolil v nočno dežuranje. Seveda pa ob tem močno upal, da se bosta policista že prvo noč uspela srečati z Negoslavom in mu tako ne bo treba potem še naslednjo noč opravljati te zanj zelo neprijetne naloge.

Na njegovo srečo sta se policista res že prvo noč uspela srečati z Negoslavom, ki je v skladu s pričakovanji policistov tudi priznal, da je bil on tisti, ki je obsedel Petra in ga tako prisilil v napad na Janeza. Dodal pa je, da razmišlja o tem, da bi to poskusil storiti še enkrat, s tem da bi tokrat poskušal Petra zadržati pod svojim vplivom tudi potem, ko bi se ta prebudil iz nezavesti.  Policista sta ob tem sicer poskušala na prijazen način pregovoriti Negoslava, da bi prenehal s slabimi in nevarnimi dejanji, vendar ju on ni hotel poslušati. Nekaj časa ju je zgolj opazoval z zaničljivim pogledom, ko pa sta ga prosila, če bi vsaj Evo, ki ni ničesar kriva, pustil pri miru, pa jima je jezno odvrnil: »Pa saj sem vama povedal, kar sta hotela slišati. Kaj zdaj še hočeta od mene? Mogoče glasbeno željo?« »No če smo že pri glasbi,« je nadaljeval, »Lahko povem, da sem se spomnil na glasbo, ki smo jo poslušali, ko smo se srečali nazadnje.« Policista sta se presenečeno spogledala, Negoslav pa se je ob tem na ves glas zakrohotal. Nenadoma sta se policista spomnila, da sta se nazadnje z Negoslavom srečala ravno takrat, ko so policisti obkolili stavbo, v kateri so se nahajali Maščevalci in obšla ju je zla slutnja, da se jima Negoslav dejansko želi maščevati. Njuno razmišljanje pa se je še bolj potrdilo, ko je Negoslav s svojim značilnim zaničevalnim glasom povedal še, da informacije o spopadu med Janezom in Petrom, ki jima jih je sporočil, niso zastonj, da imajo svojo ceno, tako kot  skoraj vsaka druga stvar. In, kot je še dejal, bi bilo najbolje, da že kar danes plačata to ceno. Policista sta bila dovolj izkušena, da sta takoj vedela, kaj jima je Negoslav hotel povedati in sta, kakor hitro sta mogla, stekla proti najbližjemu oknu. Ko sta se med tekom za hip obrnila nazaj, sta opazila, kako je Negoslav s ciničnim nasmeškom na obrazu na eno od polic v garderobi položil napravo, podobno radio-uri, na kateri pa so se, namesto da bi bilo napisano, koliko je ura, odštevale sekunde od številke 20. »No, zdaj bosta slišala tisto glasbo, o kateri sem prejle govoril,« je ob tem dodal ter se na ves glas zakrohotal. Policista sta še v zadnjem hipu pobegnila skozi okno, saj je takoj zatem odjeknila silovita eksplozija. »Pa saj ne morem verjeti,« je rekel policist, ki je spremljal Benjamina in je bil nekoliko mlajši, »Negoslav naju je hotel ubiti. Je bil res tako neumen, da ni pomislil, da bova ravno midva tista, ki bova povedala, kar nama je on sporočil in s tem rešila njegovega sina, da ne bo šel v zapor? Ali pa je res tako brezsrčno zloben, da mu ni mar niti za svojega lastnega sina.« »Morda je pa menil, da bi tudi v primeru, da bi bila mrtva, oprostili njegovega sina,« je odgovoril Benjamin, »To, da bi umrla, bi bil namreč tudi za druge policiste lahko dokaz, da je Peter govoril resnico. Menili bi namreč, da naju je po vsej verjetnosti ubil Negoslav, kar bi pomenilo, da on res tudi po smrti nadaljuje s svojim maščevanjem, to pa bi prav tako rešilo Petra pred nezasluženo zaporno kaznijo. Lahko pa tudi, da je Negoslav celo razmišljal podobno, kot sem jaz govoril na tistem sestanku, torej da bi se lahko zgodilo tudi, da bi po eksploziji umrl samo en od naju, drugi pa bi vseeno lahko posredoval Negoslavovo sporočilo. No, kakorkoli, najpomembnejše je, da se nama je uspelo rešiti in sva preživela.« Policista sta si res močno oddahnila, da sta v zadnjem hipu uspela zbežati, zdelo se jima je, kot da bi se ponovno rodila. Vendar pa sta bila po drugi strani tudi precej zaskrbljena, saj sta se zavedala, da sta predvsem Janez in Eva, pa najbrž še mnogi drugi, ki so imeli v preteklosti opravka z Negoslavom, sedaj v res hudi nevarnosti. Poleg tega sta razmišljala tudi o tem, da Evo in druge učence čaka precej težka preizkušnja, ko bodo morali začasno k pouku v drugo šolo, saj je Negoslavova bomba šolo močno poškodovala in bo kar dolgo časa trajalo, preden jo bodo vsaj za silo obnovili. Med njunim razmišljanjem pa je prišlo do še enega nekoliko nenavadnega dogodka. Na parkirišče pred šolo se je namreč pripeljal avto, iz katerega je na veliko presenečenje policistov izstopil šolski varnostnik in jima povedal o tem, kako je tudi on uspel pobegniti pred eksplozijo. Kot je omenil, je že precej pred eksplozijo slišal nenavadne glasove, ki jih sprva ni najbolje razumel, kasneje pa se mu je zdelo, kot da mu je nekdo rekel, naj čimprej odide ven iz šole. Sprva tega ni upošteval, naposled pa se je vendarle odločil, da bo ubogal tistega, ki mu je to govoril – ne toliko zato, ker bi se bal, da bi se mu drugače kaj hudega zgodilo, ampak predvsem zato, ker je bil vsega tega, kar se mu je dogajalo v zadnjih dveh nočeh, že pošteno naveličan in se mu je zdelo, da bi se mu, če bo šlo tako naprej, tako zelo zmešalo, da bi morda celo pristal v kakšni psihiatrični bolnišnici. Zato je bil takrat, ko je odjeknila eksplozija že na poti domov, vendar pa se je, ko je slišal močan zvok, pripeljal nazaj, da bi pogledal, kaj se dogaja. Ko sta mu tudi policista povedala svojo zgodbo, pa je spoznal, da mu je tisti, ki je spuščal nenavadne glasove, očitno rešil življenje. Tako policistoma kot tudi varnostniku pa se je zdelo precej verjetno, da je bil to ravno Negoslav, ki kot kaže ni želel, da bi eksplozija povzročila dodatno žrtev. Kot je ob tem omenil policist Benjamin, se namreč Negoslav, kot vse kaže, želi maščevati zgolj tistim, ki so se mu zamerili, medtem ko takim, za katere ve, da mu v življenju niso storili nič hudega, tudi on ne želi škodovati. Kot je dodal, pa je žal zelo veliko ljudi, ki ne sodijo v to zadnjo kategorijo.

