Nizozemski dirigent in skladatelj Johan de Meij in solist-violončelist Yuki Ito

Piše: Franc Križnar

Še drugi slovenski poklicni pihalni orkester, Orkester Slovenske vojske se je tokrat (27. okt.) postavil na veliki oder, alias Gallusovo dvorano ljubljanskega CD z izključno de Meijevo avtorsko oz. prirejeno glasbo. Šlo je za ponovno gostovanje tega uglednega specialista za pihalne orkester v vseh pogledih njene pojavnosti.

Avtorski in dirigentski začetek de Meija je bil prav fantastičen, saj so se orkestru na odru pridružili še dva trobila kvarteta (po 2 trob. in 2 poz. na levem in desnem drugem balkonu) ter organist in na vrsti so bili Odmevi v Stolnici sv. Marka z značilnimi večzborji prav tam; seveda, zdaj v priredni za zasedbo tega večera. Skladatelj pa je na oder med zasedbo (velikega ali kar koncertnega) pihalnega orkestra dodal še po dva para violončel in dva para kontrabasov. Ta, godalno povečana zasedba, je potem ves čas ostala v soigri. V Elegiji & scherzu, posvečenima letošnji 150. obletnici rojstva S. Rahmaninova pa je nastopil kot solist-japonski violončelist Yuki Ito. Izvrstno se je tehnično in muzikalno znašel med spremljevalci in dirigentom. Na odru pa je ostal še vse do konca tega prvega dela, ko je bila na sporedu de Meijeva 8-stavčna Casanova. Gre za programsko glasbo, za skladbo, ki je glasbeni portret Giacoma Casanove (1725-1798). Vseh osem kontrastnih stavkov si sledi brez prekinitve, zagotovo pa je dovolj zahtevna in dovolj posebna, saj je od solista zahtevala kar dvoje (različnih) inštrumentov. Solist Ito je skupaj z dirigentom de Meijem in našim Orkestrom Slovenske vojske poustvaril ne samo posebno pač pa tudi vredno glasbo; najmanj, kar je pa tudi nenavadno.

Osrednje delo večera je bila prav de Meijeva priredba slovitega baleta Sergeja Prokofjeva Romeo in Julija, ki ga poznamo tudi iz literature kot eno najbolj popularnih literarnih del, po drami Williama Shakespeareja (1593). Gre za naslov tragične ljubezenske zgodbe, ki je navdihovala ustvarjalce vseh generacij in umetniških zvrsti. Prokofjev je glasbo za ta balet komponiral kot op. 64 v letih 1935-36. Zdaj pa smo jo slišali na ljubljanskem glasbenem odru v integralni in prirejeni izvedbi za koncertno zasedbo simfoničnih pihal, trobil in tolkal. Obsežno 19-stavčno delo v treh delih je izzvenelo povsem suvereno, prireditelj de Meij pa se je znal dodobra približati izvirniku Prokofjeva. Tako lahko vsaj za tisti srednji del (Interludij), ki je vzet iz še enega podobnega in znamenitega dela istega avtorja (S. Prokofjev), iz Prve-Klasične simfonije (3. st., Gavota). Še en splet odlične muzike, odličnih dosežkov gostov in zlasti naših inštrumentalistov, ki so se tudi v tej skladbi izkazali v solističnih pasusih, različnih kombinacijah le-teh in v različnih tutti mestih. Tega našega ansambla že dolgo nisem slišal v takšni formi, v takšni muziki in takih izvedbah relativno dolgega večera. To je znalo oceniti tudi polnoštevilno, hvaležno in naklonjeno občinstvo, ki si je tako priploskalo še dvoje dodatkov. Še vedno vse iz bogatega opusa Johana de Meija.

V prvem sta se na oder vrnila kar dva solista, violončelist Ito in harfistka, (tokrat) kar iz orkestrovih vrst, oba Japonca, nazadnje pa še podobna zasedba, ki je odigrala prvo skladbo tega večera in organist. Tako je bil tokrat naš veliki oder še enkrat popolnoma preplavljen z odlično glasbo in izvajalci.