Piše: Ivan Vogrič

Na Teznu v Mariboru, v prijetni soseski nizkih stanovanjskih stavb ob robu gozda, stoji Ulica Ubalda Vrabca. Ime nosi po glasbeniku, ki je danes Mariborčanom skorajda neznan, je pa bil v desetletju pred vojno – kot poudarja odlična poznavalka njegovega opusa, Manja Flisar Šauperl – eden najvidnejših oblikovalcev mariborskega glasbenega življenja.

Ubald Vrabec, rojen 1905 v Trstu, je bil eden od številnih Primorcev, ki so se med obema vojnama, ob razmahu fašizma v Italiji, naselili v mestu ob Dravi. V Maribor je prispel leta 1931, potem ko je bil pred tem dve leti v Argentini. Zaposlil se je pri Glasbeni matici, kot učitelj violine. Nekaj časa je bil začasni ravnatelj te takrat osrednje glasbene šole v mestu (ravnateljevanje je pozneje prevzel Marjan Kozina). Bil je tudi namestnik koncertnega vodje Vasilija Mirka, prav tako Tržačana, ki se je še pred Vrabcem naselil v Mariboru. Skupaj z ženo Emo je hkrati poučeval na glasbeni šoli železničarskega društva Drava, kar pomeni, da je svoje pedagoške sposobnosti – kot trdi Bruno Hartman – razdajal tudi na desnem bregu mesta, med manj petičnimi občani.

Vrabec je postal prepoznaven tudi ob umetniškem vodenju moškega pevskega društva Jadran, ki je delovalo pod okriljem istoimenskega društva. Društvo so ustanovili leta 1920 primorski priseljenci in je v kratkem postalo povezovalni element znotraj vse bolj številčne skupine Primorcev. Treba je vedeti namreč, da je bilo, sorazmerno s številom prebivalstva, število Primorcev v Mariboru najvišje med večjimi slovenskimi mesti, vključno z Ljubljano.

Pevski zbor Jadran je Vrabec prevzel sredi tridesetih let in z njim dosegel zavidljive uspehe. Mariborski časnik v nemškem jeziku je leta 1937 zapisal, da se je razvil v najbolj kakovostni moški zbor v mestu, dve leti kasneje pa je Nova doba priobčila, da je postal »najboljši pevski zbor med vsemi emigrantskimi zbori«. Po spojitvi Jadrana s prosvetnim in podpornim društvom Nanos sta se združila tudi oba zbora, ki sta pred tem delovala pod njunim okriljem. Tako je nastal pevski zbor Jadran-Nanos, ki je bil sestavljen iz najboljših pevcev obeh nekdanjih zborov. Nadaljevanje te zgodbe je bil zbor Kolo, ki je imel 2. aprila 1941 v Sokolski dvorani svoj prvi in obenem zadnji koncert. Prav na dan ko je izšla v Jutru laskava ocena koncerta, izpod peresa prof. Karla Pahorja, v Mariboru živečega Tržačana, so sile osi napadle Jugoslavijo. Sicer je Vrabec vodil tudi zbor pevskega in glasbenega društva Grafika, ki je sodelovalo večinoma na internih prireditvah tiskarjev.

Po zasedbi Jugoslavije je odšel v rodno mesto, kjer je med vojno sodeloval z Osvobodilno fronto. Od leta 1945 je bil zaposlen pri Glasbeni matici v Trstu in vodil različne zasedbe pevskih zborov. Uspešno se je  udeležil raznih zborovskih tekmovanj v Italiji in Sloveniji.

Vrabec je tudi skladal, večinoma zborovsko glasbo. Priredil je Zdravljico, Bilečanko in več ljudskih (Bratci, veseli vsi, Polka je ukazana, itd.), tudi nabožnih pesmi. V zborovskih repertoarjih je našlo prostor več njegovih izvirnih pesmi, med drugim Slovenska pesem, Kresno jutro in Bila je noč. Pisal je tudi orkestralno glasbo in glasbene kritike.

V rodnem mestu še nima ulice ali trga, poimenovanega po njem. Obstaja pa možnost, da ga bo nekega dne imel. V mestni četrti Rojan, kjer se je rodil (umrl je leta 1992 v Izoli), so namreč leta 2022 izvedli spletno anketo za morebitno poimenovanje nove urbane točke, ki jo trenutno urejujejo; Vrabec je zbral največje število glasov in prehitel znano astrofizičarko Margherito Hack.