Naslednji dan so policisti po pričakovanjih sklenili, da Janeza in Petra oprostijo vseh sumov kaznivega dejanja, saj je Peter Janeza napadel v stanju, ko zaradi obsedenosti s strani Negoslava ni bil sposoben nadzorovati svojih dejanj, Janez pa se je pred njim samo branil. Sklenili so tudi, da s preiskavo primera zaključijo, ker nadnaravni pojavi niso njihovo področje. So se pa ob tem odločili, da bodo poskušali najti nekoga, ki se s takim področjem ukvarja in bi bil pripravljen pomagati Janezu, Evi in Petru. Poleg tega pa so tudi vodji Travmatološkega oddelka, v katerem sta se zdravila Peter in Janez ter ravnateljici šole, ki jo je obiskovala Eva, naročili, naj poskrbita, da se odstrani čim več ogledal. Menili so, da bi bilo najbolje na takšen način preprečiti, da bi v prihodnje še naprej prihajalo do grozljivih in nevarnih dogodkov. Na Travmatološkem oddelku so to naročilo upoštevali, na Evino žalost pa tega niso storili tudi v šoli. Ravnateljica in učitelji sicer glede tega niso imeli pomislekov, drugače pa so to, da bi se odstranila ogledala, sprejeli nekateri učenci in pa tudi njihovi starši. Nekateri od teh so bili zelo bogati in vplivni in so celo grozili, da se bodo, če bo res prišlo do odstranjevanja ogledal, celo pritožili na inšpektorat ali sodišče, ker da bi bila v tem primeru učencem kršena pravica do gledanja v ogledalo. Naposled je moralo tudi vodstvo šole popustiti tem pritiskom in tako so se grozna in skrajno neprijetna Evina srečanja z Negoslavom nadaljevala in postajala še nekoliko bolj pogosta. Tako kot prej ji je Negoslav še naprej grozil s smrtjo njenega očeta, le da je, ker Eva in Peter nista bila več v razmerju, tokrat govoril, da bo do nje prišlo v primeru, če bi onadva spet postala par. Da bi Evo še bolj odvrnil od tega, pa ji je celo grozil, da v tem primeru tudi njeno življenje ne bi bilo več varno. Poleg tega je Evi grenil življenje tudi na druge načine, med drugim tako, da jo je večkrat zaničeval in žalil. Med drugim ji je enkrat tudi omenil, da razlog, da je nastavil bombo, ni bil zgolj v tem, da bi se hotel maščevati policistoma, ampak je to storil tudi zato, ker so se zaradi tega dejanja morali Eva in njeni vrstniki preseliti v drugo šolo, ki jim je bila iz različnih razlogov bistveno manj všeč (bila je bolj grda, imela je manjše hodnike, na voljo je bilo manj stranišč, manjša je bila tudi telovadnica itd.). Dobro se je namreč zavedal, da bodo učenci krivdo za selitev v drugo šolo naprtili na Evo in njenega očeta, zato je Evi hotel škodovati tudi na tak način. To mu je tudi zelo dobro uspevalo. Eva se namreč že tako ali tako ni najbolje razumela s sošolkami in sošolci, od takrat naprej pa so se njihovi odnosi do nje še bistveno poslabšali. Poleg tega, da so jo krivili za selitev v drugo šolo, so jo namreč kritizirali tudi zato, ker bi se ravno zaradi nje vodstvo šole skorajda odločilo za odstranitev ogledal, nekateri pa so celo njo in njenega očeta krivili za to, da je njihov sošolec Peter pristal v bolnišnici. Temu, kar se ji je dogajalo, namreč niso verjeli. Menili so, da si Eva vse skupaj izmišljuje zato, da bi se jim zasmilila in na tak način poskušala doseči večjo priljubljenost. Nekateri zlobni jeziki so ob tem celo širili govorice, da naj bi bil razlog za spopad med Evinim očetom in Petrom v tem, da naj bi Evin oče napadel Petra, ker bi se mu hotel maščevati zaradi prekinitve njegovega razmerja z Evo. Po tej njihovi teoriji bi nato Evin oče podkupil policista, da bi onadva sama sprožila bombo ter na tak način prepričala druge ljudi o obstoju hudobnega duha. Bilo jih je sicer tudi nekaj, ki so verjeli, da se vse te grozljive stvari res dogajajo, vendar pa tudi ti povečini niso pokazali kaj dosti sočutja in razumevanja do Eve. Menili so namreč, da je glavni krivec za vse skupaj Evin oče, ker da je on naredil nekaj hudega Petrovemu očetu, ki se potem želi maščevati. Po njihovem mnenju si je Eva kot hčerka od očeta, ki je nekomu naredil nekaj hudega, tudi zaslužila, da se ji je vse to dogajalo. Vse to je Evi povzročalo veliko žalost in obupanost, tako da je na trenutke celo razmišljala o tem, da bi si vzela življenje. Na njeno srečo pa se je v teh zelo težkih trenutkih lahko vendarle spet zanesla na Petra. Ta se ji je takoj, ko je bil toliko pri močeh, da je lahko v roki držal mobitel, opravičil tako za njegov neprijazen odnos do nje kot tudi za njegov napad na Janeza. Eva mu je takoj oprostila za vse, saj je tudi sama že prej pomislila na to, da ga je obsedel Negoslav. Zato mu je, ko je to povedal, takoj vse verjela, saj je dobro vedela, da je ena od številnih Petrovih dobrih lastnosti tudi resnicoljubnost. Nekoliko je bila sicer razočarana, ko ji je povedal, da bi bilo bolje, da za zdaj ne postaneta ponovno par, vendar pa je razumela, da se je tako odločil zato, ker ni hotel tvegati, da bi se njej ali njenemu očetu še kaj hujšega zgodilo. Kot je omenil, je namreč spoznal, da njegov oče ne grozi zgolj zato, da bi Evo ali njenega očeta prestrašil, ampak je svoje grožnje pripravljen tudi uresničiti. Zato bi bilo po njegovem mnenju morda tudi dobro, da se ne bi tako pogosto pogovarjala, ker, kot je dejal, nikoli ne moreš vedeti, kdaj bi njegov oče prisluškoval njunemu pogovoru in se tudi na podlagi tega odločal o novih korakih njegovega maščevalnega načrta. Vendar pa ji je obljubil, da bosta, ko bo teh težav konec, ponovno postala par in da bosta takrat poskušala tudi čim bolj nadoknaditi vse tiste lepe skupne trenutke, ki sta jih v tem času zamudila. Te zadnje Petrove besede so Evi zelo veliko pomenile, saj so je vlivale ogromno upanja in optimizma ter ji tako vsaj nekoliko lajšale vse tiste težke trenutke, ki jih je takrat doživljala.

