Tone Partljič, slovenski pisatelj in dramatik, dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je pri Kulturnem centru Maribor v zbirki Frontier objavil knjigo Dve komediji in pekrska gledališka zgodba (2023). Spremno besedo je napisal Franci Pivec, objavljene fotografije so iz Arhiva Kulturnega društva Pekre-Limbuš, izbrala sta jih Anica in Andrej Jurkovič. Oblikovanje in prelom je opravil Peter Dobaj.
Nova knjiga plodovitega literata je zanimiva in bralno vznemirljiva. V prvem delu sta objavljeni komediji Čaj za dve in Poroka čistilke Marije, v drugem pa avtor piše o razmerju med poklicno in ljubiteljsko gledališko dejavnostjo. Zaradi tehtnega in povednega sporočila ter poglobljene in široke vednosti bi njegovo pisanje lahko imeli za svojevrsten gledališki priročnik.
Čaj za dve je komedija, v kateri so uresničena vsa določila in pravila ustvarjanja te literarne zvrsti. Avtor uveljavi kontrast med dvema različnima svetovoma in vrednostnima sistemoma – doživljanjem nečimrne in ne dovolj uresničene gledališke igralke na eni strani in preproste kmetice in njene neposrednosti na drugi. Začetna nesoglasja in različnost se sčasoma pomirijo in unesejo, ženski, najprej le začasni sostanovalki v domu za ostarele, po številnih zapletih ugotovita, da imata veliko skupnega in se zato prijateljsko zbližata. Tudi v poznih letih še teče beseda o ljubezni, čutnosti in zanimanju za nasprotni spol, vmes se vrinejo še volitve in politika, tudi brez Boga in obrednosti ne gre. Dramatik uporablja domiselne besedne igre, paradokse, nonsens, obrate, presenečenja in situacijsko komiko. Nekatere izjave obarva narečno, ne brani se vulgarizmov, ki govorijo o tem, da je človek pač krvav pod kožo, sočne besede pa lahko vse skupaj samo še popestrijo. Staranje, odrinjenost ljudi, depresija in pešanje možganskih funkcij bi lahko bili sami po sebi žalostni, toda duhoviti in iskrivi Tone Partljič jih zna odeti v obešenjaški in hkrati prikupen humor. Sporoča nam, da je življenje tudi na zadnji življenjski postaji lahko lepo in prijetno ter po svoje tudi živahno, sploh če k temu pripomore modra tabletka.
Komedija Poroka čistilke Marije je še čisto sveže delo – avtor ga je napisal v letošnjem letu. Omeni vojno v Ukrajini. V domu starostnikov, kjer se komedija dogaja, se v stranski vlogi pojavi pribežnica iz Ukrajine. Delo je avtor označil za otožno komedijo, sporočilo v njej je eksplicitno, in sicer: ljudje se na starost znajdejo v težavah, pesti jih samota; tudi dogovorjena poroka, ki nekomu prinese nekaj premoženja, drugemu pa občutek povezanosti s sočlovekom, ni nič takega, kar bi bilo treba obsojati. »Ne, ni res, to ni žalostna zgodba, je izjemno lepa zgodba. O ljubezni na stara leta. O tem, kako težko je biti na stara leta sam. Zato se toliko časa iščemo. … Mogoče bo kdo še napisal igro o tem, kako izgledajo zakoni v domu za ostarele.« (str. 116–117). Partljič se dotakne socialne problematike, posebnost komedije pa so že skoraj absurdno fantazijski vrinki. Med poslovilnim obredom dejavno sodeluje pokojnik, se kar dvakrat dvigne iz krste, iztegne roko in snažilko, svojo novo soprogo, zgrabi za zadnjo plat. Tako se je njuna »romanca« tudi začela. Na odru se pojavi smrt osebno in v svojo beležko vnese podatek o novem mrliču. Tudi v tej komediji je nekaj narečja, spolne neposrednosti, opolzkih izrazov in še marsičesa drugega, kar izzove smeh ter občinstvo spravi v dobro voljo. Tone Partljič je mojster humorja in satire – nekateri odlomki iz njegovih komedij so na Slovenskem postali že pregovorni in parafrazirani, na primer tisti, da imamo zdaj svobodo in demokracijo, zato moramo paziti, kaj govorimo.
Tone Partljič je pisec, ki zna poznavalsko in prepričljivo povezovati preteklost in sedanjost ter načrtovati prihodnost. V drugem delu knjige, teoretičnem in problemskem premisleku, se zazre v obdobje nekdanje Jugoslavije, samoumevne prostovoljne akcije in zbiranje denarja na referendumih. Njegovo pisanje nikakor ni črno-belo, temveč na dogajanje gleda z različnih plati ter pokaže na tisto, kar je bilo dobro, in opozori tudi na slabosti. Partljič analizira družbeno dogajanje in vlogo gledališča v njem. Zaustavi se pri napetosti med akademiki in amaterji znotraj ansamblov in kot dober poznavalec človeških nravi piše o odzivih na različne odločitve in premike glede dejavnosti, povezane z odrskimi deskami. Prepričan je, da tako ljudsko ljubiteljsko gledališče kot akademsko in strokovno podkovano gledališče, torej obe obliki teatrskega ustvarjanja, še danes po svoje sobivata in privabljata občinstvo.
