Helidon, 2023

Piše: Matej Krajnc

Lani je minilo trideset let od izida ene najbolj iskanih vinilnih plošč na tem delu Balkana. Letos končno prihaja med nas v prenovljeni vinilni obliki – pričujoča izdaja je zelo veren posnetek izvirnika, le da je remasterirana za 21. stoletje in tiskana na 180-gramskem vinilu. Izvirnik boste težko našli celo na Discogsu, zasledil sem ga samo pri nekem hrvaškem prodajalcu na Bolhi, ki za okrog 3000 evrov prodaja celoten opus zasedbe s številnimi bootlegi vred. Ni visoka cena, ako pomislimo, da samo izvirni LP Glupost je neuništiva dosega cene med 500 in 800 evrov; če ga najdete, seveda. Zelo blizu je po ceni Balaševićev LP Marim ja iz 1991, izvirna Diskotonova izdaja. Pričujoča plošča pa je izšla tudi na zgoščenki in kaseti, a ta dva nosilca nista tako zelo zanimiva. V času vrnitve vinilne monarhije je tako edinole prav, da eno najvplivnejših sodobnih pankovskih plošč spet poslušamo z gramofona. Sploh ker je njeno sporočilo enako odmevno dandanes, kot je bilo v času nastanka: neumnost je neuničljiva, spreminjajo se pravzaprav zgolj konteksti … ali pa še to ne. Dodajajo se, morda je tako bolj res.

Ko je izšla pričujoča velika plošča, je na področju tedaj že bivše države divjala vojna. Danes, ko tole pišem, divja vojna v naši neposredni bližini na robu proslule Unije. Obe bi bilo moč preprečiti, če glupost ne bi bila neuništiva. To dandanašnjo bi bilo mogoče ustaviti takoj, če si gospodje ne bi merili jajc. Če vsevišnji denar ne bi bil edini svetovni monarh. Če bi glupost ne bila neuništiva. A nekateri se hočejo poklati do zadnje dlake, drugi jih spodbujajo, ker s tem dobro služijo, tretji bi lahko bili pametnejši in nevtralnejši, a so preveč hlapčevski. Ker je glupost neuništiva. In to je samo en primer večne preroškosti pričujočega albuma. In potem so tu še druge inštance, o katerih se velja poučiti. KUD Idijoti v svojih pesmih niso prizanesljivi. KUD Idijoti se v svojih pesmih na premeten način igrajo z glupostjo. Jo malce celo izzivajo. Se iz svojega pravovernega pankovskega tira odpeljejo proti istrskemu melosu. Nadgradijo sporočilo s prejšnje plošče, prav tako Helidonove: Mi smo ovdje samo zbog para. Pa jeste, to je to. Čeprav je naslov samoironičen (tudi pričujočega je moč brati -tudi- na ta način), je njegova srž dejansko stanje. Ne od leta 1990 ali 92, sele od nekdaj. Zgodovina skuša učiti, a ne nauči. Zato pa nema više snifera. Zato to nije mjesto za nas. In tehnološka revolucija? Samo uvod vanjo. Čemu? Je treba posebej razlagati?

Da na plošči gostuje najnabritejši Vinetou iz naših nekdanjih krajev, Franci Blašković, ni naključje. Naključje ni niti pesem Amerika (Anti-Anti). Smešenje kapitalistično-globalističnih teženj se je nekoč bralo kot satira, danes kot tragikomedija. In kot satira, seveda. Uresničilo se je domala vse. Ker je glupost neuništiva. In naključja niso niti Bepo, ribari, det & distrakšn in bandiera, ki je tokrat njihova (poslušajte prejšnjo ploščo). Udarna avtorska muzika – samo Mjesto je izpod peresa Marka Smitha in Tehnološka je po narodni temi. Besedila na notranjem ovitku imajo razlage – splača se jih vzeti v roke, ko poslušate glasbo, ni pa nujno, lahko jih tudi razbirate med poslušanjem in si kontekste ustvarjate sami. Morda je to še bolje: iz tega raste nevodljiv poslušalec. In tak je poslušalec (in sodobni intelektualec), ki si ga želimo. Ki se mu ljubi vstati, da obrne ploščo.