Piše: Mika Hočevar
Znanstvena monografija je nastala v okviru študija in ima slabih 70 strani. Omenjeni temi, vojno in ljubezen obravnava po večini skozi štiri romane – Severni sij; Katarina, pav in jezuit; To noč sem jo videl ter In ljubezen tudi. Občasno se jim pridruži še nekaj romanov (predvsem Galjot skozi prizmo vojne in ne toliko ljubezni, saj kot zapiše avtor “kjer pride do razmerja med moškim in žensko, je le gola spolnost”) in kratkih zgodb.
Ta monografija za vas ni primerna, če katerega od naštetih del še niste brali. V njej namreč, poleg citatov in obnove, pusti tudi zelo malo prostora za lastno domišljijo in razlago dogodkov, kar je pravzaprav njen namen. Monografija je zelo dober vpogled v nekatera pisateljeva dela in njegov ponavljajoč vzorec vloge ženske in moškega v njih ter seveda vojne – predvsem delovanje totalitarizmov pred, med in po drugi svetovni vojni, katerim Jančar ni bil naklonjen.
Avtor ugotavlja, da se je v moderni književnosti spremenilo tematiziranje vojne. Če sta se Iliada in Vojna in mir osredotočila na prikazovanje junakov, se je to v moderni književnosti obrnilo v prikazovanje malega človeka. Všeč mi je bila mnogokrat izpostavljena resnica o vojni: “zlo, ki človeka uniči, četudi je ta na strani zmagovalcev.” Po vojni je v duši težko najti mir. Izjemna domišljija Jančarja mu je prinesla veliko nagrad in prevajanja v druge jezike, kar sem enkrat izkoristila tudi sama, ko sem prijateljici za rojstni dan kupila meni zelo ljub roman “To noč sem jo videl” v litovščini.
Če že pišem o meni ljubih Jančarjevih delih, je moj najljubši roman zagotovo In ljubezen tudi. Zanimiv mi je bil avtorjev zapis, da se je prvotno imenoval “Kako narašča sovraštvo”. Čeprav se skozi razplet zgodb zdi to primernejši naslov, mi je všeč, da se je na koncu odločil za ljubezen. Avtor zapiše: “Podobno, kot v romanu To noč sem jo videl je ljubezen prisotna le še kot spomin na nek pretekli čas, ko še ni bilo vojne, in se v primerjavi z vsakdanjo krutostjo zdi kot sanjski in pravljičen.” Se zdi, kot da je Jančar pisal roman za romanom po principu, da ti v življenju nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.
Brez dvoma je Jančar eden najboljših slovenskih pisateljev. Morda mu je k temu pomagalo tudi dejstvo, da je odraščal v komunistični Jugoslaviji. Avtor z enim samim stavkom izredno dobro zapiše opažanje vpliva totalitarizma v obliki simbola rdeče zvezde na Jančarja, ki “se v svojih literarnih delih izogiba esejističnemu prikazu svojega mišljenja in v ospredje vedno postavlja posameznika proti usodi ali sistemu, kar je bila vsaj v Jugoslaviji, tudi njegova usoda.” S tem je želel povedati, da je Jančar preživel nekaj časa v zaporu zaradi pisanja polemičnih člankov. “Bil sem obsojen, zaprt in pomiloščen. To pa je tudi vse, kar se da o tem povedati,” pove Jančar. V prvi vladi samostojne Slovenije mu je bilo ponujeno mesto kulturnega ministra, vendar je funkcijo zavrnil in se nikoli ni politično udejstvoval, čeprav je aktivno sodeloval pri demokratizaciji Slovenije.
Skupne značilnosti Jančarjevih del, ki jih avtor obravnava, so strnjene v zadnji del monografije. Pomembnejši motivi so ljubezen (v kateri je prisotna podoba močne in emancipirane ženske, katerih, kot zelo pravilno ugotavlja avtor, “v slovenski književnosti ni veliko, saj se žensko po večini predstavlja kot požrtvovalno mater in žrtev moških”), vojna (v ta motiv avtor vključi se motiv množice in motiv ideologije) in usoda, ki vedno uspešno krmari med njegovima glavnima motivoma. Želela bi si vedeti več o Jančarjevem ljubezenskem življenju in njegovem odnosu z materjo ali o družinski dinamiki v njegovem otroštvu, saj je prav ljubezen zelo pomemben del vseh obravnavanih romanov v monografiji in za katero so junaki pripravljeni storiti veliko. Avtor ugotavlja, da je pogost motiv usodno nesrečanje “partnerja preživita vse preizkušnje, ki jih marsikdo ni, in se že skoraj srečata, a se zaradi takih in drugačnih razlogov (zaradi usode) ne, čeprav je, vsaj tako se zdi, spet čas, da par zaživi skupaj srečno, kot je živel pred preizkušnjami.” Tudi sama ugotavljam, da Jančar rad poseže v želje bralca in se tako še dodatno poigra z našimi pričakovanji in čustvi. Morda je tako bolje. Morda se s tem bralcu še bolj usidra v srce in mu ne da lebdeti na pocukranem oblaku sladkorne pene pravljičnega življenja. Koneckoncu življenje res ni pravljica.
Monografija ima vključeni dve recenziji, eno je napisal dr. Matevž Kos, drugo pa dr. Tomislav Virk. Izšla je leta 2021 pri založbi Kulturni center Maribor, v okviru zbirke “Znanstvena monografija”.