Se lahko na kratko predstavite?

“DANICA KRIŽANIČ MÜLLER (Maribor, 31.7. 1950), pesnica in profesorica. Študij slovenščine in angleščine sem končala leta 1978 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih 1978-88 sem poučevala slovenščino na Srednji kovinarski, strojni in metalurški šoli v Mariboru, od leta 1988-2010 pa na II. gimnaziji Maribor, kjer sem tudi vodila literarno delavnico in urejala literarne zbornike z dijaškimi literarnimi prispevki. Večkrat sem bila članica žirije Pesniškega turnirja v Mariboru.

Ste izdali že kakšno pesniško zbirko?

Izdala sem štiri pesniške zbirke: Topli skriti veter (1991), Doseganje glasu (2001),
Odprta praznina (2009) in Na predvečer spremembe (2015). Poezijo objavljam tudi v literarnih revijah Literatura, Nova revija, Dialogi, Lirikon in ars.Litera.

Zbirka Odprta praznina je bila leta 2009 nominirana za Jenkovo nagrado, 2010 pa mi je bila zanjo podeljena Glazerjeva listina mesta Maribor.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Seveda verjamem v umetnost; drugače sploh ne bi pisala.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Najlepše je, vsaj zame, na to vprašanje odgovoril Kajetan Kovič, ko je zapisal, da poezija pretvarja /tudi/ bolečino v lepoto.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Lepota pa bo rešila svet (prosto po Dostojevskem). V pojmu lepote so tu zajeti tudi pojmi kot resnica, dobrota, pravičnost, ljubezen, …

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Smisel kulture je kultivirati (počlovečiti – v najbolj pozitivnem smislu) človeka.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Umetnost razširi in dvigne človekov miselni in doživljajski svet nad vsakdanjega in ga pomaga osmišljati.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Enako velja tudi za leposlovno umetnost.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Za odgovor na to in naslednje vprašanje bi bilo verjetno treba izvesti obsežne ankete, tako da se ne čutim kompetentno, da bi odgovorila nanju.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Najvažnejša je zvestoba samemu sebi, lastnemu doživljanju in razmišljanju, potem pa da lastna spoznanja in subjektivno izkušnjo oblikuje v globljo refleksijo, ki je na nek način občečloveška.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Nekje sem prebrala, da je “najbolj osebno tudi najbolj družbeno in obratno”, v smislu pristnosti najbrž.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Zapisujem sprotne vtise, opažanja, prebliske misli, … in ko začutim, da se je vse to v meni nekako zgostilo, sedem za računalnik in zapišem v zaključeni obliki.

K pisanju me vzpodbuja tudi branje poezije.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Za predloge urednikov in recenzentov sem odprta, vendar se mi skoraj nikoli ne zgodijo.
Res pa je, da ko rokopis odpošljem, ga čutim kot zaključenega.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

“Pripovedovanje zgodb je za človeški rod nekaj tako temeljnega kot uživanje hrane. Pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana zgolj ohranja pri življenju, so šele zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi njih naše bivanje postane človeško.”
(Richard Kearney)
Zato radi poslušamo zgodbe, tudi v lirski poeziji je neka “zgodba”, notranja zgodba, ki je sicer specifična zgodba avtorja, hkrati pa tudi (če je dovolj dobro /iz/povedana) zgodba bralca ali vsaj majhen delček te zgodbe. Če bralec najde v celotni knjigi vsaj eno pesem, en verz, en stavek, s katerim se lahko poistoveti, je namen avtorja dosežen.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje je zame možnost izražanja same sebe in preko tega tudi možnost stika z drugim/i/, kar nas najgloblje potrjuje. Je način mojega bivanja že od otroštva, odkar se resnično zavedam sebe.

Kdaj je knjiga zaključena?