Peter in Janez sta imela v času, ko sta bila v bolnišnici, precej manj težav z Negoslavom, ker, kot že omenjeno, je bilo bolnišnično osebje zelo razumevajoče in so na podlagi policistovih navodil odstranili ogledala iz skoraj vseh tistih prostorov, v katerih sta se v tem času nahajala. Kljub temu pa se je Negoslavu vendarle še enkrat uspelo srečati s svojim sinom. Peter je namreč četrti dan bivanja v bolnišnici imel manjšo smolo, da je bilo stranišče, ki je bilo najbližje njegovi sobi, zasedeno in je zato moral na nekoliko bolj oddaljeno stranišče, iz katerega pa ogledalo ni bilo odstranjeno. Je pa bil Negoslav do svojega sina tokrat bolj prijazen, saj se je odločil, da ga bo tudi na takšen način poskušal pridobiti na svojo stran. Najprej se mu je opravičil za to, kar se mu je zgodilo, ker, kot je povedal, ni računal na to, da se bo Peter po napadu na Janeza poškodoval in pristal v bolnišnici. Vendar pa Peter tega opravičila ni sprejel, pač pa je jezno odvrnil: »Kaj pa, če bi dejansko ubil Janeza, pa bi se potem moral skrivati pred policijo, lagati vsem po vrsti, na koncu pa bi po možnosti še pristal v zaporu? Bi ti bilo to bolj všeč?!« »Ne, nikakor ne,« je odgovoril Negoslav, »Ampak bi jaz že poskrbel, da se to ne bi zgodilo. Namreč, dejstvo je, da ni bilo nikogar, ki bi lahko opazil, da si se tisto noč nahajal v šoli, z izjemo varnostnika, tega pa bi že jaz prepričal, da ne bi nikomur povedal, da te je videl. Pa tudi sledi prstnih odtisov bi zabrisal, glede tega imam tudi že izkušnje, saj sem tudi sam zelo dolgo uspel svoja dejanja skrivati pred policijo. Nenazadnje, če bi slučajno res osumili tebe, bi se jim pa zlagal, da sem bil jaz tisti, ki sem ga ubil.« »Ampak zakaj pa ga tudi dejansko nisi hotel sam ubiti? Zakaj si želel mene vpletati v to?« je nato vprašal Peter. »Zato, ker bi samo na tak način lahko dokončno odmislil možnost, da bi z Evo ponovno postala par,« je odgovoril Negoslav, »Zapomni si torej: to sem hotel narediti v tvoje dobro. Sem te že večkrat poskušal prepričati, da ti bo tvoje razmerje z Evo samo škodovalo, pa si bil vedno gluh za moje nasvete. Saj razumem, da, če je človek zaljubljen, potem dostikrat ne zna pametno razmišljati, ampak vseeno bi lahko vedel, da hčerki od Janeza, ki mi je dobesedno uničil kariero, pač ne moreš zaupati – sploh pa ne zdaj, ko si videl, kako prijazno se je pogovarjala s tistim tvojim sošolcem. Ti pa si tako naiven, da še vedno verjameš, da mu je samo razlagala matematiko.« »No, ko smo že pri tem, kdo komu kaj verjame,« je odvrnil Peter, »Jaz sem tebi ves čas verjel, da si bil samo član mafije in še vedno ne morem verjeti, da te ni bilo sram lagati lastnemu sinu.« »Oprosti, sin moj,« je nato nadaljeval Negoslav, »Takrat nisem mogel narediti drugače. Poleg tega, da si bil takrat še mlajši in ta informacija najbrž ne bi dobro vplivala nate, je namreč tu še en problem. Gre za mojo ženo oziroma tvojo mamo. Problem je namreč, da se je enemu od članov moje mafije ona zelo zamerila, ker ob koncu gimnazije ni šla z njim na maturantski ples in je tako ostal brez soplesalke. Kot je rekel, naj bi bil sicer razlog v tem, da je tisti dan morala igrati na košarkarski tekmi, ker se je ena od njenih soigralk na treningu poškodovala. Vendar pa on temu ni hotel verjeti in bi jo verjetno ubil že prej, če se jaz ne bi zaljubil vanjo. Če bi pa potem jaz tebi povedal o tem, da sem bil jaz vodja mafije in bi ti to povedal tvoji mami, pa bi se lahko zgodilo, da bi se ona ločila od mene. To pa bi zelo razjezilo tistega člana mafije, ki bi menil, da bi ona s tem, ko bi se ločila od mene, tudi meni storila krivico. Zaradi tega bi jo, da bi se ji maščeval za krivico, ki naj bi jo ona storila meni, ponovno hotel ubiti, jaz pa bi mu verjetno v tem primeru bolj težko uspel to preprečiti. Ker, saj veš, svojih članov nisem mogel vedno nadzorovati, čeprav sem bil vodja. Tako da upam, da razumeš, da bi v tem primeru lahko ti ostal celo brez svoje mame.« »S takim groznim človekom si se torej družil?!« je odvrnil Peter, »Da je hotel ubiti žensko zgolj zato, ker ni mogla plesati z njim na maturantskem plesu? Pa saj ne morem verjeti.« »Ja, on je bil res zelo krut in maščevalen človek,« je nadaljeval Negoslav, »Čeprav, po drugi strani bi pa tudi ona lahko, če bi ji bilo res kaj do tega, da bi plesala na maturantskem plesu, na kolenih prosila trenerja in potem bi naposled on našel drugo, ki bi lahko igrala na tekmi. Ampak, kot kaže ji ni bilo dosti za ples, zgleda, da je bila preveč samovšečna in se ji soplesalec ni zdel dovolj lep.