Piše: Matej Krajnc

Nonesuch Records, 2022

Druga zbirka albumov Randyja Newmana za zdaj zaokrožuje njegov opus zbrane nefilmske glasbe. Newman je leta 1998 izdal četvorno zbirko Guilty, na kateri se je sprehodil skoz vse kotičke svoje kariere, pri Nonesuch Records pa so leta 2017 zbrali prvih pet albumov njegove pop kariere, kot ji sam pravi (1968-1977), preostali pa so zdaj tu, vse do zadnjega, Dark Matter, ki je izšel leta 2017. T. i. songbooki so izšli posebej. Kritiki so si bili precej enotni, da je pričujoča zbirka sijajna, a ne tako kot prva, ki naj bi bila še sijajnejša. Newman ni izgubil moči, so pisali, a v zadnjih desetletjih se je skoraj docela posvetil filmu. Vmes so bile te plošče, nekatere čudno producirane … Ne čudno, dodajamo, ampak občasno nekolikanj sodobneje, Newmanov klavir ni bil vedno čisto v ospredju, a Newman ni nikoli pozabil svojega avtorskega dostojanstva. Človek s takim smislom za humor si je tudi privoščil zaigrati v videospotih, kar je bilo videti precej zabavno … in uspešno, še vedno se spominjamo spotov za I Love LA in It’s Money That Matters. In Mark Knopfler niti približno ni bil edina kitarska veličina, ki je igrala na Newmanovih albumih. Spomnite se Rya Cooderja – in še koga.

Newman je vedno znal pritegniti pozornost – nikoli klasično komercialno uspešen, a vedno relevanten in nadvse vpliven. V pričujočem paketu so tako kar vse po vrsti klasične plošče: Born Again iz 1979, ki jo imajo še vedno za najšibkejšo, a kaj potem. Pa Trouble in Paradise (1982), Land Of Dreams (1988), Faust (1994), Bad Love (1999), Harps And Angels (2008) in že omenjena Dark Matter (2017). Zlasti Harps so razglasili za “pozno mojstrovino”, a Newman je bil takrat star šele 65 let. Letos gre na okroglo, 80, a se ne zdi, da bi že odnehal. Zdaj mu itak ni treba, oktogeneriki veselo skačejo po odrih, čeprav radi razglašajo, da je to zadnjič. A naj se oglašajo, dokler to delajo z občutkom in dokler nam imajo kaj povedati. In, hej, dokler njihovi tehniki ne dobijo težkega telekastra v glavo.

Newman je tudi na pričujočih ploščah smešil debilizem sveta, različne majhnosti umov in njihove kontekste, nekateri pa se zdaj vračajo k njegovi z grammyjem nagrajeni pesmi Putin z albuma Dark Matter, a tu gre za čisto drug kontekst. Newman ni bil nikoli na prvo žogo, vedno je segel globlje in se tam tudi najbolje počutil. Znal je biti samoironičen, nikoli pa samopomemben ali nadut. Tale zbirka sicer ni poceni, a tudi modrost ni. In pošteno si priznajmo: te je bilo vedno premalo.