Piše: Mika Hočevar

Kratka pesniška zbirka, ki jo sam avtor imenuje “žepni molitveniki praznoverja”, obsega 72 strani in se prebere na mah. Ne bi se ravno strinjala, da gre v kratkih, nekaj vrstičnih pesnitvah za praznoverje, a komu verjeti, če ne avtorju. Čeprav sama verjamem, da imamo bralci kar nekaj svobode pri interpretaciji, ne glede na avtorjeve misli in želje po določenem razumevanju v čast nastanka umetnine. 

Zadnja pesem z naslovom “Razodetje” se me je nekako, na poseben način dotaknila, saj v njej Černelč v osmih kratkih tekstih, za katere bi težko rekli, da so pesnitve, dobesedno razodene “praznoverje. V njem je skrit smisel vašega življenja”. Eden mojih najljubših gre tako:

“3. Vera

Verjeti samo v stvari, ki so, bi pomenilo zanikati nešteto stvari, ki še bodo. Ves svet je samo privid, ki nastaja v somraku našega poželenja. Resničnost se rojeva iz naše sle. Bog je samo malik in samo Malik je bog. Vanj verujemo, ker vemo, da obstaja. Obstaja pa zato, ker verujemo vanj. To je začaran krog, v katerem je bog sam svoj vzrok in posledica. Človek je ustvaril boga zato, da bi bog ustvaril človeka. Bog pa je ustvaril človeka zato, da bi človek ustvaril Boga. Protislovje je počelo stvarstva. Smisel življenja je v njegovem nesmislu.”

“Uganka

Na prvi pogled bi si lahko mislili, da je Černelč le polnil praznino snežno belih listov še ene od knjig redkim ljube poezije, a sama zbirke “Prapodobe” ne vidim tako. Ustvarjalna vrednost se v mojih očeh ne meri skozi množice, a menim, da bi v primeru molitvenika pred mano bila velika škoda (če že ne krivica do avtorja), da le-ta ne bi bil bran. Kljub kratkim verzom, ki jih niza iz strani v novo stran, ti napisani z drobno pisavo za kontrast veličine pomena, dajo misliti.

“Vrnitev

…

Takrat se snideva

vsak s svojo samoto

in drug drugemu

podariva svet,

ki ga sama zase

ne moreva

imeti.”

Sanjavo lepo in brezčasno čutno.