« »Ne govori tako o moji mami!,« je jezno odvrnil Peter, »Ona me je imela zelo rada, veliko je skrbela zame in vedno, kadar sem bil v kakšni težavi, mi je znala pomagati. Za razliko od tebe, ki si se večino časa, namesto da bi skrbel zame, družil s tistimi barabami in z njimi pobijal nedolžne ljudi.« »Ni bilo čisto tako,« je odvrnil Negoslav, »kot prvo ti ljudje, ki smo se jim maščevali, še zdaleč niso bili nedolžni in so nam v preteklosti storili marsikaj hudega. Kot drugo se pa najbrž dobro spomniš, da sem te večkrat povabil, da bi se srečal z nami. Moji prijatelji so mi obljubili, da bi bili prijazni do tebe, kar sem ti tudi povedal in prepričan sem, da bi ti bilo zanimivo, ko bi spoznal malo drugačen način življenja. Morda bi te pa ta način življenja tudi tako zelo privlačil, da bi kasneje šel po mojih stopinjah in se tudi sam maščeval tistim, ki bi ti storili krivico. Nenazadnje si to tudi zaslužijo, se ti ne zdi? Prepričan pa sem, da bi bil ti v tem še bolj uspešen od mene, sem videl, kako mojstrsko si napadel Janeza iz zasede, na to si res lahko ponosen. Pa ne misliti, da bi končal tako kot sem jaz. Namreč tega ti še nisem povedal, ampak nas so policisti premagali zato, ker smo v lastnih vrstah imeli enega izdajalca, ki jim je povedal, kje smo se takrat nahajali. To smo dobro vedeli, žal pa nam ni uspelo ugotoviti, kdo je to bil in ravno zato smo se tudi odločili za tisti skupinski samomor. Nismo namreč hoteli, da bi tisti izdajalec preživel in si po možnosti celo izpogajal krajšo zaporno kazen.« »Poslušaj me, sin moj,« je nadaljeval Negoslav, »Vse to ti govorim v tvoje dobro, ker si res ne želim, da bi v svoji mladosti doživel nekaj takega, kar sem jaz. Namreč tudi jaz sem bil v svoji mladosti zaljubljen v eno punco in sem bil prepričan, da sem bil tudi sam njej všeč. Večkrat mi je namreč govorila, kako sicer nisem tako lep kot nekateri drugi, ampak da imam pa zelo dober značaj in da ji je to precej pomembnejše od zunanje lepote. Zato sem se odločil, da sem jo zaprosil, da bi bila moja punca. Kupil sem ji šopek rož, za katerega so v cvetličarni rekli, da je najlepši, ampak ga je zavrnila, ker je rekla, da ima že drugega fanta in da se boji, da bi on, če bi videl, da je dobila šopek rož, postal ljubosumen. Še bolj pa me je razžalostilo, ko sem izvedel, da je bil njen fant tisti, ki je imel veliko oboževalk, ker je veljal za najlepšega. Toliko torej o tem, koliko je bil njej pomemben značaj in koliko zunanja lepota! Ampak tudi ona je sčasoma dobila tisto, kar si je zaslužila. Namreč precej let kasneje, ko smo bili že odrasli in se je ona poročila s tistim fantom, sta potem onadva naju z ženo povabila, da bi šli skupaj plezat na Triglav. Vendar pa moja žena ni mogla iti, ker je ravno takrat nekaj dni nazaj malo nerodno padla in si je poškodovala nogo. No, iz tistega plezanja sem se živ vrnil samo jaz, uradno zato, ker naj bi prišlo do nesreče, ampak neuradna verzija je pa seveda nekoliko drugačna.« »Pa saj ne morem verjeti!« je jezno zavpil Peter, »Pa saj ne morem verjeti kakšnega človeka sem imel za svojega očeta! Sploh veš, kako zelo sva bila z mamo zaskrbljena, ko sva izvedela za nesrečo na Triglavski steni?! Bila sva na robu solza, ker sva mislila, da te ne bova nikoli več videla, in to zgolj zato, ker si ti ubil dva nedolžna človeka, ki ti nista naredila praktično ničesar hudega!« »Poslušaj me, sin moj,« je nadaljeval Negoslav, vendar ga je Peter takoj prekinil. »Ne kliči me sin, ker me je sram, da sem imel takšnega očeta!« je jezno zavpil, »Pa še to ti povem: če boš slučajno naredil še kaj hudega Evi ali njenemu očetu, potem prisežem, da bom poškodoval ploščo na tvojem grobu in zraven tvojega imena napisal besedo Morilec!« Nato je brž odhitel iz stranišča, ker svojega očeta ni hotel več poslušati. Ko se je vračal k svoji bolniški postelji, je bil skoraj na robu solza, saj mu je bilo zelo žal, da je svojemu očetu izrekel takšno grožnjo. Zavedal se je namreč, da ga je kljub vsemu imel oče zelo rad in mu je hotel samo dobro, na žalost pa mu je želja po maščevanju tako zelo uničila njegovo vest, da ni znal več ločiti med dobrim in slabim. Zaradi tega se je Petru njegov oče kar nekoliko zasmilil, vendar pa se je zavedal, da mu žal ne more pomagati. Je pa upal, da bo morda zaradi grožnje, ki jo je izrekel svojemu očetu, ta morda vsaj Evo in njenega očeta končno pustil pri miru. Vendar pa se to ni zgodilo. Negoslav se je namreč zavedal, da ima Peter preveč nežno dušo, da bi storil kaj takega in zato njegove grožnje ni vzel resno.

