Založba Pivec, 2023

Piše: Matej Krajnc

Samospevci – nadvse adekvaten izraz za tiste, ki spajajo poezijo in glasbo. Iz ust Tomaža Pengova. Pokojni Viki Baba je samospevstvu posvetil življenje, sam in v družbi svojega benda, Samih bab, ki so se svojčas zbrali z Menartovimi pesmimi pod roko. Bil sem sotrudnik na enem njihovih prvih nastopov v Konzorciju 2003. Z Vikijem sva imela neposredno samospevsko linijo in še nedolgo pred smrtjo me je baral, ali je kaj novega pri Helidonu, kjer sem delal. Pričujočo ploščo sem dolgo čakal, okoliščine, v katerih sem jo dočakal, pa takšne, da raje ne bi o njih. A tu je, zadnja plošča Samih bab s posnetki, ki so tako studijski kot koncertni. Takrat, na začetku, je za uglasbitev svojih pesmi dal žegen sam Johnny, nato so prišli še Fritz, Kovačič, ljudski napevi, Ježek in avtorski komadi zasede. Zadeva je postala resna. Zdaj vemo, da še prekleto resna in pričujoča plošča je še en dokaz, da gre za eno najvidnejših pesniško-glasbenih zgodb pri nas.

V naši deželi je sodelovanje bilo vedno problem … vsak je ponavadi gledal nase, zavidal drugemu, šel po svoje, če se je le dalo. V nekih boljših časih, ko je sodelovanje na tej ali oni ravni bilo še častno, spodobilo se je, je bilo drugače. Pričujoča plošča pa je dokaz, da se tudi dandanes še najdejo okruški skupnih zadovoljstev. Srečamo Andreja Trobentarja, Katarino Juvančič in Dejana Lapanjo, Janija Kovačiča, Leona Matka. Srečamo tudi Bojana Adamiča, Fritza, Menarta, Burnsa, Villona … Srečamo tolovaje, predsednike, luknje, vrtnice, kolo sreče, lisice in hudobce. Same babe so svoj zvok našle med ljudsko pesmijo in Buldožerji. Med šansonom in teatrom. Med poezijo in nenavadnimi, svežimi aranžmaji, kabarejevskim vzdušjem, ki je priklicevalo Armstronga, Lizo, Waitsa, Brechta in ljudskega godca obenem. Bili so vražji bend. Na plošči, ki je pred nami, se zlasti v posnetkih, posnetih v živo, sliši, da je pri Vikiju in Babah vse dihalo, nič ni bilo sterilnega, izumetničenega ali preračunanega. Na pričujočih posnetkih je vse polno kovačičevskega pijanobarovskega duha, trobentarjevskega poetičnega frajgajsta, juhejevstva in vuhmepiševstva. Same babe so dokazale, da se tudi ljudem da predočiti poezijo na zabaven in hkrati visokokakovosten način. Niso nujni pop obrazci in kriki “kje so roke”, da se poslušalstvo zdrami. In poslušalce je treba pripeljati v svoj špil, ne obratno. Vse to je bilo Vikiju in druščini jasno že od začetka. Vse to je lepo sežeto v posnetkih, ki so pred nami. Pišemo o zadnji plošči … Kje pa piše, da je zadnja? Iz izročila Vikija in njegovih Bab si lahko sami znova in znova ustvarjamo nove.