piše: Milan Novak

»Misel drsi skozi besede kot frizbi«

Takoj na začetku pesniške zbirke MASLAČAK najdemo pesem USPOMENA. Iz perspektive zrna peska se razgrinja praznina vesolja. Vesolja, v katerem nastaja nekaj pomembnega. Ali pa se je le to pravkar razblinilo v tavajočo praznino. No, zdi se, da je prvo od tega. Avtor nariše nebo, skozi smrt ga nariše, skozi vseobsegajoče, skozi sebe in večnost hkrati. Iz perspektive neobstoja, v katerega nas avtor zapelje, je preprosta vsakdanjost povsem drugačna. In nesmisli, ki nas običajno begajo, postanejo sprejemljivi. Neopazno, nezavedno zdrsnemo v igro barv neba. Iz te nedoločenosti, ko postane polno hkrati prazno in je mogoče nemogoče, se izlušči občutek za življenje. V obliki ptice, zaprte v kletko, katera je zanjo hkrati varnost in smrt. Ali v obliki vesti, ki razlikuje čuteče in tiste, ki to niso: »…Čovjekov hroptaj na svim jezicima zvuči isto. / Osjećaj beznađa i bespomoćnosti, / tupi pogled u kraj staze… / Nije problem boja ili križ ili klanjanje / onoga koji pada u jamu. / Oni su svi različiti. / Problem su oni koji udaraju. / Oni su svi isti. / …«

Željko Grmuša svoje misli zapisuje v obliki ironičnih opisov namišljenih, ali pa tudi ne, dejstev in dogodkov. Njegov slog je preprost, doživet, prepričljiv. Prav zato mu zlahka verjamemo. Misel drsi skozi besede kot frizbi. Lahkotno, a učinkovito. Mehko pristane točno tam, kot je treba. In pritisne zvedave bilke zavedanja ob tla: »Sanjao sam slike mojih roditelja / na službenim dokumentima. / Ona je bila predivna i nasmijana, / on je bio poput glumca iz francuskog filma. // ˝Kako to da ih jedva prepoznajem, reci mi?˝ / Drevni glas mi nježno šapne na uho: / ˝To su njihova lica dok su bili sretni. / Pamti ih takve, jer to je njihov / istinski oblik.˝«

Pesniško zbirko MASLAČAK sestavlja pet sklopov. V vsakem od ciklov se avtor ukvarja z izvorno temo, ki jo skuša predstaviti v več vidikih. Čeprav so oblikovno vodilo za naslove ciklov deli cvetlice, sami naslovi ciklov povedo več od tega. Metaforični naslovi imajo svojo vlogo. Tako se pesmi v ciklu KORJEN ukvarjajo s tematiko izvora življenja, izhodišča posameznika. V ciklu CVIJET pa z življenjem samim, z odnosi, z oblikami ljubezni.
Pa tudi s pnevmatikami. Avtorjev ironični pogled na življenje postreže s pesmijo o odhodu, o kesanju, da je res bila deležna premalo pozornosti, da se šele sedaj zaveda, kako je bila zapostavljena. In čustveno ganljivo izpoved zaključi: »… Otišla je. / Nije se ispuhala kao zadnja. / Baš je pukla! / Sreća pa imam rezervnu. / Moj Ford mora na cestu, / danas nas čekaju nova iskustva. / Život je opet dobar.«

Zbirko zaokrožuje pesem PRSKALICA. Z njo avtor pozdravi bralca in mu zaželi vse dobro, čeprav tega ne izreče. Govori pa o besedah, o svojih besedah, ki bodo morda nekomu vendarle pomagale preživeti še en dan, pa najsibo še tako težaven.

Poezija, ki se dotika filozofskih razmišljanj o smislu in obstoju, a ne postavlja vprašanj, na katera odgovorov nihče ne pozna. Željko Grmuša govori o preprostih dejstvih. O tem, iz česar je življenje. Vsak dan življenja.