Sta pa sicer Janez in Peter v teh težkih časih vendarle imela tudi nekaj sreče. Zanju je bila namreč zelo srečna okoliščina ta, da sta zaradi velike zasedenosti Travmatološkega oddelka bivala v isti sobi. Zaradi tega sta se namreč lahko veliko pogovarjala in tudi skupaj načrtovala, kako bi lahko najbolje rešila težave, povezane z Negoslavom. Ob tem je Peter povedal Janezu tudi nekatere informacije o Negoslavovem življenju, ki jih ta prej ni vedel. Med drugim mu je omenil, da za Negoslava izguba službe ni bila edini nesrečen dogodek, pač pa, da ga je še isti dan, ko je izvedel, da je odpuščen, na poti domov na bencinski črpalki izzival in provociral eden od njegovih sodelavcev. Ob tem je Negoslavu počil film in je sodelavca fizično napadel, ta pa ga je zaradi tega kasneje tožil na sodišču. Sodnik je bil osebni prijatelj od tega njegovega sodelavca in je zato Negoslavu naložil precej višjo finančno kazen, kot bi si jo ta zaslužil. Čez nekaj mesecev pa je nato Negoslav izvedel, da je provokacijo sodelavca naročil ravno Radoslav, in sicer z namenom, da bi zaradi denarne kazni Negoslav tako zelo obubožal, da Radoslava ne bi mogel tožiti zaradi neupravičene odpustitve iz službe. Še bolj pa je Negoslava razžalostilo to, da ga kasneje tudi drugi delodajalci niso hoteli zaposliti, pri čemer je imel občutek, da sploh niso prebrali njegovih življenjepisov, saj so večkrat zaposlili ljudi, ki za razliko od njega niso imeli nobenih delovnih izkušenj, v primerjavi z njim pa so imeli tudi slabše kompetence. Kasneje pa je izvedel, da je bilo tudi to Radoslavovo maslo. Radoslav se je namreč zato, ker se Negoslav ni strinjal s tem, da je on najboljši človek na svetu, Negoslavu maščeval tudi tako, da ga je očrnil pri drugih delodajalcih, pri čemer si je o njem izmišljeval najrazličnejše laži. To je v Negoslavu še bolj podžgalo željo po maščevanju in zato se je z veseljem priključil mafiji Maščevalcev. Ta je za Negoslava predstavljala tudi pomemben vir dohodka, saj so Maščevalci z denarjem, ki so ga ukradli od ljudi, katerim so se maščevali, tudi precej obogateli. Poleg tega je Peter povedal Janezu tudi še eno pomembno informacijo, in sicer da obstaja še en dodaten razlog, zaradi katerega je Negoslav tako zelo jezen na Janeza. Negoslav je namreč izvedel, da naj bi Radoslav v zameno za postavljanje vprašanja o »najboljšem človeku na svetu« ponujal Janezu precej veliko finančno nagrado. Ta informacija je Janeza kar nekoliko šokirala, saj je šlo za zelo grdo laž, ki jo je očitno Negoslavu povedal nekdo, ki je Janeza tako zelo sovražil, da si je želel, da bi se Negoslav z njim sprl. Verjetno se je ob tem tudi zavedal Negoslavovega težkega značaja in si je morda celo želel, da bi se Negoslav Janezu čimbolj kruto maščeval. Janez je precej razmišljal o tem, kdo bi lahko to bil, vendar ni prišel do prave ideje. Se je pa spomnil, da ima na mobitelu še vedno shranjeno Radoslavovo sporočilo, v katerem mu je ta grozil z odpustitvijo v primeru, da Negoslavu ne zastavi prej večkrat omenjenega vprašanja. Zato je razmišljal o tem, da bi to sporočilo pokazal Negoslavu in mu s tem dokazal, da ni šlo za obljubo finančne nagrade, ampak za grožnjo z odpustitvijo. Menil je, da bi mu v tem primeru Negoslav morda odpustil ali pa bi bil vsaj nekoliko manj jezen nanj in bi posledično morda njega in Evo pustil pri miru. Vendar pa ga je skrbelo, da tega načrta ne bi mogel izpeljati, ker, kot se je spomnil, ga ob njegovih zadnjih srečanjih z Negoslavom ta sploh ni hotel poslušati in če bi bilo tako tudi naslednjič, potem verjetno Negoslav tudi ne bi hotel pogledati tega sporočila. Ko je to omenil Petru, pa mu je ta pojasnil, da se Negoslav preko ogledala prikazuje ob 11. uri dopoldne in ob 11. uri zvečer zato, ker mu je ob 11. uri dopoldne Radoslav sporočil, da je odpuščen iz službe. Zato je ob teh dveh urah Negoslav najbolj jezen in najbolj željan maščevanja. Posledično se tisti človek, kateremu se Negoslav želi maščevati, takrat z njim ne more normalno pogovarjati, ker ga Negoslav noče sploh poslušati. Vendar pa se je, kot je še pojasnil, z Negoslavom možno srečati tudi v kakšnem drugem časovnem obdobju, saj se pogosto nahaja tudi v že prej omenjenih ruševinah stavbe, v kateri so Maščevalci, potem ko so jih obkolili policisti, storili skupinski samomor. Še posebej pogosto, praktično skoraj vedno, se tam nahaja ob petkih zvečer, saj je v petek zvečer prišlo do tistega usodnega dogodka. Takrat je včasih, četudi ne prav pogosto, nekoliko bolj pri volji za pogovor, zato bi Janez, če bi hotel pokazati prej omenjeno sporočilo, moral oditi ponoči k tistim ruševinam. Peter mu je takrat tudi natančno razložil, kje se te ruševine nahajajo. Vendar pa, kot je omenil, bi bilo tudi to precej tvegano, saj je težko predvideti, kakšne volje bi bil takrat Negoslav in je možno celo, da bi ga Janez s svojim prihodom tako zelo razjezil, da bi ga ta, namesto da bi mu sploh hotel prisluhniti ali pogledati sporočilo, kar takoj ubil.

Janez se je tako znašel v hudi dilemi in je pogosto razmišljal o tem, če bi se lotil tega tveganega podviga, o katerem je govoril Peter. Po eni strani je namreč na podlagi tega, da je Negoslav po novem grozil, da bo ubil njega in Evo samo v primeru, če bi Eva in Peter ponovno postala par, lahko upal, da jima v primeru, da se to ne zgodi, vsaj ne bo več stregel po življenju. Vendar pa se je po drugi strani zavedal, da se ne more zanesti na to, da Negoslav ne bo sčasoma spremenil svoje odločitve, ker nenazadnje ga je s pomočjo obsedenega Petra poskušal ubiti že potem, ko sta se Peter in Eva že razšla. Poleg tega pa mu je bilo tudi zelo težko gledati, kako zelo Eva trpi, ker ne more biti več v razmerju s Petrom in kako zelo neprijetna so njena, še vedno zelo pogosta srečanja z Negoslavom. Eva je sicer Janeza močno nagovarjala, naj ne hodi v levje žrelo, kot je simbolično poimenovala ruševine stavbe Maščevalcev. Ob tem je večkrat dejala, da se njej ni problem odreči razmerju s Petrom – nenazadnje si bo ona nekoč lahko našla tudi kakšnega drugega fanta, saj ji je bistveno pomembnejše, da njen oče ostane živ. Tudi njegova žena Maja mu je odsvetovala, da bi se lotil takšnega izziva, saj je menila, da obstaja tudi kakšen drug, manj tvegan način za rešitev težav. Vendar pa se je tudi ona zavedala, da bi bilo takšen način zelo težko najti, saj so že v preteklosti marsikaj poskušali, pa niso bili uspešni. Janez se je ob tem sicer tudi spomnil, da mu je policist Benjamin obljubil, do bodo policisti poskušali najti osebo, ki se ukvarja s preučevanjem nadnaravnih pojavov in bi Janezu in Evi v tem primeru lahko pomagala. Vendar pa je bil tudi glede tega precej skeptičen. Predvideval je sicer, da bodo policisti držali besedo in res poskušali najti takšno osebo. Vendar pa se je po drugi strani zavedal, da so dogodki, povezani z Negoslavom, tako zelo grozljivi in nevarni, da bodo najbrž tudi policisti težko našli osebo, ki bi bila dovolj pogumna, da bi se hotela s tem ukvarjati in ob tem morda tvegati celo lastno življenje.