Pesem vedno pišem kot pesem, eno in edino, in še ne mislim na zbirko. Ko pa se jih nabere dovolj, jih uredim v smiselno celoto in knjiga je zaključena.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Čeprav v mojem pisanju ni veliko konkretnih življenjskih položajev, vsakdanjih situacij, konkretnih ljudi, ki so z mano v takem ali drugačnem razmerju (oziroma vse to ni naravnost opisano, ni “pripovedno”), pa so pesmi vseeno povezane z njimi, z resničnimi doživetji v mojem stvarnem življenju, saj drugače sploh ne more biti.
Ampak v pesem pride le “esenca”, povezana z zunanjimi podobami, “slikami” stvarnega sveta, s katerimi se vsak dan srečujem. Te podobe (dreves, ptic, potokov, oblakov, …) postanejo metafore mojih notranjih stanj.
Najvažnejša so notranja stanja, iz njih se poraja poezija. Pravzaprav se kar nekako “naložijo” na zunanje slike. In ne obratno. Moja koncentracija je notranja in si zunanjo pojavnost le vzame, da se sploh lahko izrazi.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Prvi vzgib za pesem pri meni, vsaj največkrat, ni racionalen (ni “ideja”), ampak gre bolj za spontani zapis nekega notranjega stanja. Šele potem, ko je pesem že na papirju, prerazporedim besede, verze tako, da tvorijo celoto. Prvi del se dogaja s svinčnikom na papirju, drugi del se oblikuje na računalniku. In pri njem pride v poštev spretnost pisanja (ki pa mu ne bi rekla “rokodelstvo”, ampak bolj občutek za ritem in izvirnost izražanja).

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Najvišje. Vsaj po mojem poetičnem občutku (estetskem, etičnem in spoznavnem).

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Ker sem več kot tri desetletja učila v srednji šoli, naj mi bo dovoljeno citirati kar učbenik: “Umetnostno besedilo torej ne posreduje stvarne informacije o enkratnem dogodku ali realno bivajočem človeku, temveč ustvarja domišljijski svet, ki ni vnaprej omejen ali določen s tem, kar se je v resnici dogajalo, ali s konkretnimi lastnostmi neke resnične osebe, pač pa nam posreduje neko splošnejšo resnico o človekovem bivanju in nas tako uči prisluhniti tudi samemu sebi, torej poglablja našo duševno občutljivost in nas plemeniti.” (Na pragu besedila 1. – Ljubljana: Rokus, 1999)
Seveda pa se zavedam, da vse ni učbeniško enostavno, dogajajo se tudi mešanja t. i. funkcijskih zvrsti jezika in besedil.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Nič od tega.
Če že, bi bila rada prepoznavna toliko, da bi moje knjige prišle do urednikov, ki bi jih z veseljem izdali, in preko njih do bralcev, ki jim je take vrste poezija blizu.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel

Vsekakor umetniški izdelek.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Oddati tekst zame pomeni, da ga prepustiš bralcu, kot prepustiš otroka njegovemu lastnemu življenju.
Izdati tekst je povezano tudi s finančnimi zadevami, s katerimi se nerada ukvarjam, zato to z veseljem prepustim kakšni založbi.
Promovirati tekst zame pomeni utreti mu pot med bralce, kar je včasih izjemno težko, posebno za zahtevnejše tekste, zato sem hvaležna za vsako obliko pomoči založbe, recenzentov in ocenjevalcev.

Opišite bralca?

Ker veliko berem (to se mi zdi za ustvarjalca nujno), bom opisala kar sebe. Kako torej berem?
Pesniško zbirko najprej prelistam, se ustavim ob kakšni pesmi, potem začnem brati od začetka in vztrajam do konca. In prebiram še in še (ne vedno v prvotnem vrstnem redu), posebno če je tekst zahteven. Včasih se razpre šele po X-m branju. Zahteva nekaj napora, ampak je vredno.
Če lahko tekst vsaj malo povežeš s sabo in svojim doživljanjem, seveda, ali če ti razpre kak drug vidik bivanja, ki ti je bil do takrat zastrt.