… ker se ljubezen zgodi povsod …

” Ljubezni ne moreš najti, kjer je ni in ne more se skriti, kjer je.”

Vse odkar se je po votlinah začel množiti človeški rod, se je z njim množila norost.
Ljudi, ki so kazali znake duševnih bolezni, so stoletja dolgo odrivali na rob družbe in stigma je ostala globoko zakoreninjena tudi v današnjem času.
V starih zapisih pa tudi najdemo, da so v Eskulapovem templju, v Epidavru, že v obdobju pred našim štetjem (128–56 pr. n. št.) skušali duševne bolezni zdraviti na human način. Večino časa so bile osebe z duševnimi boleznimi in razvojnimi nepravilnostmi v družbi nezaželene in velikokrat žrtve najnizkotnejših oblik nehumanega ravnanja, mučenja in ubijanja.
V srednjem veku je tema zajela celotno človeštvo in duševno bolni so veljali za hudičeve poslance in čarovnike. Iz ohranjenih spisov je razvidno, da je bilo v enem stoletju mučenih, na grmadah zažganih in umorjenih nekaj milijonov ljudi.
Iz poročil inventurne londonske bolnišnice (l.1377) je razvidno, da so bolnike vklepali v verige in jih na vse načine mučili. Nehumani odnosi do duševno bolnih so trajali vse do 19. stol.
V odvzete gradove, še posebej tiste ob meji, ki so bili dovolj daleč stran od novega povojnega razcveta, je nova oblast naselila duševno bolne in prizadete. V prvih letih brez tekoče vode, ogrevanja in ustreznih sanitarij.
Z obnovami še vedno popolnoma neprimernih objektov in predvsem z razvojem doktrine obravnave oseb z težavami v duševnem zdravju in razvoju, ki so prihajale iz Francije in Anglije in jih je omogočil razvoj zdravil za lajšanje simptomov duševnih bolezni, so se na pobudo ozaveščenih posameznikov na boljše spreminjale tudi razmere v takšnih ustanovah pri nas.
Osebe s težavami v duševnem zdravju in razvoju v Sloveniji še danes živijo v nekaterih gradovih. Prva leta tretjega tisočletja so prinesla svetlobo tudi za zidove starih graščin, ki so skrivale stotine ubogih na umu, katerim bo po božji postavi nekoč pripadalo njegovo kraljestvo.
A čas je za te zidove poslal posameznike, ki so si dali za poslanstvo, da naj tudi za temi zidovi vendarle šteje vsak dan.
Vedno bolj mogoče je postalo, da sprejem v tako ustanovo ni bil dokončna postaja v življenju ljudi s posebnimi potrebami, temveč je lahko pomenila tudi nov začetek.
Predstavljena zgodba ni resnična, nastala pa je iz delčkov zgodb, ki so pisale strani v življenjih ljudi, za katere sem skrbela in s katerimi sem delala.

Kolo nekje na Krasu 2020. Vir: osebni arhiv avtorice.

”V šeststoletni graščini sredi zelenih štajerskih gričev so tistega majskega jutra v službo sprejeli diplomirano medicinsko sestro.”

Grajska klop na gradu Cmurek. Vir: osebni arhiv avtorice 2022

Vstal je iz postelje in pogledal skozi okovano okno. Zdelo se mu je, da je luna, ki je nežno božala okoliško hribovje izza kovane okenske rešetke na stari graščini, drugačne barve.
Odprl je okno in globoko zajel zrak. Zrak je bil svež, deloval je čisto, dobro mu je del. Vrnil se je v posteljo, vzglavnik si je nastavil višje, tako da je v postelji na pol sedel in na pol ležal.
Moral je za nekaj ur zaspati, bolečina je minila sama od sebe, brez zdravil, še bolečini je bilo preveč, da bi ostala v tem brazgotinastem telesu z zlomljenim duhom, brez preteklosti.
Polastila se ga je grozna stiska, čutil je pritisk v prsih in glasno razbijanje srca, začel se je potiti.
Kaj naj stori, naj pobegne?
Kot mu je razložila sestra, bo čez en teden dobil proste izhode po dvorišču, lahko bo šel k aktivnostim, en teden bi lahko zdržal. In potem?
Naj pobegne? Ničesar nima, niti centa, ne ve, kdo je, ne od kod je. Kmalu bo zima, tukaj je vsaj na toplem in preskrbljen. Pobegniti bi bila res neumnost.
In potem je prvič pomisli, da je mogoče edina rešitev, da ga več ne bi bilo.
A takoj je odgnal te misli. Globoko v sebi je vedel, da ga zunaj teh zidov čaka življenje. Do sedaj se je vse dobro izšlo, od tega, na kar se je seveda lahko opiral, tega pa ni bilo veliko.
Vedno so zelo lepo skrbeli za njega, če bi naredil karkoli, s čimer bi uničil vsa ta prizadevanja dobrih ljudi bi bilo to skrajno nehvaležno, to torej ni možnost.
Mora biti potrpežljiv, to bo obrodilo sadove tako kot vedno do sedaj.
Molil bi, a ni se mogel spomniti, kako je ime njegovemu bogu.
Noge je potegnil k sebi in zajokal.

Okno. Vir: osebni arhiv avtorice 2022.

Na oddelek je prišla skozi zadnja vrata, da je obenem še pogledala, če je v sobah vse v redu. Prehodov in sob že nekaj časa niso več zapirali, kljub temu je bil hodnik napolnjen s tišino.