Naposled se je tako Janez vendarle odločil, da se bo poskusil srečati in pogovoriti z Negoslavom. Maji in Evi je to povedal šele zadnji dan pred tisto petkovo nočjo, ko se je nameraval odpraviti proti ruševinam. Tako kot takrat, ko se je moral ponoči odpraviti proti šolski garderobi, je bilo tudi tisti večer njegovo slovo od žene in hčerke zelo čustveno, saj so ponovno čutili, da je to morda njihov zadnji skupni večer. Vendar pa jim je tokrat vsaj nekaj optimizma vlivalo dejstvo, da je Janez srečanje z Negoslavom že enkrat preživel, in to celo takrat, ko ga je Negoslav dejansko nameraval ubiti in se je na to tudi zelo dobro pripravil. Poleg tega so tudi zaupali Petrovim besedam, da je Negoslav takrat, ko biva v ruševinah, vsaj včasih nekoliko manj jezen in željan maščevanja.

Tisti večer, ko se je Janez odpravljal proti ruševinam, je bilo sicer precej oblačno, tako da se na nebu ni videlo skoraj nobene zvezde. Kljub temu pa je bilo nekaj jasnega neba ravno tam, kjer je sijala luna. Tisti večer je bil prvi krajec, kar je Janezu prav tako dajalo dober občutek. Zdelo se mu je namreč, da bi bil prvi krajec lahko znamenje nekega novega začetka, v tem primeru morda začetka lepšega življenja, ki bi ga prinesel uspešno zaključen pogovor in posledična sprava z Negoslavom. Vendar pa je že takoj, ko je vstopil v ruševine, spoznal, da bo njegova naloga vse prej kot lahka. Negoslav je namreč skoraj v tistem hipu, ko je Janez vstopil, usmeril pištolo proti njem in jezno zavpil: »Kdo ti je povedal za ta kraj?!« »Tvoj sin Peter mi je povedal,« je mirno odgovoril Janez. »Ne verjamem ti,« je odvrnil Negoslav, »spet se lažeš, tako kot vedno!« »Ne, res je tako,« je vztrajal Janez, »lahko vprašaš sina in ti bo to potrdil.« »Seveda, ker se bo tudi on zlagal,« je odvrnil Negoslav, »Odkar je zaljubljen, se mu je namreč čisto zmešalo.« »Torej si tako zelo nezaupljiv, da niti svojemu sinu ne bi verjel?« je vprašal Janez. Takrat se mu je zdelo, da je morda prišel pravi trenutek, da poskuša pogovor obrniti v drugo smer. Zato je nadaljeval: »Ravno zato sem bil pa še toliko bolj presenečen, ko mi je Peter povedal, da si verjel nekomu, ki ti je povedal, da mi je Radoslav obljubil denarno nagrado.« »Seveda, saj je to tudi čista resnica,« je odvrnil Negoslav. »Ne, to ni resnica,« je nadaljeval Janez, »To je laž, ki si jo je izmislil nekdo, ki me je očitno sovražil in je hotel povzročiti, da bi se midva na smrt skregala. Radoslav mi namreč ni ponujal nobene nagrade, pač pa mi je grozil, da me bo odpustil, če tebe ne vprašam tistega vprašanja. Kljub temu mi je žal, da sem to storil in se ti res zelo opravičujem. Žal mi je tudi, da ti nisem rekel, da mi je Radoslav naročil, naj te tako vprašam, ker bi ti verjetno v tem primeru drugače odgovoril. Vendar pa me je skrbelo, da bi kdo od sodelavcev, ki je bil takrat zraven, povedal Radoslavu, da sem te vprašal na takšen način in bi potem ravno tako jaz ostal brez službe. Bi pa seveda ravnal povsem drugače, če bi mi Radoslav povedal, da te bo odpustil v primeru, da boš odgovoril z »ne«, vendar pa tega ni storil. Še celo, ko sem ga to vprašal, mi je večkrat za trdno obljubil, da te v vsakem primeru ne bo odpustil. Kljub temu pa mi je, kot sem že povedal, res zelo žal, da sem to storil. Ampak to, da bi mi pa Radoslav obljubil kakšno denarno nagrado, pa ne drži. To je velika laž in res bi rad vedel, kdo si je to izmislil.« »Tega ti pa ne bom povedal,« je odvrnil Negoslav, »Preveč si mi namreč hudega storil, zato si ne zaslužiš, da bi to izvedel. Se pa tudi močno motiš, če misliš, da si boš s tem svojim priliznjenim opravičilom, ki je vrh vsega tudi polno nekih laži, rešil življenje. Prišel je namreč čas, da končava s tem najinim brezzveznim pogovorom, tako da ti dajem ti še zadnjo možnost, da poveš, kdo ti je povedal za moje skrivališče. Sicer ti se tako ali tako ne boš vrnil živ iz tega kraja, ampak, v kolikor pa mi ne poveš po pravici, kdo ti je to povedal, pa bom ubil tudi tvojo hčerko Evo.« »Ne, tega ne morem storiti,« je odvrnil Janez, »Kolikor te poznam, bi namreč ti potem namesto Eve ubil tisto osebo, ki bi ti jo omenil. Ampak tisto osebo bi si jaz izmislil, kajti za tvoje skrivališče mi je povedal Peter in nihče drug. Torej bi v tem primeru v smrt poslal nedolžnega človeka, tega pa ne morem storiti, četudi bi s tem rešil mojo hčerko.« »Tako torej?« je nadaljeval Negoslav, »Je pa zanimivo, da si bil mojega sina kljub temu pripravljen omeniti na tak način.« »A seveda,« se je nato spomnil Negoslav, »verjetno si vedel, da mojega sina jaz ne bi ubil, zato pa si tako storil. Si pa res precej bolj iznajdljiv kot sem si mislil. Ampak mene pa kljub temu ne boš mogel prelisičiti.« Kljub temu, da je navzven deloval povsem mirno, pa je Janez čutil, kako se vedno bolj trese po vsem telesu. Zdelo se mu je, kot da bi se nahajal na robu prepada, v katerega bo kmalu zgrmel. »Eva in Maja sta imeli prav,« je obupano pomislil, »res sem naredil veliko napako, ko nisem upošteval njunega nasveta.