Piše: Matej Krajnc
Reprise, 2022
Na naslovnici albuma, ki je izšel v pozni lanski jeseni, je Scott Young, oče Neila Younga, znan kanadski žurnalist in pisec. Zraven je letnica njegovega rojstva. Naslovnica plošče je oblikovana kot nekakšen dokument, obrazec, dodan je tudi štempl in vse, kar sodi zraven. Pa se vprašamo, ali je pričujoča plošča komplementarna plošči Barn, ki je njena predhodnica, ali gre za čisto nekaj drugega?
Sam Neil je povedal, da nova plošča vsaj sonično sovpada z albumom Barn. Crazy Horse so tudi tokrat igrali nekatera glasbila, ki za zvok benda sicer niso najbolj značilna, a Neil se zdaj nekako niti ne trudi več ločevati med Promise of the Real in svojim dolgoletnim bendom, znanim po bazičnem, brezkompromisnem zvoku, ki je svojčas buril mnenja kritike, potem pa se je nekako ustalilo mnenje, da bend pač igra, brez pretenzij, in da je eden redkih takšnih.
Če pozabimo tisto neumno poglavje s Spotifyjem, ki je pokazalo, da je Neil, najsi se še tako prizadeva za podobo outsiderja, že zdavnaj globok establišment, je treba reči, da ves čas ustvarja in priobčuje relevantne stvari z večjim ali manjšim uspehom. Saj vemo: zna biti zelo pronicljiv, pa tudi silno prvinski, površen in zaletav. Včasih je to dobro, zanimivo in zabavno, kot denimo pri albumu Living With War iz časov Busha mlajšega, kjer je čisto naivno in naravnost zapel, da je predsednika ZDA treba odpoklicati (tudi dandanes bi potrebovali podobno akcijo, a naši “heroji” so zdaj perfidno tiho), včasih pa iritira, kot denimo v pričujočem primeru, ko smo po številnih antimonsantovskih ploščah in ploščah o materi Zemlji izpod Neilovega peresa že pošteno siti njegovih pozivov. Debata o tem, ali so taki pozivi potrebni in ali je prav on poklican zanje, bo najbrž potekala kje drugje, kritika pa je tokrat pravilno ugotovila, da je album World Record precej površinski, da se Neil zadovolji s parolami, da pa bend igra dobro, da vokalne harmonije, številne klaviature in podobne reči obogatijo Neilove klice na pomoč. Love Earth in This Old Planet sta najbrž najbolj neposredni pesmi na albumu, ne gre pa dvomiti, da Neil s svojo agendo še ni končal. Morda bi lahko tudi premislil in nehal z morilci zmerjati vseh tistih, ki ne sledijo neki drugi agendi, ki je od pomladi 2020 povsem po nepotrebnem hromila svet. In morda bi, ker njegovo stališče o planetu že dobro poznamo, spet povzdignil glas proti tistim, ki se že dolga desetletja v imenu demokracije grejo nepotrebne vojne – ena takšna se odvija skorajda na našem pragu in seveda niti pomotoma ni tisto, kar želijo, da mislimo, da je. Morda bi povzdignil glas proti medijski cenzuri, ki je dandanes močnejša kot kdajkoli prej. A Neil ropota o materi Zemlji in pri tem niti ni luciden, samo utrujen, čeravno ne dvomimo, da misli resno. Čemu oče na naslovnici? Neil že ve. Je Barn boljši album? Je.
Nedvomno bo letos bodisi sam bodisi s katerim od bendov sproduciral kaj novega in zanimivo bo videti, v katero smer bo šlo. Pričujočo ploščo pa bomo shranili kot … hm, kot obrazec. Bend igra dobro, ni kaj, kot producent se je podpisal Rick Rubin. Tudi to naj bi štelo … In grm z Neilovim obrazom v spotu za Love Earth je fantastičen.