DARKA LAMPIČ

Poznojesenski dan. Sivina neba in tišina ustvarjata vtis zamrznjenega trenutka v času. Vse miruje; še sapice ni, ki bi zvrtinčila prah s tal. Med kupi staljene kovine, kamenja in ruševin pozabljene civilizacije, do kamor seže pogled, stojijo mogočna bitja. A kaj sploh so? Od daleč so videti kot oguljena drevesa s povešenimi vejami, prekrita z zeleno, svetlikajočo se kopreno in s čudnim dvojnim deblom, ki se v višini kakih treh metrov združi v eno samo. Tam, kjer bi morala biti krošnja, je velika okrogla ali elipsasta tvorba. Če jo dobro pogledaš, lahko zaznaš oči, nos, ušesa in celo usta – a vse to je nekako zabrisano, da se ti morda vse skupaj zdi le plod domišljije in senc.

            Delujejo veličastno, a tudi ranljivo v svoji nepremičnosti.

Tišina v zraku je prevara, saj se bitja med seboj sporazumevajo telepatsko. Če bi lahko pokukali v njihovo medmrežje, bi slišali, o čem govorijo.

            »Pripovedovalec, prosim, povej nam zgodbo. Zebe nas, težko je zaspati, ko ti mraz leze v vse pore in veš, da bo spanje dolgo. Že veliko časa je preteklo od takrat, ko si nam nazadnje pripovedoval. In tisto je bila žalostna zgodba.«

»Samo take zgodbe poznam; konec je vedno žalosten. A tokrat vam bom pripovedoval resnično zgodbo, ki je še niste slišali, govori pa o vseh nas. Kdo ve, ali se bom prihodnjo pomlad še prebudil. Res sem star in moči mi pojemajo. Med vašim spanjem bom prenesel v nekoga izmed vas vse zgodbe, ki živijo v meni, predal mu bom dediščino človeštva, ki je nekoč živelo na tem svetu, da jo bo hranil in posredoval naprej.«

            Z vseh strani so prihajali vzdihi. A ne glasni, pač pa zakriti s tišino. »Pripoveduj, pripoveduj …«

Z neba so se spustile prve snežinke in začele z mlečno belo odejo prekrivati pokrajino, ko je Pripovedovalec začel.

            »Kakšni so bili prebivalci planeta pred veliko katastrofo, že veste. Veste tudi, da je bil človek tisti, ki je povzročil propad življenja na površju Zemlje. Začelo se je z onesnaženjem in segrevanjem planeta. Sprememba podnebja je povzročila katastrofalna neurja, izbruhe vulkanov in potrese. Zemljo je ovila plast pepela. To je trajalo nekaj menjav letnih časov in že tako zdesetkano prebivalstvo se je zapletlo še v strašno jedrsko vojno, ki je s površja izbrisala tudi zadnje ostanke bornega življenja. Nečesa pa vam nisem nikoli povedal. Mi smo potomci tega Človeka. On nas je ustvaril.«

            Spet je bilo slišati tih šepet in nemir med bitji. Njihovi navzgor obrnjeni udi so neznatno vzvalovili in drobne tipalke so vznemirjeno zatrepetale.

            »Pred zadnjo, odločilno in pogubno vojno se je skupina znanstvenikov umaknila v utrjeno zaklonišče pod zemljo. Morda je bilo takih skupin več, a jaz vem le za to, ki je ustvarila povsem novo življenjsko obliko – nas.

            Ljudje so vedeli, da so zaloge hrane omejene, da nimajo dovolj energije za pridelovanje nove, pestile pa so jih tudi bolezni, ki jih je povzročilo sevanje, ki so mu bili izpostavljeni, še preden so se umaknili s površja. Med njimi je bil znanstvenik Ram, izvrsten genetik, ki je proučeval ustroj rastlin z namenom, da ustvari človeka, ki bi se prehranjeval kot rastline. Izhajal je iz dejstva, da so te v nekaterih pogledih na višji razvojni stopnji kot človek. So edinstvene, ker imajo poleg mitohondrijev tudi kloroplaste, kar jim daje prednost pri prehranjevanju. Lahko se namreč prehranjujejo z anorganskimi viri. Ram je hotel ustvariti novega človeka, odpornega proti uničujočemu sevanju na površju planeta, in s sposobnostjo, da bi si – tako kot rastline – hrano delal sam, kajti pod nebom opustošenega planeta še kdo ve kako dolgo ni bilo mogoče pričakovati življenja, kakršno je bilo pred katastrofo.

