Anton Aškerc
9. januar 1856 – 10. junij 1912
slovenski pesnik, prevajalec, urednik, duhovnik, arhivist
… se je rodil kot prvi sin v kmečki družini očetu Antonu in materi Agati (roj. Knez). Osnovno šolo je obiskoval v Senožetem nad Rimskimi Toplicami. Pri 12 letih mu je umrla mati na katero je bil navezan. Leta 1877 vstopi v mariborsko bogoslovje. V 3. letniku ga posvetijo (22. julija 1880). Po šolanju je deloval kot duhovnik. Svoje pisanje je začel v Ljubljanskem zvonu.
Življenje
Leta 1884 je začel s službovanjem v župniji Šmarje pri Jelšah, kjer je bil pod precejšnjim vplivom germanizacije, a se s svojim delom uveljavi kot bojevnik za slovenstvo. Zagovarjal je slovensko nacionalnost, kulturo in politično osvoboditev.
Leta 1894 je pričel s kaplanovanjem v Škalah pri Velenju. V času svoje službe v Škalah je izdal svojo pesniško zbirko Lirske in epske poezije. Močno je čutil z rudarji in bil zelo pretresen nad bedo in trpljenjem njihovih družin, rad pa je občudoval parni izvozni stroj na Starem jašku Premogovnika Velenje, ki je delal dan in noč. Ravno v Škalah je nastala Delavčeva pesem o premogu, v kateri je opisal socialno-kritične poglede na rudarski poklic. Premogovnik Velenje mu je posvetil poseben prostor v muzeju premogovništva Slovenije.
Leta 1898 se je sprl z mariborskim škofom in šel v Ljubljano ter do predčasne upokojitve opravljal delo mestnega arhivarja na ljubljanskem magistratu. Zanimal se je za sodobno znanost, zlasti za evolucijsko teorijo in njegova verska skepsa se je poglabljala, kar pa je bilo sporno za duhovnika. Rad je potoval po vzhodnih deželah, doživetja je popisoval v potopisih. Od 1900 do leta 1902 je bil urednik Ljubljanskega zvona. Pod njegovim vodstvom je bil natisnjen Prešernov album, 1902 so izšle Prešernove Poezije z Aškerčevim uvodom. Uredil in izdal je Poezije Dragotina Ketteja. Umrl je v Ljubljani, v 56. letu starosti.
Po izobraževanju je služboval kot duhovnik v številnih krajih na štajerskem:
- Podsredi (1881–1883),
- Šmarju pri Jelšah (1883–1889),
- Juršincih (1889–1891),
- Vitanju (1891–1892),
- Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah (1892),
- Mozirju (1892–1894),
- Škalah pri Velenju (1894–1898).
Izobraževanje
Študiral je teologijo saj je bil to edini finančno dostopen študij in ker je menil, da se bo s študijem teologije osvobodil verskih dvomov. Prebiral je knjige o orientalskih verstvih, budistično versko filozofijo, ki jo je proučeval po knjigi “Buddhas Leben und Lehre”. Preučeval je brahmanizem in kitajskega filozofa “Kung-fu-tseja”. Krščanstvo je primerjal z religijami Orienta.
Razočaranje nad duhovniškim poklicem je zapolnil s pesništvom. Smisel pesniškega poklica je videl v izpovedovanju motivov, ki so odkrito obtoževale tiste, ki so delali krivico posameznikom ali družbenim skupine.
Delovanje
Balade in romance (1890), Lirske in epske poezije (1896), Nove poezije (1900), Zlatorog – narodna pravljica izpod Triglava (1904), Primož Trubar – zgodovinska epska pesnitev (1905), Junaki (1906), Akropolis in piramide: Poetični sprehodi po Orientu (1909)
»Bog je največji veleum, po mojih skromnih nazorih najvišja inteligenca. In ker je najvišja inteligenca, je tudi najbolj svobodomiseln. Zato sem prepričan, da človek, ki ljubi v svojem delovanju iz svojega notranjega nagiba svobodo in luč, človek, ki stremi po napredku, pisatelj, umetnik, ki ustvarja svobodomiselna dela iz ljubezni do stvari same, do svojega bližnjega, da se tak človek, tak umetnik Bogu bliža, ne pa, da bi se oddaljeval od Boga!«
~Pismo škofu Antonu Jegliču, 4. julija 1899~
