Pred kratkim je pri založbi Kulturni center Maribor izšla nova pesniška zbirka Mateja Krajnca – vsestranskega pisca, kantavtorja ter literarnega in glasbenega kritika, ki svojo kritično držo suvereno ohranja tako v knjigah kot na odrih pa tudi na spletu. Pričujoča zbirka je v okrnjeni verziji izšla že leta 2015 pri internetni založbi Lulu v enem samem izvodu, posvečena spominu na takrat preminulega pevca Arsena Dediča. Posebnost letos izdane zbirke Razrvani človek pa je v tem, da je avtor nekaj starih pesmi izločil ter dodal razdelek z naslovom Itinerarij, v katerem se nahajajo pesmi, ki so nastale lansko leto za nastop v Tivoliju. Krajnc se je odločil, da pesniško zbirko sklene s pesmijo, posvečeno Arsenu Dediču, ki se začne z verzom iz ene izmed njegovih pesmi (Svet ni na mojem nivoju), s katerim se tudi konča: “Človek presoja človeka / v citroenu ali renaultu … Le vkup, le vkup, woga gmajna! / Svet ni na mojem nivoju …” V pričujoči zbirki pesnik na številnih mestih omenja tudi nekatere ostale glasbenike (Oto Pestner, Dinah Washington, Tino Rossi, Chick Webb itd.) kot tudi svetovne pesnike, ki so nanj naredili vtis (Gottfried Benn, Milan Dekleva, Jules Verne, George Orwell, Pearl Buck, Christian Andersen itd.).

Glede na to, da kantavtorje spremljam le slučajno, če se po srečnem spletu okoliščin le-ti znajdejo na kakšnem knjižnem festivalu, moram priznati, da mi je Krajnc ostal v čudovitem spominu, ko je v okviru projekta Vključujemo in aktiviramo!, namenjenega socialno marginaliziranim skupinam po vsej Sloveniji, prepeval svoje pesmi v zaporu na Dobu. Za vse je bil ta zaključni dogodek, ki ga je konec leta 2018 organizirala pisateljica Stanka Hrastelj enkratno doživetje, sploh pa so bili nad njim navdušeni zaporniki, ki so zaradi dolgotrajnega prestajanja kazni le redko kdaj imeli priliko prisluhniti družbeno-kritičnim besedilom v živo. Krajnca so zavzeto spremljali od začetka do konca in se po dogodku z njim pogovarjali kot da bi šlo za vseživljenjskega prijatelja. Morda bi komentar k temu lahko našli v razdelku z naslovom Mrak na oči in verzih iz prvega pesniškega sklopa: “Če bi mi padel / mrak na oči, / bi izvedel veliko / nevidnih stvari. // Odprl bi okno, / vrgel se skozenj, / tih, neprivlačen, / mrk in nervozen. // Mrak na očeh / bi mi bil priča, / kako slehernik se / vsega naveliča. // A žal sem le človek, / reva, kot vsi, / zato mi ne pade / mrak na oči. // Zato ne odpiram / oken in vrat; / ostajam zaprt / zavrt psihopat.” Pesmi o sleherniku, ki je zaradi svoje nevrotične in nekonformistične narave družbeno ožigosan, so pri Krajncu v prvem planu – z njimi pa se lahko identificiramo vsi, ki se tako ali drugače nahajamo na obrobju družbe. V pesniškem razdelku z naslovom Razrvani človek je kar deset pesmi na to temo, pri čemer nam v oči pade četrti sklop: “… Kriki razrvanega človeka / so pritajeni kriki. / Vedno grejo v nekakšen / fade-out. Izzvenijo. / Izzvenijo, še preden / bi jih kdo lahko slišal / in, razburjen do absolutnega, / poklical policijo. // Čeprav tudi on / zaspi ob televiziji. / Čeprav pred svetom skriva, / da ima steklene oči. // Kriki razrvaneg človeka / ne begajo po soseski. / Raje potegnejo z radirko / in soseska izgine. / O dobri stari časi / analognih brisanj! / O dobri stari časi/ svinčnika in mine! // In črnobelih televizij, / ki se ne preklapljajo! / Domov bi rade gnale, / a črede nimajo…” in pa zaključni, deseti sklop, v katerem Krajnc nekoliko ironično zapiše: “Glejte, otroci, glejte / razrvanega človeka! / Vrečko v roki nosi, / miloščine prosi. / Glejte otroci, glejte / razrvanega človeka! // Ne hodite ven, dokler / ne boste polnoletni! / Starši naj dotlej vas / nikamor ne pustijo! / Razrvani človek / ima vedno kaj za bregom: / za enim ima metaforo, / za drugim metonimijo.”

