Natalija Milovanović; Samoumevno, Center za slovensko književnost, Zbirka Aleph: 200

Piše: Tonja Jelen

Pesniški prvenec Samoumevno Natalije Milovanović je delo, ki kaže na premislek o jeziku, kulturi in sami identifikaciji. Če se zdi, da je lahko jezik, v katerem se piše, lahko posvojiti, ga (kot otrok) recitirati med drugimi jeziki in narodnosti, promovirati, to ni popolnoma lahko. Tako se namreč začne lani nagrajena pesniška zbirka, ki je na 37. Slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec.

Pesnica se več odlično poda na pot raziskovanja jezika, poezije in se najprej obregne na vprašanje, ki seveda ni neposredno, kaj vse je ob največjem pesniku bil Prešeren. (Občasni) ksenofob in antisemit. Taka navedena dejstva izrisujejo problematiko o tem, kaj so lahko uveljavljeni ljudi in nam drzno zastavi vprašanje, ali je moč spregledati take napake, take poglede. Samoumevno pa vseeno ni zbirka, ki bi žugala. Predvsem kaže na spregledane fakte, na to, da je življenje onkraj, ki pa je hkrati tukaj in mora biti. Je kot manifest za izgube in izbrisanosti: »Ni slabih naselij, / so na kupu zbrane posledice / slabih okoliščin ljudi, / vsa njihova tujstva in neprilagojenosti na kakršenkoli že način.« Tako pravi v pesmi Gradec, poleti, ponoči. In nadaljuje: »So stanovanja s preveč stanovalci, / nezaupanje do sosedov / in nevtikanje v vpitje, ki se / v neznanem jeziku / razliva skozi okno.« Prav ta vidik tujstva, motiv jezika in opravičilo je eden od močnih gonil, ki jih ponuja pesem oziroma celotna zbirka. Resda se je težko ogniti vtisu, da gre za politično namero, ki pa je presežena prav z izbrušenostjo ideje – ne nazadnje smo vsi eno, vsak je lahko tujec, vsak ima svojo (milo) materinščino, ki se nekega dne izgubi nekaj ulic, kilometrov vstran. A še vedno je, obstaja, če vztrajaš.

Subjektka je prisotna v nočnih pohodih, je slušateljica zgodb, je opazovalka mikro- in makrokozmosa. Skozi zbirko spleta zemljevid z manjšimi mesti in prestolnicami od nekdanje Jugoslavije in Avstro-Ogrske, vključno s Slovenijo in avstrijskim mestom Gradec, ki je že od nekdaj pomembno stičišče znanja in dela. Pri tem je mogoče zaznati aktualnost priseljevanja, ki je torej nenehno, čeprav drugi želijo to prikazati drugače. Pesničin glas je tako jasen: vsi smo od nekod, selivke, selivci, ki gremo svojo pot. In na tej poti ves čas govorimo ali dober dan ali dobar dan. Ne gre za (naivno) idejo združevanja, ampak resnega razmisleka, da so razdori nesmiselni. In da vsi shodi ne bodo vplivali in prispevali k izboljšavam, kajti v pesmi Budimpešta, pozimi pravi: »Slovarček uporabnih izrazov / vsebuje fonetični zapis fraze / zažgala ti bom mater. / Če te kdo ogovori na avtobusu, / za vsak slučaj, nismo v najboljši soseski.« Nasilje se rodi povsod, skozi jezik, skozi telo, skozi misli. Upovedovanje krhkosti in ranljivosti, gre se tako o vojni, podplačanih delavcih, je nežno, a zelo boleče in analitično skozi jezik. Prav jezik je moto zbirko; njegovo učenje, poslušanje, izražanje; pri tem avtorica analizira različne jezike in skozi njih kostruira različne prispodobe.

V stvarnem, na trenutke grobem jeziku Milovanović ponazarja različne situacije, ki segajo v otroštvo subjektke ali današnji čas, ko je odrasla. Te so vsakdanje, problemske, ki prehajajo iz intimnega v kolektivno in obratno. Namreč. Če se nam ponuja vse, se poraja dvom in z njim ironija. Tega v celotni zbirki ne manjka. Samoumevno je zbirka, ki ji ne (u)manjka prav nič.

Članek je finančno podprla: Javna agencija za knjigo, JAK.