Slovenski pesnik in kantavtor Primož Rajtmajer je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v Zbirki Sprejeto objavil novo pesniško zbirko z naslovom Duh našega časa (2023). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom pa Romeo Štrakl.

Rajtmajer je pri Kulturnem centru Maribor leta 2018 objavil svoj pesniški prvenec z naslovom Popezije. Popezija je tedaj zanj pomenila vprašanja o bivanju, problemih njegovega lastnega jaza in določilih časa. V zapletenem življenjskem položaju so bile prav pesmi tiste, ki so ga osvobajale.

V novi pesniški zbirki Duh našega časa Primož Rajtmajer svoje pesmi razdeli na ljubezenske, nagovorne, spominske in šaljive, kar nekaj jih nameni tudi svojemu mestu – Mariboru. Mimo njegovega spomina teče reka Drava, na Lentu se znajde med množico obiskovalcev, tako rekoč statistov časa. Namigne, da so Mariborčani tudi kar precej vročekrvni, vseeno pa ga v eni od pesmi prešine, da svoje mesto vidi v obliki rajske podobe. Ljubezenske pesmi imajo različno vsebino: nekatere govorijo o slovesu in koncu zveze, druge so nežno izpovedne, tretje že skoraj šegave, so pa tudi take, ki oživljajo preteklosti ter se zgostijo v spomine in tisto, kar si je zaradi lepote doživljanja vredno obnavljati. Verze v nagovornih pesmih naj sliši nekdo v drugi osebi ednine in množine, ti ali vi. Svojim naslovnikom že skoraj svetuje in daje življenjske napotke, čisto mogoče pa je, da je oseba, ki ji je treba odpreti oči in ji dajati nasvete, pravzaprav pesnik sam. Verzi nekaterih pesmi razkrivajo individualni položaj, torej posameznikovo odzivanje na čas ter njegovo počutje in čustvovanje. Avtor je v marsičem preprost v dobrem pomenu besede, nazoren in konkreten. Namerno ničesar ne olepšuje, njegove besede so jasne in povedno bogate. Rad se zamisli nad človekovim egom; ta zdaj rine v ospredje, drugič bi lahko o čem temeljito premislil in zatem marsikaj spremenil, zgodi pa se tudi to, da se v kako reč preveč zaganja in se mu ne posreči izvesti tega, kar se je namenil.

Pesnik se načrtno noče izogniti družbeni kritiki ter je gorak kapitalizmu in obsoja teptanje, ki se dogaja v tem družbenoekonomskem sistemu, prav tako zahtevo po zanesljivosti in pritisk na človeka, siljenje v potrpežljivost, dejstvo, da je treba biti v slehernem trenutku na voljo nekomu nad sabo, se izenačiti z drugimi ljudmi, biti povprečen in pozabiti na lastno vest. Direktor v pesmi Direktorjev SMS si domišlja, da vodi svet, svet je njegova moč, ljudje so zanj le orodje, ki ga lahko, če se mu tako zahoče, odvrže pod mizo in pospravi v predal. Samovoljnežu je očitno prav vse dovoljeno.

Primož Rajtmajer bralke in bralce večkrat nagovarja, naj nikar ne obupajo. Spodbuja jih, da vztrajajo in tudi ohranjajo humor. Čeprav je svetovalec, si ne domišlja, da je kaj boljši od tistih, na katere se obrača. Iskreno prizna: »Nisem umetnik, sem samo izgubljena / duša, za katero se nikoli ne ve, / kam se bo podala, ali se bo sploh zapeljala / bednemu dnevu.« (str. 19) Pesnik pa je tudi radoživ, rad ima svobodo, humor in izvirnost. V življenju se zna tako ali drugače odločati in tudi druge ljudi spodbuja, naj sprejmejo odločitve in se ne predajo malodušju. Naveže se na znano popevko z naslovom Ko mene več ne bo, ki jo poje Slavko Ivančić, in pravi, da se bo tedaj svet vrtel naprej. Če se bo kdo spomnil nanj, bo srečen. Primož Rajtmajer je tudi sam glasbenik, in to uveljavljeni kantavtor. Verzi, ki jih piše, so spevni in kar kličejo po uglasbitvi. Njegove pobude se glasijo: »Ne obupaj, vztrajaj do konca, saj sam veš, / da je uspeh odvisen od tvoje zagnanosti / in nepretrgane doslednosti. / Ne išči bližnjic, sledi samo svojemu občutku. / Zagotovo boš uspel najti to, kar iščeš.’« (str. 43)

Gotovo obstajajo razlogi, da mora trositi nasvete. Tistemu, ki ga nagovarja, očita, da ne zna živeti, temveč se utaplja v spominih in predvidljivo izgublja trenutek. Ta nagovorjeni človek se stara in spreminja, dogaja se mu, da dan za dnem ostaja ujet v kletko, z leti pa ta ujetost postaja njegov vsakdan; ne vidi ne izhoda in ne poti, čedalje bolj je videti kot nihče, toda v tej neznatnosti je vseeno vse in hkrati nič. »Nekoč si, / nekoč boš. / Svoboden.« (str. 25) Morda je ta svoboda izenačena s smrtjo, lahko pa je tudi kaj drugega. »Motor. Širna ravnina. / In vroče sonce. / Na cesti jaz / in moj ego. / Dolga pot. / Velika hitrost. / Na pragu svobode.« (str. 58)

Pesnik zna biti tudi ironičen, igriv in humoren. Priznava, da obožuje duhovite nesmisle in rad pripoveduje zgodbe, v katerih mora biti vsaka beseda na pravem mestu, ter vedno znova išče tisto, kar je najboljše in najlepše. Ne more si kaj, da v svojo pesem ne bi vpletel še razvpitega Damjana Murka in njegove uspešnice Ritka prehlajena, spomni pa se tudi na izjavo Zorana Predina, da bo ta do smrti živel.

Večina pesmi je oblikovana v prostem verzu in z ločili, nekaj jih je brez pik, vejic in drugih ločil, umetniško prepričljive in estetsko učinkovite so pesmi, v katerih v skopih besedah (zgodi se, da je v vrstici ena sama, včasih sta dve) pričara podobo nečesa novega ali posebno situacijo, v kateri se znajde poet kot v nekakšnem zunanjem določilu ali celo oklepu. »Avtomobil. Zaprto okno. / In led. Ob parkirišču jaz / in moj duh. / Črna senca. / Črne misli. / Opazujeva žalost.« (str. 13) Posebnost poezije Primoža Rajtmajerja je tudi v tem, da nekatere pesmi da v narekovaje in jih ponuja kot nekakšne citate, torej dobesedne navedke, ki naj bi jih izrekel nekdo drug, vsekakor pa Rajtmajer govori naravnost in stvarno, metafor v njegovi poeziji skoraj ni, in vendar je v izpovedi, iskanju smisla in reflektiranju življenjske situacije opazna umetniška moč in odzvanjanje duha našega časa, kakšen je tudi naslov pesniške zbirke.

Marija Švajncer