Tudi Krajnc se na določenih mestih poslužuje metafore in metonimije, vendar le, če se mu to zdi upravičeno in smiselno – v svojem izrazoslovju je večino časa kar se le da dobeseden, precizen in direkten. Njegovi verzi režejo neusmiljeno po listu kot britev in bralec ima občasno težavo, saj so mu posamezni strokovni pojmi iz literarne teorije tuji (pentemimereza, kudos itd.) niti ne dojame asociacij, ki se pesniku porajajo ob poslušanju glasbenikov: “Šumenje kapelj moti zgolj zvok jazza / večinoma iz tridesetih let. / Dež, da bi preglasil ga, se napreza, / jezen na Eldridgea in na njegov kornet.”

Pesniška zbirka Razrvani človek vsebuje na eni strani izredno pronicljive, družbeno-angažirane pesmi, na drugi strani pa lahko najdemo tudi obilo lahkotnejših pesmi, povezane z vremenom in splošno atmosfero. Takšni sta recimo pesmi Tuhtam, kaj mi je še storiti in Žolta je moja usoda, v kateri slavi nevihte. Za tovrstne pesmi je značilno, da se zaključijo z retoričnim vprašanjem, ki bodisi skrivajo nek globlji pomen bodisi jih avtor zaključi v skladu s svojo potrebo po uporabi rime. V prej omenjeni pesmi Žolta je moja usoda, ki jo uvršča v razdelek Iz naslovov pesmi, zapiše: “Odsihmal imam rad meglice. / Nevihte, če že želite. / Gledam nevihtne oblake / in jih rotim: začnite! // Odsihmal sovražim poletja. / Jeseni so moja domena. / Vedo, da jih obožujem. / A kakšna je njihova cena?” Krajnc se dosledno poslužuje stavčnih pravil in ločil (izjema sta razdelka Z malo začetnico in Itinerarij, v katerem so vse pesmi napisane z malo začetnico in brez ločil) ter zagrizeno uporablja rimo, kar je glede na ritmiko pesmi, ki mu služi kot podlaga za njihovo uglasbitev, pričakovano. Kot posebnost lahko omenimo tudi rubriko Iz ljudskih, v kateri se pozabava z napevi iz ljudskih oz. narodnozabavnih besedil (Pozimi pa rožice cveto, Pobič sem star šele osemnajst let) in razdelek Frontalni Fade-out, v katerem se nahajajo izrazito kratki in odsekani verzi, med katere se vrača razrvani človek z eksistencialno tematiko pa tudi pesem o knjigah in potrebi po ustvarjanju zgodbe oz. zgodovine: “Knjige prazno strmijo. / Njihove strani so bele. / Platnice so molji nažrli. / Hladne so. Ovdovele. // Čakajo. Ne vejo, koga. / Umrle bi, a se ne da. / Večkrat so že poskušale. Vztrajno. / A smrt jih vselej naplahta. / / Slonijo na starih policah. / Brišejo včerajšnjo slino. / Rade bi imele zgodbo, / zgodbo in zgodovino …”
Pred koncem recenzije naj namenim še besedo ali dve grafični podobi zbirke. Pohvaliti velja fotografije Romea Štrakla in grafično zasnovo Petra Dobaja – naslovnice pesniških razdelkov namreč krasijo silhuete portretov ljudi, v katerih odsevajo prizori iz urbanega okolja in narave. Tovrsten fotografski kolaž deluje zelo izvirno in sprošča številne (avto)sugestije, ki bodo morebiti kakšnega bralca vzpodbudile k vizualno-literarnemu ustvarjanju.

Pesniško zbirko Razrvani človek Matej Krajnc podnaslovi s pomenljivim stavkom “pesmi in pravljice za otroke in tiste, ki to še niso”, s čimer – ugibam – želi povedati, da je za vzgojo otroške duše potrebno vložiti intuitivno delo, ki zahteva določeno mero drznosti in igrivosti, ki pa – kako paradoksalno – pride le s prelomnimi življenjskimi izkušnjami, ki nam “utrdijo kožo”. Matej Krajnc se lahko pohvali s takšnimi in drugačnimi življenjskimi izkušnjami, ki so ga oblikovale kot kritičnega misleca in kot vsestranskega umetnika, katerega zrcalo pa mu nastavlja tako njegovo bralno kot tudi poslušalsko občinstvo.

Miša Gams