Piše: Ivan Vogrič

Prepoznaven je bil že zaradi svoje »postavnosti«, ne samo umetniškega daru, je zatrdil literarni zgodovinar Dušan Moravec. K mogočnemu fizičnemu videzu je dodal značajske poteze: temperamentnost in vihravost, šegavost in odprtost, toplino in rahlo neurejenost ter samozavestnost, tudi včasih samovšečnost, se pravi lastnosti, ki so značilne za marsikaterega gledališčnika. Gledališki in filmski igralec Danilo Turk – Joco (Rocol/Trst 1912 – Lovrečica pri Umagu 1991) je knjigo svojih spominov naslovil Moje stoletje. Naslov je posrečen, saj letnici njegovega rojstva in smrti skorajda sovpadata s »kratkim stoletjem«, dvajsetim seveda (po zgodovinarju Erichu Hobsbawmu), ki sega od začetka prve od dveh velikih svetovnih morij do razpada Sovjetske zveze.

Dejansko je tudi sam, »na lastni koži«, doživel nekatere ključne trenutke prejšnjega zelo razgibanega in navsezadnje krvavega stoletja. Tako je leta 1920 videl, kako so plameni uničevali Narodni dom v Trstu, stavbo, v kateri si je kot otrok ogledal gledališko izvedbo Jurčičeva Desetega brata. Ker je bila  mama s Tomaja, kamor je večkrat zahajal, je spoznal osem let starejšega domačina Srečka Kosovela. Osebno je tudi poznal Ferda Bidovca in Franja Marušiča, člana ilegalne protifašistične skupine Borba, s katero je sodeloval (oba sta bila ustreljena v Bazovici septembra 1930). Prav aretacija Marušiča, doma iz istega kraja, je botrovala, da se je Danilo umaknil v Jugoslavijo; enostavno ni želel imeti opravka z italijansko pravico.

Danilo Turk se je priselil k očetovi sestri v predmestje Maribora. V spominih navaja, kako je požrl »marsikatero pikro« in od domačinov poslušal očitke in zmerljivke, kot so čiči in mahoštije; v Jugoslavijo je prišel namreč v času hude gospodarske krize. Kmalu se je vključil v primorsko emigrantsko društvo Nanos in postal njegov podpredsednik, vstopil s sokolske vrste in, glede na to, da se je zaposlil na železnici, začel delovati v športnem društvu Železničar. Hkrati se je lotil narodnoobrambnega dela, pri čemer se je povezal tako s tigrovskim gibanjem kot drugimi protifašisti. Spoznal je Pinka Tomažiča, nekaj časa delujočega v Mariboru, ki so ga 1941 obsodili na smrt v Trstu.

V mariborskem gledališču se je postopno izoblikoval v igralca; najprej kot navaden statist, nato kot inscipient, v naslednji fazi kot nastopajoči v otroških predstavah in končno, po predhodnem obiskovanju gledališke šole, kot pravi igralec v resnih predstavah, od Cankarjevih del do Gogoljevega Revizorja in  Shakespearovega Othella. Nastopal je tudi v operetnih predstavah. Angažma v mariborskem gledališču je trajal polnih deset let.

Ob napadu na Jugoslavijo se je prostovoljno prijavil v vojsko, bil zajet, odgnan v ujetniško taborišče na Reko in nato, kot primorski emigrant, v tržaške zapore. Potem ko so ga poslali služit italijansko vojsko, je spomladi 1943 dezertiral, našel zatočišče na Krasu in naposled vstopil v partizane. Po kapitulaciji Italije je organiziral partizanske gledališke skupine na osvobojenem ozemlju Dolenjske in Bele krajine in nato Primorske. Avgusta 1944 je bil v skupini, ki se je povzpela na Triglav in tam, ob razobešanju trobojnice, odstranila mejnik.

Po osvoboditvi je bil med ustanovitelji Slovenskega narodnega gledališča, od 1946 do 1952 pa kulturni organizator na Tržaškem. Od sezone 1952–53 do uradne upokojitve 1972 je bil igralec pri Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Nastopil je tudi v večjih in manjših vlogah v okrog 90 filmih za veliki in mali zaslon, med drugim v komedijah Ti loviš in Naš avto.

Njegova življenjska sopotnica je bila igralka Zlata Rodošek, pokopan je na ljubljanskih Žalah.