« Še posebej je svojo odločitev obžaloval zato, ker s tem ni izpostavil nevarnosti zgolj sebe, ampak tudi svojo hčerko. Zato je razmišljal celo o tem, da bi si kljub vsemu izmislil nekoga drugega, ki naj bi mu povedal za Negoslavovo skrivališče ter tako rešil vsaj Evino življenje, čeprav za ceno življenja nekoga drugega. Nenadoma pa mu je, povsem nepričakovano in nekoliko nenadejano, Negoslav ponudil še eno rešilno bilko. Povedal mu je namreč, da se je, ker sta bila nekoč zelo dobra prijatelja, kljub vsemu odločil, da mu, preden ga ubije, izpolni še eno željo. Janez si je kar nekaj časa vzel za premislek, naposled pa se je odločil, da je Negoslava ponovno prosil, da mu pove informacijo o tem, katera oseba mu je povedala laž o Radoslavovi denarni ponudbi. Negoslav mu je tako vendarle povedal, da je šlo za sodelavca po imenu Modras, torej tistega, ki je na poti iz službe tako zelo sprovociral Negoslava, da se ga je ta fizično lotil. »In to informacijo mi je, zanimivo, povedal ravno takrat, ko me je sprovociral,« je nadaljeval Negoslav, »Sicer je kasneje tudi on dobil kar si je zaslužil, tako kot Radoslav in številni drugi. Ampak za to informacijo sem mu pa vseeno še vedno hvaležen.« »Resno, njemu si verjel?« je presenečeno vprašal Janez, »Se ne spomniš, kako te je ravno on že enkrat grdo nalagal, ko te je prosil, da si mu posodil denar, ker da naj bi ga rabil za nakup otroškega vozička za svojega sina. Nazadnje si pa izvedel, da on takrat sploh ni imel nobenega sina, tistega denarja ti pa tudi ni nikoli vrnil.« »To je res,« je odvrnil Negoslav, »Ampak takrat na bencinski črpalki se pa ni zlagal, v to sem prepričan. Sem takoj po izrazu na njegovem obrazu spoznal, da mi govori resnico. Pa dejstvo je tudi, da on ne bi ničesar pridobil s tem, da bi si izmislil takšno laž.« Janez je pričakoval takšen odgovor, kljub temu pa mu je nekaj optimizma vzbudilo dejstvo, da se je izraz na Negoslavovem obrazu vendarle nekoliko spremenil in je iz tega sklepal, da morda ni več toliko prepričan v to, kar govori. Pa tudi to, da ga kljub temu, da je prej napovedal drugače, še vedno ni ubil, ampak ga je poslušal in se je bil pripravljen pogovarjati z njim, je bil zanj zelo dober znak Zato je nadaljeval: »Ni nujno, da ne. Njegov cilj je bil namreč, da te sprovocira, da bi te kasneje tožil in morda je računal na to, da bi te, če ti pove takšno stvar, še bolj spravil v slabo voljo in da boš morda ravno zaradi tega še bolj dojemljiv za njegove provokacije. Je pa sicer še ena stvar, namreč Modras je tudi mene prosil, da bi mu posodil denar, ampak sem njegovo prošnjo zavrnil, ker sem iz tega, kakšno izkušnjo si imel ti z njim, predvideval, da tudi meni ne bo vrnil denarja. Zato se mi zdi možno, da se je s tem, ko je tebi povedal tisto laž, dejansko hotel tudi maščevati meni, ker mu nisem posodil denarja.« Takrat je Janez začutil, da je morda končno prišel pravi trenutek, da poskuša storiti tisto, kar je ves čas načrtoval. Iz žepa je izvlekel mobitel in nadaljeval: »Imam pa sicer tudi dokaz, da govorim resnico – namreč na mobitelu imam še vedno shranjeno Radoslavovo sporočilo, v katerem mi je on grozil z odpustitvijo v primeru, da te ne bi vprašal tistega vprašanja o najboljšem človeku na svetu.« »No, pa mi ga pokaži,« je odvrnil Negoslav, »Bom takoj videl če je resnično ali si tudi tole ponaredil.« Negoslav si je kar nekaj časa ogledoval sporočilo, potem pa se je nenadoma povsem spremenil izraz na njegovem obrazu. »Pa saj ne morem verjeti,« je vzkliknil, »Torej se mi je Modras dejansko zlagal?!« »Tako je, ja,« je potrdil Janez, »Kljub temu pa mi je, kot sem povedal, zelo žal, da sem to storil in se ti še enkrat opravičujem.« »Nehaj no,« je odvrnil Negoslav, »Ni se ti treba opravičevati, saj je povsem razumljivo, da si tako naredil. Tudi jaz bi precej verjetno storil isto, če bi bil na tvojem mestu, saj je povsem logično, da si vsak človek želi ohraniti svoje delovno mesto. V bistvu sem jaz tisti, ki bi se moral opravičiti tebi in tvoji hčerki, vendar pa opravičilo še zdaleč ne bi bilo dovolj, da bi popravil vse krivice, ki sem vama jih storil. In vse to samo zaradi tiste lažnive barabe! Lahko ti povem, da bo Modras tudi za to svojo laž pošteno plačal. Dolgo časa sem namreč razmišljal o tem, če bi ubil tudi njegovo ženo, zdaj sem se pa odločil, da bom to storil in se že prav veselim, ko bom videl, kakšen bo izraz na njegovem obrazu, ko bo to izvedel. Pa Radoslavova žena bo po vsej verjetnosti tudi šla po njeni poti, ker tudi Radoslav mi bo moral še marsikaj plačati zaradi vseh njegovih zlobnih dejanj. Ampak tebi se pa res iskreno opravičujem za vse, kar sem ti hudega storil. Pa prenesi, prosim, moje opravičilo tudi svoji hčerki, osebno se ji namreč ne morem opravičiti, ker moje srečanje z njo, tudi če bi imelo dober namen, nanjo ne bi dobro vplivalo, nočem pa, da bi zaradi mene še bolj trpela. Pa tudi na Petra ne pozabi, tudi njemu sem dolžan opravičilo, saj je tudi on zelo trpel zaradi vsega skupaj. Vendar pa vem, da opravičilo ni dovolj, zato bi se ti rad tudi oddolžil za vse skupaj. Tako da, povej mi, prosim, kako naj se ti oddolžim?« »Nič se ti ni potrebno oddolžiti,« je odvrnil Janez, »povsem dovolj je, da obžaluješ in si se opravičil to, kar si storil. Jaz tudi povsem razumem, da si imel težko življenje, da si doživel toliko krivic. Zato je povsem razumljivo, da zaradi tega občutiš hudo jezo in imaš včasih občutek, da ti je storil krivico tudi kdo drug, ki ti v resnici ni storil nič hudega ali pa ti je to storil povsem nenamerno. Tako da ne skrbi, jaz sem ti že odpustil, Eva in Peter ti bosta pa tudi. Ampak eno stvar bi te pa vendarle prosil: namreč, da ne ubiješ Modrasove in Radoslavove žene. Onidve namreč nista bili nič krivi za to, kar sta storila njuna moža.  