Temu se je reklo mirna nočna. Čeprav je bilo to za čas polne lune tukaj precej neobičajno. Toliko je že vedela.
V tej tišini je zaslišala čuden zvok, ki jo je spominjal na jok. Zdelo se ji je, da prihaja iz sobe stanovalca, ki ga je na oddelek pripeljala popoldan.

Tiho je vstavila ključ v ključavnico in odklenila od znotraj zaklenjena vrata, še prej je tiho potrkala. Ni slišala, da bi odgovoril, kljub temu si je dovolila vstopiti.
Ni prižgala luči, a vseeno se mu je zdelo, da bi lahko slutila, da je popustil pod močjo svoje usode. Te nenavadne poti, ki se je, iz njemu neznanega razloga in po spletu res nenavadnih naključij, ustavila ravno tukaj. Od vseh krajev na svetu, da prav tukaj.

Bilo mu je strašansko nerodno in takoj se je opravičil v slovenščini. Malo sobico v gradu, kamor je pred večerom nastanila mladega neznanca, je osvetljevala polna luna. Solz, ki so tekle po tem osamljenem, ranjenem in obupanem moškem licu, oropanem vsakega moškega ponosa, ni mogla videti.
Sedla je na rob postelje in razumevajoče vzela njegovo roko v svojo.
Na pol šepetaje je rekla, da ve, da tudi moški jokajo. Solze zdravijo dušo, je še dodala v angleščini, da jo je razumel.
Ta jok trpečega moškega je tudi njo spravil na rob. Tudi sama je bila ranjena, izdana in prevarana, a se je skrila za dnevom in bila je premalo pogumna, da bi jokala. Na kraju, kjer je bila se ji je celo zdelo, da je njena nesreča premajhna, da bi bila vredna solz.
Ko ga je tako držala za roko in čutila, da mu njena bližina dobro dene, si je le za drobec trenutka zaželela, da bi lahko sedla na spodnjo stran postelje, pokrčila noge, jih objela z obema rokama in jokala skupaj z njim.

Stojnica s sadjem na ilici Istanbula. Vir: osebni arhiv avtorice 2022.

Čez kako uro, ko se je v Istanbulu že začela prižigati ulična razsvetljava, so pri znameniti
slaščičarni Hakki Zade zavili desno in na naslednjem križišču še enkrat desno.
V mali galeriji na koncu slepe ulice ji je doktor pred meseci kupil sliko konja.
V galeriji je bila sedaj tema. Vseeno je pogledala skozi umazane šipe in videla po tleh ateljeja razmetana slikarska stojala, čopiče, nekaj palet in starih krp.Na njih je videla mešanico barv, ki pa jih ob svetlobi zgolj ulične svetilke ni mogla razločiti. Na tleh je videla narobe obrnjeno sliko s črnim okvirjem.
Zakaj, res zakaj ne more biti obrnjena prav. Jutri jo čaka zapletena naloga.

Kot v zadnjem času pogosto si še enkrat več ni znala razložiti nekaterih svojih dejanj. Pogosto je imela občutek, da se ne razume. Tako tudi tokrat, ko si je nadvse želela, da bi lahko vstopila v čarobni svet neznanega umetnika.
Razmetan atelje je v njej budil domišljijo. Bila je polna adrenalina, ko je svoj nos tesno pritiskala na umazane šipe galerije.

Imela je še čas, preden bosta prišla sestra in njen fant. Počasi se je napotila do priljubljene slasčičarne. Poiskala je mizo v kotu in si želela biti nevidna.
Od vsega, kar je slišala, ji je v ušesih ostalo samo njegovo ime.

In balerina?
Včasih, ko sta se pogovarjala v ambulanti, ko je bila dežurna ali kjerkoli sta pač imela priložnost, se je tudi sam spraševal, če ga kdo čaka, če je imel koga, če je koga prizadel. Nikoli se ni vprašal, če je morebiti odšel, ker je bil sam ranjen.
Sedaj bi mu lahko odgovorila, da sta mu edina človeka, ki ju je sploh imel, naredila nekaj zelo krivičnega, izdala sta ga in ga pustila popolnoma samega. Vse bo moral zgraditi iz nič, ko se bo vrnil in vedela je, da bo to zelo kmalu.
”Kuzla,” je zašepetala sama sebi, ”ta balerina, kako je lahko naredila nekaj takega.” Najraje bi ji dala eno tako pošteno babjo klofuto z zamahom in glasnim krikom in v lase bi se ji spustila.
Uh, kako je bila jezna.
Še naprej jo je skoraj neprijetno kljuvala misel, da kakorkoli pogleda, je bil v prejšnjem življenju zaljubljen, torej je imel ljubezen svojega življenja.
… In ljubezen?
Ljubezen odpušča, seveda.

Regratova lučka. Vir: osebni arhiv avtorice 2020

Dvajset let je čakal na popoln trenutek.
V celoti je slišal njeno predstavitev in bil je na terasi, ko je dala košarico tistemu mladeniču. Nikoli je ne bi pustil same, ne dokler diha in hodi.

Kis Kulesi ( deviški stolp) Istanbul. Vir: osebni arhiv avtorice 2018.

Zjutraj je posodobila svoj status na družbenem omrežju. Pripisala je le ”Večer na Bosporju” in
dodala oba sebka, ki ju je posnela v včerajšnjem nadvse nenavadnem večeru.