Sony Legacy, 2023
Piše: Matej Krajnc
V začetku leta 1978 se je Bob Dylan podal na svetovno turnejo, med katero je izšel tudi nov album, Street-Legal. Po precejšnjem uspehu in odmevnosti zadnjih dveh studijskih albumov, Blood On The Tracks (1975) in Desire (1976), je obveljalo splošno kritiško mnenje, da nov album ni tako dober in zlasti, da je zanič posnet. Street-Legal je bil zadnji Dylanov čisto “posvetni” studijski album pred letom 1983 in ploščo Infidels, po petinštiridesetih letih pa lahko mirno trdimo, da gre za album, ki brez težav hodi v koraku s predhodnikoma, nekolikanj bolj nepolikan zvok pa mu kvečjemu koristi. Pesmi, kot so Changing Of The Guards, No Time To Think in Señor (Tales Of Yankee Power) sodijo, tako je pokazal čas, v sam vrh Dylanovih avtorskih dosežkov, a kritik takrat ni bil deležen zgolj omenjeni studijski album, pač pa tudi turneja, ki se je začela na Japonskem, zabeležena na dvojni plošči At Budokan (1978).
Zahteve po Dylanovem nastopu na Japonskem so bile velike in jasno je bilo, da se bo vsaj nekaj tudi snemalo. Po petinštiridesetih letih imamo končno pred seboj celotno zgodbo z obeh posnetih koncertov v prosluli tokijevski dvorani Nippon Budokan, ki takrat še ni veljala za priljubljeno ciljno destinacijo uglednih glasbenih imen. Izvirni album je avgusta 1978 sprva izšel samo na Japonskem, a Dylanovi pristaši so dosegli svoje in aprila 1979 je doživel tudi vsesplošno objavo. Kritike so bile hude, češ da se je Dylan prodal Vegasu, da svoje klasike spreminja do nerazpoznavnosti ter da je končno tudi on podlegel mašineriji; da je enostavno dolgočasen in da so bili denimo veliko bolj kritični Cheap Trick, ki so s taiste destinacije izdali vsaj samo enojno ploščo. Zmotil je bogatejši zvok, podložen s spremljevalnimi pevkami, zmotili so novi aranžmaji, ki so se mnogim zdeli preveč zabavljaški, a leta 1978 je Dylan bil že sit vsevdiljnega beglajtanja svojih pesmi na isti način. Imate radi rege? Nimate? Nič hudega, Bobu to dol visi. Imate radi bogate spremljevalne glasove? Ne? Tough luck. Saj vam jih ni treba poslušati, če nočete. Mnogi Budokana še vedno ne morejo pogoltniti, nekateri celo težje kot “krščansko obdobje”, ki je sledilo in ki je Dylana skorajda zbrisalo z zemljevida relevance. Seveda zgolj za tiste, ki niso dovolj dobro poznali starega lisjaka. A Dylan leta 1978 ali 80 ni bil nič drugačen od tistega leta 1966: če vam kaj ne paše, lahko greste.
Štirje koncerti, ki so se vršili 28. februarja in 1. marca 1978 so v pričujoči zbirki na voljo v celoti, pričaka pa vas 36 poprej uradno neobjavljenih izvedb. Zraven je 60-stranska knjižica in velikodušni dodatki v obliki raznovrstne memorabilie. Zvok je remasteriran z izvirnih trakov. Tu je inštrumentalna različica pesmi A Hard Rain’s A-Gonna Fall, tu je Reposession Blues z repertoarja Billyja Lee Rileyja, (You’ve Got To) Love Her With A Feeling Tampa Reda, pa pester izbor novejših in starejših pesmi, od proslule Blowin’ In The Wind do pesmi z novega albuma, ki ga je promoviral na tej turneji. Nekateri menijo, da obširnejša ponudba sicer prispeva k občutku živahnejšega koncerta, a budokanovski Dylan se jim še vedno zdi dolgočasen in nenavaden. Nenavaden zagotovo je. Dolgočasen niti za hip.