Življenje … kakršno koli že je, prinese marsikaj. Težko je reči, kdaj in koliko. Tukaj ni nekega paketa ali pisanega pravila, ki bi nam zagotavljal obljubljeno količino tega, kar nas bo doletelo. Jeba je, vse to skupaj. Ko se nas dotakne vesolje in obdari v vsej svoji širini.

Ko si že misliš, da si doživel in dobil prav vse, kar lahko sploh dobiš, ti življenje nasuje novih dogodivščin. Dobrih 20 kubičnih metrov pretresov in mešanih občutkov. Veselja, žalost, grenki občutki in nekje vmes par kubikov optimizma.

Čeprav sam že celo življenje zagovarjam tezo, da življenje je potica. Iz leta v leto bolj pakiram to potico. Ne vem, ali je orehova, makova ali pehtranova, saj ni važno. Ne tekne. Ne tekne najbolj. Zato se kopiči iz dneva v dan. »Bi kdo potice?«

Kopičijo se tudi spomini in zgodbe. Vsak dan nekaj novega. V shrambi spominov kar kriči. Težko je obvladati ves ta nemir v sebi. Toliko vsega. Odločiš se, da boš zložil ves ta nered skupaj. Po abecedi. Nered boš zložil v red. Pa se vsaki dan ali teden pripeti vedno znova, kaj novega. Kot atomi plina v jeklenki, trkajo misli sem in tja. Pritisk, ki ne bo vzdržal več dolgo. Zdravilo? Tukaj ni zdravila, vse dokler bo zavest oscilirala v čas prostora, bo kričal ves ta nered v tebi.

Treba bo spraviti to iz sebe. Ven. Na papir oziroma preliti vse skupaj v črke. Formacijo besed, ki bodo sestavljale zgodbe vsakdanjih pripetljajev. Bralci že nestrpno čakajo, da raztrgajo črko za črko vsake besede, ki bo razkrivala zanimivo sočne zgodbe. Berljiva usoda nekega časa in kot senca spremljajoča pot, ki te spremlja vsaki dan. Veliko je tega.

S čim začeti? Komu prepustiti to čast, oziroma ga popeljati prvega do vseh vas, dragi bralci. Sam vsakodnevno prejemam namige, da naj pišem. Pišem bloge, knjigo, zgodbe … Moje občasne objave na družbenih omrežjih so premalo. Lačne črk, oči bralcev čakajo na nove zgodbe. Kot temni krokarji, prežijo na sveže, še tople stavke.

Saj ne bom edini. Veliko vas piše. Nekateri o sebi, nekateri o drugih. Marsikdo se izgubi v fantazijski svet domišljije. Nekateri pišete iz potrebe po sprostitvi, nekateri pa iz potrebe po uveljavitvi. Vsakdo bi rad bil nekdo, če se ne počuti, da nekaj že je. Sam pa imam vse preveč resničnih zgodb, da domišljije in uveljavljanja sploh ne potrebujem. Kakšen dan se počutim kot osrednji junak mehiške ali turške telenovele. »Kaj si ti ja nor!«

A še vedno priseben, čeprav že morda na robu …

Popijem še zadnjo skodelico kave v miru, potem pa nabrusim prste, da bodo sekali po tipkah, kot strojnica na fronti. Nahraniti je treba vse te lačne oči in radovedne duše. Jim nametati še krvave kose mesa in mene. Tu imate, vse. Treba bo počistit prav vse. Do konca in zadnje pike. Pika.

Namesto uvoda oziroma popotnica temu, kar prihaja. Viharno bo. Kar nekaj časa, preden bo zasijalo sonce. Spet.