Jasna Rečič, Maribor: Kulturni center Maribor, 2023
Piše: Tonja Jelen
Zbirka kratkih zgodb Jasne Reščič Ugrabljeni čas je obetavno delo mlajše avtorice, ki nam prikaže predvsem problematiko študentskega obdobja v času pandemije covida-19. Zgodbe s posebnimi občutki do živega – kot so na primer prelci med bloki ali jelenjad in gozdovi na Finskem – in izrisi doživljanj in premislekov dokazujejo, da gre za obetajoče delo. To je druga knjiga, saj je avtorica predtem že izdala romaneskni prvenec Mrzlica.
Ugrabljeni čas nas nagovarja neposredno v samem razgibanem jeziku in družbenokritičnih vpogledih, ki jih odkrivamo v toku samih razmišljanj, ki se kažejo kot drobne epizode. Dogajanje je postavljeno v čas začetka koronavirusa, pri čemer smo priča prisiljeni ujetosti znotraj nekega prostora; a to nujno ne pomeni zastajanja, temveč resen pretres problematike in samih premislekov mlajših odraslih. Kratke zgodbe tehtajo razmerja med odnosi ljudmi. Najbolj prepričljivo avtorica obravnava položaj žensk v (današnji) družbi. Še posebej smiselno avtorica doseže to v prvi zgodbi, v kateri dodobra pretrese položaj intelektualke v odnosu do izbire zaposlitve in njenih upoštevanj ne/ugodnosti.
V kratkih zgodbah avtorica uspelo izpelje dogajanje med pogovori in notranje monologe protagonistk, ki podajajo dobro vzdušje sredi mesta in ujetosti v sobe. Pri tem bi lahko poudarila prav to razpiranje razmislekov, ki precizno prikažejo ranljivost in ujetost, ne glede na čas, v katerem naj bi delo nastalo. Obenem pa nam zgodbe ponujajo prav to problematiko – študentje so bili poslani »domov«, a to prinese nove probleme, nove distance in osame. Pri tem nam avtorica ponudi tudi postopke pisanja, npr. zapise »voice« pogovorov in sam način dialogov. Katera izmed zgodb bi bila lahko dober osnutek za dramska dela oz. eksperimentiranje znotraj tega. Ugrabljeni čas namreč deluje tudi kot mozaik dogajanja med koronačasom in s tem zaprtji in odprtji v tem obdobju – in s tem postavljanjem meja znotraj ljudi in med njimi.
Izostren občutek za izgubljanje, umikanje, približevanje med liki avtorici uspeva, tudi ko na primer manevrira med napol razočaranimi ugotovitvami likinje, ki ne zdrsne v melanholijo zaradi lažnih obljub o končnem srečanju kolegic s fakultete. Pri tem pa avtorici ne uide kritika do t. i. domače ročne izdelave stvari na stojnicah in s tem zavajanja ljudi in nenehnega izkoriščanja »drugega«. Ne uide niti klasična posmehljivost do dedovanja in lastninjenja. V zgodbah je najti tako odnos do domačega okolja kot globalizacije, ki poudarja človeško zlo in ekonomičnost.
Kratke zgodbe, taka sta zlasti Finska zgodba in Rokavice, odlikuje tudi slikovitost opisov, ki jih avtorica izpiše gibko in natančno. Vse je nazorno, prepričljivo, skorajda scenaristično. Poleg izrisa okolja avtorica ustvari tudi posebno vzdušje in občutenje, vse pa se staplja z okoljem, v katerem likinja nastopa. Reistični vzgibi znotraj zgodb tudi niso nanizani kar tako.
Obravnavane kratke zgodbe iz Ugrabljenega časa prikažejo čas študentskega obdobja ujetosti znotraj sobe in ekrana; a so več kot. Resda so naslovljene kot nekaj negativnega, a prikažejo zanimive vtise in razmišljanja mlade pisateljice; gre za drobne »bildungsutrinke«, ki so lahko tudi dobra osvetlitev in pretres vsega, kar živimo tu in zdaj (ali pa nekoč smo živeli). Brez mask, znotraj nekega prostora, ki ga je mogoče razumeti kot razparanje in razpadanje, da lahko liki rastejo naprej brez mej, čeprav so jim bile te postavljene.