Piše: Matej Krajnc
Sony Legacy, 2022
Pričujoča kompilacija želi biti nekakšen pregled ali raje antologija mojstrovih pesmi. Namesto studijske aleluje so pritaknili še neobjavljeno iz Glastonburyja, iz zadnjega obdobja njegovega življenja, ko je neverjetno mladostno paradiral po odrih in izdajal referenčne nove plošče. Že kar na začetku ugotavljamo, da pravzaprav marsikaj manjka, a tako se zgodi pri kompilacijah, vrh tega pa je tale povezana z dokumentarcem in je izbor tudi zato prav tak. Hallelujah se je prvič oglasila na plošči Various Positions leta 1984, oživela pa šele pozneje, ko je postalo zelo hitro jasno, da bo prešla v vesoljne anale. Primerna je tako za interpretatorje (kakršen je bil avtor) kot za belkantovce (kakršnih je mnogo in zvečine se vsi napenjajo kar se da), zlorabljali so jo verski blazneži in oni drugi, pornoljubci, prvi tisto prvo, drugi pa drugo različico, ki jo je pel v živo v letu 1988 in jo najdete na plošči Cohen Live. Ta je dodobra spremenila mojo percepcijo Cohena v živo, ko je jeseni 1994 donela iz zvočnikov v podhodu Maximarketa. A Hallelujah ima svoje ločeno življenje, tam nekje med personalnimi oltarji in “a thousand kisses deep”, kot pravi ena Cohenovih antologijskih pesmi, ki jo najdete na pričujoči plošči. Tu so zgodnje “uspešnice”, kot sta Suzanne in Bird On The Wire, tu so sedemdeseta (Famous Blue Raincoat, Who By Fire), osemdeseta s preobrazbo (I’m Your Man) in devetdeseta s posledičnim izginotjem v lemenat (The Future, Anthem). Potem se je spet začelo v novem tisočletju (In My Secret Life), po 2012 pa sploh, ko je nanizal štiri studijske albume, okej, tri, eden pa je izšel po smrti. Old Ideas, Popular Problems in You Want It Darker (2012-2016) vsi dobijo svoj prostor na pričujoči plošči, kot tudi tista zadnja, postfestumska Thanks For The Dance (2019).
Za tiste, ki nimate potrebe po kompletiranju, bo tole kar dober uvid v mojstrovo delo; v bližnji prihodnosti bi tako morda prišla prav sveža antologija s pregledom celotne kariere, tudi s poznimi pesmimi. Domače založbe se sicer nič kaj ne spomnijo Leonarda; po Knjigi hrepenenja je bolj ali manj vse utihnilo, pa bi veljalo objaviti še kaj, a kaj, ko so vmes tudi avtorska prava, tu pa smo togi in še togejši. Cohen je sicer pri nas še vedno popularen, a založb to ne zanima več kaj dosti. Škoda, ker bi se dalo še kaj dopolniti. Predali bodo torej ostali polni, mojstrova muzika pa odmeva naprej, kot se tudi spodobi. A po pravici povedano: če slišim še eno samo priredbo Aleluje, grizem.