Odmev poletja s francoskimi in italijanskimi arijami senza voce/brez glasu.
Piše: Franc Križnar
Tole odlično prireditev v okviru Društva za komorno glasbo Amadeus so podprli Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Maribor v soorganizaciji Lutkovnega gledališča Maribor. V okviru šestih koncertov komorne glasbe letošnjega 3.Odmeva poletja (kulturna četrt Minoritov) se je v organizaciji Društva za komorno glasbo Amadeus (Carpe Artem) pod umetniško taktirko Nikolaja Sajka in v izvedbi v Sloveniji delujočih glasbenikov, zgodil tudi večer s tremi ljubljanskimi umetniki: Duo Claripiano: Dušan Sodja/klarinet, Tatjana Kaučič/klavir in violinistka Irina Kevorkova. Kot smo že po naslovu sodeč pričakovali izključno komorni inštrumentalni koncert, se je le-ta tudi zgodil: brez glasu ne pa brez besed; če k sporedu priredb in aludacij na francoski in italijanski operni repertoar temu dodamo še kakšno besedo izvajalcev. Ne le ta koncert (umetniški Duo Claripano stopa v 30-letnico svojega neprekinjenega delovanja) pač pa tudi tale mariborska kulturna in še posebej glasbena akcija vendarle terja še kakšno besedo več. Na šestih letošnjih koncertih omenjenega ciklusa v petih dneh (25.-29. 8.) so na mariborskem Lentu nastopili Godalni kvartete kolektiva Carpe artem, Trobilni kvintet Amadeus, Duo Claripiano in violinistka I. Kevorkova, pianistka Tjaša Šulc Dejanović, izbrani dijaki KGBM in pevski duo S. Cvilak & Aljaža Farasina s pianistko Alksando Naumovski Potisk. Tokrat (26. avg.) pa smo se v enoladijski in akustično izredno dojemljivi Minoritski cerkvi Marijinega vnebovzetja srečali s tremi izvrstnimi inštrumentalisti. Vsi po vrsti: Duo Claripiano in pridružena violinistka I. Kevorkova so namreč tako v programskem kot izvedbenem pogledu pokazali ravno pravšnjo mero sicer na videz zaprašenega opernega repertoarja. Tokrat seveda obarvanega ali kar oplemenitenega s številnimi avtorskimi, aranžerskimi-prirejenimi prijemi; vse od najbolj popularnih opernih hitov pa vse do komaj kaj znanih tovrstnih del. Največ je bilo na sporedu trio-zasedb, oba vodilna solista pa sta s sopransko violino ( I. Kevorkova) in tenorskim klarinetom (D. Sodja) še kako tehtno in tehnično dovršeno ter muzikalno poglobljeno nastopila ob klavirju veliko več kot formalne spremljevalke T. Kaučič. Ta je ne le zaradi svoje trdne klavirske igre pač pa tudi zaradi številnih solističnih pasaž (pred,- med- in poigre) za razliko od obeh (izrazitih) solistov ves čas sedela za odlično pripravljenim klavirjem Steinway & Sons (ljubljanski Salon klavirjev Silič in sinova). Vsi trije umetniki so v zelo lepem umetnostnem okolju delovali enotno in homogeno v pogledu komorne podobe vseh predstavljenih del pred polno zasedenim občinstvom. Z repertoarjem operne preteklosti, ki so jih podpisali Gabriel Faure, Georges Bizet, Jules Massenet, Luigi Bassi, Leo Delibes, Giuseppe Verdi, Giaccomo Puccini, Carlo. della Giacoma in Gioachino Rossini je bil tako prav po zaslugi omenjenih umetnikov odstrt še en povsem ov pogled v tovrstno ustvarjalnost navidezno zaprašene glasbene preteklosti. Vsem tem (novim) kvalitetam k pogledu davne preteklosti so seveda na prvem mestu botrovali vsi trije izvrstni glasbeni umetniki. Z izjemnim odnosom do tovrstne operne (re)produkcije pa so vsi trije obenem kronali vsa morebitna mariborska tveganja za njihov nastop. Med vsemi 15-imi tako različnimi točkami sporeda in v že omenjenih kombinacijah, smo v odličnih izvedbah slišali 9 triev, štiri dela za violino in klavir in dvoje za klarinet in klavir. Težko se je vsakemu od teh posvetiti podrobno. Zato pa so včasih marsikatere priredbe ali povsem nove skladbe na znane (operne) tematike izzvenele, da solističnih pevskih glasov nismo pogrešali: violinsko-klavirske skladbe Messiaena, štiri Puccinijeve arije pa klarinetno klavirski deli Bassija in Giacoma ter skupna soigra vseh treh v delih Delibesa, Verdija in Rossinija. V teh primerih je šlo naravnost za franetične operne prikaze. Ti marsikdaj in v marsičem prekašajo njihove arije. Svojo poustvarjalnost je trojica kronala z naravnost nedosegljivimi poustvaritvami. Tu so bile njihove agogične in dinamične nianse ne le brez glasu, pač pa tudi brez besed. Glasbena (re)produkcija pa najsi pride iz Ljubljane v Maribor, iz Maribora v Ljubljano in še kam pa je itak več kot univerzalna.