Gledališče je Tonetu Partljiču že od nekdaj pomenilo veliko ljubezen in ni si mogel kaj, da se ta ljubezen tudi po upokojitvi ne bi končala. Razen številnih drugih dejavnosti, od pisateljevanja in literarnih nastopov do politične angažiranosti in kritičnega ocenjevanja družbenega dogajanja, se je lotil tudi vodenja amaterske gledališke skupine Pekre-Limbuš in tako režiserskega kot tudi dramaturškega dela. Bogate izkušnje, ki si jih je pridobil pri dvajsetletnem poklicnem gledališkem delu, je domiselno prilagodil amaterskim igralcem in igralkam, odrskim delavcem in drugemu osebju. Prve vaje so se začele leta 2006 in gotovo ima prav Tone Partljič velike zasluge, če že ne največje, da se je amatersko gledališče tako razcvetelo in doživelo toliko uspehov. Seveda je bilo delo skupinsko: vsakdo je prispeval po svojih močeh, vse pa so povezovali velika delovna vnema, zagnanost, navdušenje in ljubezen do gledališča.
Ko se je lotil dela, si je rekel, da morata nacionalno gledališče in literatura korakati z roko v roki, saj je evropsko gledališče po njegovem mnenju literarno. Odločil se je, da bodo v Pekrah igrali literarno vredne komedije, do igranja v njih bo imel pravico kdorkoli. Tone Partljič je »bolj za šalo kot zares« napisal deset pravil o delu v gledališki družini. Pravila so tehtna in uporabna, njihova vsebina pa govori o tem, da so v igralski družini vsi enakopravni in odgovorni; oder je »sveti prostor«, zato naj na njem nihče ne žvižga, ne pije, ne kadi in ne preklinja; vaje so obvezne, zvrstiti se jih mora vsaj petdeset; za celoto je odgovoren režiser, seveda pa je gledališko delo kolektivno; po premieri praznujejo, dan kasneje pa že prisluhnejo kritiki. »To je ustvarjalno delo, lahko rečemo tudi umetniško, ki je odvisno od posameznikov, njihove občutljivosti, sposobnosti … To poudarjam, da ne bi kdo mislil, da sta znanje teksta, disciplina in koncentracija že sami po sebi ‘dovolj’.« (str. 165) Prvi pogoj ustvarjanja je gledališka ljubezen do igranja, pomembni pa so tudi zmožnost odpovedovanja, disciplina, potrpežljivost ter upoštevanje gledaliških pravil in predpisov. Vse to velja tako za poklicno kot ljubiteljsko gledališko dejavnost.
Partljičeva knjiga je tudi zgovoren dokument, saj so v njej zbrani podatki o sedemnajstih uprizoritvah od leta 2007 do 2023 in vseh sodelavcih in sodelavkah, ki so ustvarjali te odmevne in pri občinstvu priljubljene predstave. Na oder so bile postavljene tudi Partljičeve komedije, in sicer: Čaj za dve, Na svidenje nad zvezdami, Štajerc v Ljubljani, politika, bolezen moja, Gospa poslančeva, Da te kap, Nebesa pod Pohorjem (kabaret), Silvestrska sprava, Partnerska poroka, Krivica boli in Poroka čistilke Marije. Skupina je sodelovala na festivalih in prejela številna odlikovanja in priznanja. Avtor spoštljivo navede imena prav vsakega prejemnika in prejemnice, vsakogar, ki je opozoril nase in pridal svoj kamenček v mozaik amaterskega ustvarjanja. Omeni tudi Prešernove proslave in druge prireditve, na koncu pa napiše naslednje besede: »Ne pretiravam, če rečem, da so Pekre središče slovenske komedije na ljubiteljski ravni.« (str. 201)
Franci Pivec, slovenski kulturni delavec in filozof, tudi sam Partljičev igralec, je v spremni besedi z naslovom Če sam nisi vnet, ne boš vnel drugih (te besede so Slomškove) zapisal, da Tone Partljič žari in včasih tudi kriči nezadržno predanost gledališkemu odru. Pridobil si je tudi izkušnje z amaterskimi odri in pomagal do dobrih predstav. »Ne vem, ali je prav iz tega zrasla njegova karizma, ali pa ga karizmatičnost obvezuje, da tako pogosto prestopa pragove kulturnih domov po vsej Sloveniji.« (str. 202) Pekre niso znane samo po prvem napadu Jugoslovanske ljudske armade, temveč tudi po Partljičevi gledališki družini. Pivec razgrne problematiko kulturnih društev, možnosti povezovanja med ljudmi in vidike financiranja. Svojo spremno besedo sklene z ovrednotenjem Partljičevega premišljanja o razmerju med amaterizmom in profesionalizmom v gledališču, tako rekoč zamolčano temo; prispevek Toneta Partljiča je vsekakor dragocen. V sedemnajstih letih vaj in nastopov so sodelujoči pridobili zanimivo in kakovostno življenje, to pa je, kot poudari Franci Pivec, bistvo amaterizma in kulture nasploh.
Marija Švajncer