Dve drobni knjižici, ki s povesem novega zornega kota tega našega vrlega poznavalca, osvetljujeta baletno in operno tematiko, tako ali drugače povezano s slovitim angleškim dramatikom Williamom Shakespearom (1564-1616)

Piše: Franc Križnar

Neumorni in ugledni prof. dr. Henrik Neubauer (roj. 1929) nadaljuje z intenzivnim pisanjem in izdajanjem svojih strokovnih knjig s področja glasbe: baletne in operne umetnosti. Nekdaj sam kot aktivni in ugledni plesalec, baletni mojster, koreograf, režiser, organizator in še kaj, je še najbolj poklican tudi za to, kar je nazadnje spet prišlo na dan. Še posebej pa ga pozna tudi Maribor, saj nemalo njegovih koreografij in režij ter kot umetniški vodja v Operi in baletu SNG Maribor (1984-1986) tangira tudi tja. To je dvoje knjižic z naslovoma Shakespeare v baletih na Slovenskem (102 str.) in Shakespeare v operah na Slovenskem (112 str.). Obe sta izšli v
letošnjem letu (Ljubljana, 2023) v avtorjevi samozaložbi in v nakladi 60 izvodov. Deli je lektorirala Aleksandra Jankovič, oblikovala pa Mateja Omerzel. Natisnila ju je Tiskarna Cicero.

V Shakespeare v baletih na Slovenskem piše avtor , da smo pri nas videli 17 baletov, zasnovanih na Shakespearovih gledaliških igrah; dvanajst v Ljubljani in pet v Mariboru. Med njimi je bil največkrat izveden balet Romeo in Julija (7-krat v Ljubljani, enkrat na glasbo P. I. Čajkovskega in 6-krat na glasbo S. S. Prokofjeva) ter 5-krat v Mariboru: 2-krat na glasbo Čajkovskega in enkrat skupine Radiohead ter 2-krat na glasbo Prokofjeva. Romeo in Julija Prokofjeva (iz leta 1968) je v Ljubljani doživel še tri obnovitvene premiere z različnimi drugimi protagonisti – v Mariboru leta 1972 ter v Celovcu in na Festivalu Ljubljana, obakrat leta 1981.Tudi baletna predstava iz leta 2006 (koreograf Jurij Vamos) je l. 2006 doživela še eno obnovitveno premiero. Vsi preostali baleti na Shakespearove (gledališke) igre: Hamlet, Othello, Sen kresne noči in Ukročena trmoglavka pa so bili na Slovenskem predstavljeni po enkrat, a večinoma z več kot ugodnimi kritikami, ocenami. Pri tem je prednjačila Ukročena trmoglavka južnoafriškega koreografa Johna Cirila Cranka. Posebno mesto v tem Neubauerjevem popisu tovrstnega opusa pa zavzema še plesno dramska predstavitev Macbetha iz leta 2008 v koreografiji Matjaža Fariča. V njej nastopata le dva plesalca, preostali pa so vsi dramski igralci in njegova (Faričeva) Romeo in Julija (Murska Sobota, 1995). Knjižica se pne od uvodne vsebine, prek spremne besede umetnostne zgodovinarke in arhivistke Sonje Kerin Krek, avtorjevega uvoda pa vse do predstavitev navedenih Shakespearovih naslovov; do povzetka, virov in virov slikovnega gradiva. Teh je kar 23, ali najmanj po ena za vsako prikazano predstavo. Značilnost tega Neubauerjevega teksta so citati številnih kritik, ki jih je avtor zbral in uvrstil med svoja besedila kronološko in lokacijsko. Bogastvo le-teh je prav gotovo v tem, da omenjeni rezultati tovrstnega slovenskega plesnega izročila še s tovrstnih, kritiških vidikov prikažejo »ves blišč in bedo« tega vseslovenskega baletnega in plesnega početja na sicer zelo ozko tematiko, vsebino ali samo v Shakespearovem plesnem fragmentu.

Shakespeare v operah na Slovenskem poteka od spremne besede (Vladimir Frantar), prek avtorjevega uvoda in prikazov oper do ustaljenega povzetka, virov in virov slikovnega gradiva. Po že prikazanih baletih je tudi ta knjižica bogato ilustrirana s kar 28 slikami: vse od črno belih do barvnih. Avtor navaja, da so bile v obeh slovenskih opernih gledališčih (Ljubljana in Maribor) opere, prirejene po Shakespearovih igrah, kar pogosto na sporedih. Od l. 1898, ko so v ljubljanskem Deželnem gledališču prvič izvedli Vesele žene windsorske, je šlo prek naših odrov kar 24 drugih tovrstnih oper: Othello – 8-krat, Vesele žene windsiorske po 9-krat (4-krat na glasbo Otta Nicolaija z enakim naslovom), in Falstaffa na isto temo, 5-krat. Macbeth je bil na sporedu 3-krat, Romeo in Julija pa 4-krat – na glasbo Charlesa Gounoda 2-krat in po enkrat na glasbo Heinricha Suttermeistra ter Vincenza Bellinija. Tudi v tem prednjači ljubljanska Opera, saj je bilo v Mariboru Narodno gledališče ustanovljeno »šele« leta 1919. Poleg tega pa so bile na začetku opere v njem redko na sporedu; med njimi n. pr. ni nobene na katero od Shakespearovih iger. Po (drugi svetovni) vojni, ko je bilo v Mariboru ustanovljeno SNG pa so vsako od navedenih oper izvedli po enkrat, Othella pa 2-krat. K njim moramo prišteti še tam izvedeni glasbeno scenski projekt Kralj Lear našega, slovenskega skladatelja Darijana Božiča (1933-2018). Napisal je še eno glasbeno delo, Telmah (1990), ki pa se samo naslanja na kar tri Shakespearove tragedije in je bilo (1991) izvedeno le v slušni obliki. Tudi temu Neubauerjevemu prikazu so dodane razpoložljive kritike, ocene, vse od Ljubljane pa do Maribora. Neubauer zaključi svoje ugotovitve po povzetku kritik, da je W. Shakespeare kar odločno zakoračil tudi na slovenske glasbeno baletne in operne odre in prek uglasbitev različnih skladateljev dobil tudi na Slovenskem domovinsko pravico. Saj gre za popularnega pisca, uglednega svetovljana in številne ter raznorodne skladatelje, ki so se (ali pa se še?) lotevajo njegovih libretov in vsebin. In rezultati so tu. Nekdanji prof. na ljubljanski AG dr. Henrik Neubauer pa je tako z omenjenima in najnovejšima izdajama omenjenih knjižic, eden najbolj plodnih tovrstnih slovenskih avtorjev. Kot umetnik, pedagog in znanstvenik ima sedaj v svoji bibliografiji s tovrstnega področja baletne in operne literature že 24 enot z baletnega in 10 enot z opernega področja. Kot ga je označil eden od piscev spremne besede (V. Frantar), gre za »neumornega /avtorja/, ki nadaljuje zbirko zanimivih, strokovnih in priljubljenih knjig s področja glasbe, predvsem pa baleta in opere.«