Poleg tega tudi nista odobravali njunih dejanj in sta bili tudi po značaju precej drugačni od svojih mož. Zaradi tega se tudi nista najbolje razumeli z njima, tako da se je Modrasova žena celo ločila od svojega moža. Radoslavovo ženo pa zelo dobro pozna moja žena, saj je njena sodelavka in se z njo zelo dobro razume. Tako da si Modrasova in Radoslavova žena nikakor ne zaslužita smrti. Je pa tudi sicer moje mnenje, da maščevanje ni nekaj pozitivnega, saj tudi človeka nikoli povsem ne osreči. Na začetku sicer tistemu, ki se maščuje, daje nek dober občutek, ampak sčasoma pa se tega človeka polasti pretirana želja po tem, da bi se maščeval vsem tistim, ki so mu storili krivico ali pa za katere zgolj misli, da so mu storili krivico – pa seveda potem tudi tistim, ki so zgolj v nekem sorodstvenem ali prijateljskem razmerju od tistih ki so mu ali za katere misli, da so mu storili krivico. Tako da na koncu postane človek celo odvisen od tega, da počne maščevalna dejanja, ker misli, da mu zgolj to prinaša zadovoljstvo in srečo. Je pa dejstvo, da človek nikoli ne ve, kaj je tistega, ki je storil krivična dejanja, privedlo do teh dejanj, tako da je tudi na primer možno, da sta tudi Radoslav in Modras doživela kaj hudega v življenju in sta potem zato postala takšna človeka. Tako da menim, da je precej bolje človeka, ki ti stori kaj hudega, poskušati razumeti in mu odpustiti. Vem, da je to sicer lažje reči kot narediti, še zlasti pri človeku, ki je doživel veliko krivice, ampak dejstvo pa je, da samo na takšen način lahko človek doživi tisto pravo srečo.« Negoslav si je ob teh Janezovih besedah vzel kar nekaj časa za premislek, nato pa je rekel: »Mislim, da imaš večinoma kar prav. Bom jaz res Modrasovo in Radoslavovo ženo pustil pri miru. Ampak na splošno kar se tiče maščevanja pa ne vem, če bi se povsem strinjal s teboj. Namreč, meni je ravno to, da sem se priključil Maščevalcem, končno prineslo nekaj sreče v življenje. Nenazadnje, če tega ne bi storil, bi verjetno bankrotiral in pristal na cesti, ker bi bil brez denarnih prihodkov.« »Ni nujno,« je odvrnil Janez, »Če bi na primer meni povedal, kaj se ti dogaja, bi se pogovoril s svojim sedanjim šefom in mu povedal, kako si bil v pretekli službi delaven in zanesljiv in prepričan sem, da bi te on z veseljem zaposlil, ne glede na to, kakšne laži bi mu Radoslav natrosil. Prepričan pa sem, da poznaš tudi še kakšnega drugega človeka, ki bi ti prav tako lahko pomagal na takšen način in potem se ti ne bi bilo treba priključiti tisti mafiji. Je pa res, da časa ni mogoče zavrteti nazaj, tako da to sem ti povedal samo kot primer, ampak vseeno pa mislim, da boš tudi sedaj v posmrtnem življenju bolj srečen, če boš s svojimi maščevalnimi dejanji prenehal, kot pa, če boš z njimi nadaljeval. Sedaj pa bom moral oditi, da se bom to noč vsaj malo naspal. Vedi pa, da bom na voljo, če se boš še kdaj želel pogovarjati z menoj.«

Tiste noči so tako naenkrat povsem izginile vse Janezove in Evine težave, kot da bi jih odpihnil veter. Eva in Peter sta že naslednji dan ponovno postala par in njuna ljubezenska vez je z vsakim dnevom postajala močnejša. Sčasoma so tudi njuni vrstniki spoznali, kakšne hude stvari sta v resnici doživljala v preteklih dneh, tako da so se jima opravičili za vse, kar so jima hudega storili in od takrat naprej postali do njiju bistveno prijaznejši. Tako je njuno življenje, pa tudi življenje vseh njunih staršev in sorodnikov ponovno postalo srečno in celo še srečnejše kot je bilo pred vsemi grozljivimi dogodki.

Edini manjši zaplet pa se je zgodil na njuni poroki, ki je sicer potekala v zelo lepem, že skoraj idiličnem vzdušju. Čez dan je namreč mladoporočenca, njune sorodnike in vse ostale udeležence navduševalo sončno in prijetno toplo vreme, zvečer pa je tako kot tiste noči, ki je pomenila odločilen preobrat v njunem življenju, sijal prvi krajec, ki je tudi zanju pomenil simbol začetka njunega novega, skupnega načina življenja. Do manjšega zapleta pa je prišlo, ker se je poroke udeležil tudi dodaten gost, ki na poroko ni bil povabljen. Ker zaradi tega za njega ni bilo na voljo stola, ga je Petrova mama, blizu katere je stal, povabila, da se za nekaj časa usede namesto nje. Vendar pa je odvrnil, da to ni potrebno, ker ima srečo, da ga tudi v primeru, da res dolgo stoji, nikoli ne bolijo noge. Ob tem se ji je nekoliko skrivnostno nasmehnil in jo povabil, da malo zaplešeta ob glasbi, ki je takrat igrala. Petrovi mami se je zdel nekam znan, vendar pa se dolgo ni mogla spomniti, od kot ga pozna – vse dokler ji ni z nasmeškom dejal, da sta na takšnem dogodku že bila nekoč skupaj, samo da v nekoliko drugačnih vlogah. Ob teh besedah se je Petrova mama kar nekoliko prestrašila, on pa jo je pomiril in ji dejal, naj se ga nikar ne boji, saj se je v zadnjem času povsem spremenil. Ob tem je dodal, da se tako njej kot tudi Petru, Evi in Janezu še enkrat opravičuje za vse, kar jim je hudega storil in jo prosil, naj tudi ostalim trem omenjenim pove, da lahko še naprej brez skrbi uporabljajo vsa ogledala, vključno s tistim, ki sta ga starša pred približno 10 leti kupila Evi.

Že naslednji dan pa sta se Peter in Eva odločila, da bosta ravno tisto ogledalo, ki jima je nekoč povzročilo toliko težkih trenutkov, postavila takoj za vhod njune nove hiše, v kateri bosta od takrat naprej preživljala njuno skupno življenje. Zanju bo namreč ravno to ogledalo predstavljalo nekakšen simbol njune ljubezenske vezi, ki je postala tako trdna, da je prav nobena preizkušnja, naj bo še tako težka, nikoli ne bo mogla pretrgati.