            Leta in leta si je zaman prizadeval. Sodelavci so pomrli in na koncu sta ostala le on in njegova žena Tera. Svoj serum je vsa leta preskušal na sebi in njej. A ravno takrat, ko je prišel do prvih otipljivih rezultatov, je Tera zbolela. Ničesar več nista imela izgubiti, zato sta se odločila za drzen poskus: potem ko jima je vbrizgal svoj serum, sta se odpravila na površje. Njuna koža je bila svetlikajoče se zelene barve, saj so se zaradi seruma v njej že razvili kloroplasti. Ram je sicer predvideval, da bo sposobna fotosinteze, a zaradi številnih neznank v zunanjem okolju nista gojila preveč upanja za daljše preživetje. Toda na njuno presenečenje je serum deloval in ju tudi zaščitil proti premočnemu sevanju. Celo več: še preden sta porabila zalogo hrane, ki sta jo vzela s seboj, nista več čutila lakote. Sončna svetloba jima je zadoščala, ogljikovega dioksida pa je bilo v zraku tudi dovolj. A nekaj ju je vseeno bremenilo: vse težje sta se premikala. V njunih telesih so začele prevladovati rastlinske celice, kar je Rama presenetilo. Spremembe so se odvijale veliko hitreje, kot je predvideval. Vedno okornejša sta bila in po nekaj mesecih sta se začela tudi fizično spreminjati. Te spremembe so bile boleče. Po serumu je prišlo v njuno telo sicer veliko protibolečinskih snovi, a ne dovolj. Mislila sta, da bo zdaj zdaj prišel njun konec. Potem pa so bolečine nenadoma izginile, in kot bi se v njunem umu nekaj razpočilo, sta začela zaznavati povsem nove občutke. Čutila sta, kako jima po telesu kroži voda, ki sta jo črpala iz zemlje. Čeprav sta se za silo še lahko premikala, sta ugotovila, da jima je lažje, če mirujeta. Tako sta dobila več hranil. Iz rok so se jima začeli raztezati vejam podobni izrastki s tankimi zelenimi migetalkami, s katerimi sta lovila dežne kaplje in skozi katere sta dihala. Fotosinteza se je odvijala po vsem njunem telesu. Kmalu nista več mogla govoriti, a sta ugotovila, da se lahko sporazumevata telepatsko.

            Prežemalo ju je ugodje. Koreninam podobne tipalke, ki so se razraščale iz njunih nog in se prepletale pod zemljo, so jima posredovale veliko novih informacij, ki pa jih še nista znala povsem dekodirati.

            V pozni jeseni se je iz Terinega telesa začela cediti bleščeča se srebrna tekočina, polna drobnih kroglic. Ram jih je lovil s pomočjo lovkam podobnih izrastkov in vanje vbrizgal sok, ki se mu je cedil iz izrastkov. To je bil način razmnoževanja, ki se ga je domislil sam, a ni vedel, ali bo deloval. Tera se še nikoli ni počutila tako srečno in zdravo. V telepatskem objemu sta čutila, da sta zaplodila povsem nov rod, ki ju bo nasledil in nadaljeval življenje na Zemlji.

Začela se je zima in njuni telesi sta v zasneženi ter povsem mrtvi okolici prešli v nekakšno polspanje. Še vedno sta bila telepatsko povezana in njuna uma sta sanjala skupne sanje. Zavedala sta se, da postajata neko povsem novo bitje in da vse bolj izgubljata človeškost.

            S prihodom pomladi sta ugotovila, da njuni telesi silovito hitro rasteta, da so se jima noge dokončno zakoreninile in da okoli njiju začenjajo poganjati nova bitja, njuni otroci. Skrbela sta zanje, jih s senco svojih rok varovala pred vročino in jim ob pomanjkanju vode dajala piti iz svojih korenin. Kmalu sta ugotovila, da sta tudi z njimi telepatsko povezana. Začela sta jih učiti o okolju ter o tem, kako naj se zavarujejo pred snežnim metežem in močnimi vetrovi. Pela sta jim uspavanke in druge pesmi, ki sta se jih še spominjala iz otroštva. Ko so ju spraševali o pomenu posameznih besed v pesmih, sta jim potrpežljivo pripovedovala zgodbe o ljudeh in življenju v izgubljenem času ter jim telepatsko posredovala slike izginulega sveta.

            Ko sta nekega dne zaslutila, da se jima bliža konec, sta svoje spomine predala najmočnejšemu izmed svojih otrok. Poimenovala sta ga Pripovedovalec. To je bilo že davno. Jaz sem že triintrideseti Pripovedovalec, naša življenja pa so dolga, precej daljša, kot so jih nekdaj živeli ljudje.«

            Belina in tišina sta prekrivali pokrajino. Bitja, ki so jo naseljevala, so med sanjarjenjem o povsem drugačnem svetu počasi utonila v dolgo zimsko spanje.

            »Kaj je naše pravo življenje in kaj sanje,« se je vprašal Pripovedovalec in se tudi sam prepustil objemu sanj.

Prvič objavljeno v ŽIT 9/2018